Za mano je prvi skos v vodo na tekmovanju.

Na Iliriji je bil prejšni vikend organiziran aquatlon. Sprva sem mislila tekmovati, vendar ker imam resnično ogromno stvari na glavi sem se prestrašila plavanja in sodelovala le pri organizaciji. Seveda mi je bilo med samim dogodkom žal. Sem se pa zato ta vikend prijavila na 3 discipline plavanja na Poletnem Vetreranskem prvenstvu v plavanju.

Dan prej sem se dopoldne s soplavalko odpravila na Ilirijo preizkusit kaka je kaj moja plavalna kondicija.  Kar  nekaj plavalnih treningov sem špricala zaradi težav s hrbtom, ta mesec pa tako ali tako ni treningov… Vse kar sem ugotovila dan pred tekom je, da 50 hrbtno ne bom zmogla. Bodisi zaradi štarta, bodisi zaradi vijuganja in posledično zaletavanja v progo… tako da sta mi ostala dva šprinta, prsno in prosto.

Prvi je bil na vrsti 50 prosto. Ker je bilo tekmovanje na domačem terenu je tik pred nastopom z mikrofona odzvanjalo: Dejmo Mami! Zmeda je bila še toliko večja. Ko so se začeli pozivi z žvižgi na kamen, sem pogledala soplavalke, te pa so mislile,  da sem jaz bolj izkušena in gledale mene… Zlezla sem pač na kamen, se postavila v položaj in čakala na žvižg za start.  Skok! Noge so brcale, roke so se vrtele, dihala sem pomoje na štiri ali še manj… okoli mene čista tišina- vakum! Levo ni bilo hitrejše tekmovalke, to sem uspela videt, čeprav diham na desno in sem bila čisto na desni progi… Bazen je dolg, in modre končne črte kar ni in ni bilo,  zmanjkovalo mi je moči in končno črta. Stop. Diham kot astmatik. Nikakor se ne morem na-dihat. Po stopnicah grem iz bazena in hitro se zavem,  da ne čutim nog,  se oprimem drugega starša plavalca, da ne padem. Celo telo je kislo. Ne čutim telesa, noge so povsem okorne in počasi prihaja telo k sebi… Noro.  Ker nikoli nisem počela nobenih šprinterskih stvari, razen 60m šprinta za šolo, mi je tole povsem tuje!

V popoldansekem delu je sledil še šprint prsno in zadeva je bila podobna, le da so bile tokrat desno od mene same plavalke, ki so mi ušle že pri skoku in me psihirale celo dolžino. Tik pred koncem sem zajela vodo in ne zrak in za nameček še pozabila na pravilo, da se z obem rokama dotaknem stene in sledila je diskvalifikacija… Ostalo pa enako. Dihanje kot astmatik, noge lesene in še voda na nepravem mestu…

Priznam da mi je žal,  da se nisem prijavila na daljše discipline, bolj prijazne. Ampak sem nekako imela v glavi, da potrebujem salto obrat tudi za npr.  400 prosto, kar pa seveda ni res… Tako da drugič pa kako daljšo disciplino.

Komaj čakam jutrišni večer,  ko začnemo s poletnimi plavalnimi treningi na Iliriji ob 20h.  To kar je pozimi nedelja ob 19h bo zdaj ponedeljek ob 20h.