Zopet sem dobila inspiracijo pri Sandri. Ta isti dan smo se potepali po Tivoliju, ne da bi se srečali. Tako sem se odločila, da priznam, da sem bolj mestna. Čeprav sem doma s predmestja.

Super mi je, da je Tivoli na poti domov iz vrtca. Včasih gremo malo na igrišče, drugič si ogledamo razstavo fotografij, gremo do Tivolskega gradu na sladoled, hranimo veverice, se učimo ptice, rolamo, kolesarimo do živalskega vrta, se sankamo, delamo sneženega moža ali pa hranimo ježa z banano.

Spominjam se, kako sem se neke zime, s takratnim fantom, podala na Rožnik in se mi je zdelo, kar nekaj. Navajena seveda Šmarnogorske vzpetine. Kdo bi si mislil, da bo kasneje prav ta destinacija, postala ene mojih najljubših.
Kasneje, ko sem se preselila na lokacijo, kjer sem sedaj, sem sprva tožila, da tu ne morem teči. Neprestano neki vzponi in spusti. In tako tudi nisem tekla.
Prvo porodniško sem preživela na destinaciji med Ljubljansko tržnico in Tivolijem. Uživala sem v hladu kostanjev. Drugo porodniško pa me je N. (prav tako na porodniški) zvabila na Rožnik. Takrat se je začelo. Celo zimo smo se martinčkale na Rožniku, z vozički seveda. Super je bilo. Po porodniški pa sem začela tudi tekati po Rožniku. Ugotovila sem, da mi raznolikost terena strašansko ugaja. Tudi Lumpi gresta zelo radi na flancate.
No, danes mi je bil malce manj ljub. Saj sem v jutranjih urah kar precej sopihala v klance. Mislim, da me je dobrodelnost precej načela in bojim se, da bom na teku med šibkejšimi. Ajaja!

Res rada, živim tako blizu mesta. Rada se prevažam s kolesom. Rada hodim peš. Ne maram vožnje z avtomobilom. Rada imam mestno tržnico. Rada imam jutra v mestu. Še bolj pa večere. In neverjetno so tiha jutra med vikendi. Tako tiha, da se otroci vedno, ampak res vedno, prej zbude.
Torej mislim, da sem mestna. Tako kot babi Justi 🙂