tinasurfazavas


2 komentarja

Nedelja ob sedmih

Včasih si tako želim vikenda, da bomo pač doma se malce umirili in …  itak, da potem poka na vseh koncih.  Če je še vreme slabo, nam ne ostane drugega, kot da sklepamo premirja in kompromise. Dva pri nas pa sta taka, da ne popustita. No, morda je le mali črič tisti, ki se umakne in igra v nekem kotu, kjer jo nihče ne najde. Ostali pa se vztrajnostno borimo za svoje pravice!

Tak vikend komaj čakam, ampak res komaj, da bo nedelja in ura 19.00 in da skočim v bazen.

1swim

Nikoli nisem sebe gledala kot neko vodno bitje, pa čeprav že od nekdaj uživam v vodi. Rada se kopam v morju, ampak se globine bojim kot hudič križa. Šnorklanje je o.k. vse kar pa predstavla držanje sape več kot 10s pa odpade.  Kaj šele,  da bi mi nekdo nadel bombo na hrbet in da bi so potopila globje od 3-eh metrov. Pa, da ne zaidem zopet iz teme.

Ob nedeljah imamo rekreativno plavanje s trenerjem in ker sem že v času študija naučila nekaj osnov kravlja, jih sedaj 3. leto utrjujem, oziroma izpopolnjujem. Je ravno toliko zapleteno, da moram vklopiti glavo, a hkrati tako pomirjajoče,  da se po uri plavanja počutim kot bi nekdo spral vse tegobe vikenda, tedna, prepire in nezadovoljstva iz mene in sem povsem pripravljena na nove ponedeljkove izzive.

Ni primerljivo s tekom, tudi ni primerljivo s plezanjem ali obiskom Šmarne gore, ki ga trenutno izkoriščam za klepete, ki mi ob ne-tekanju manjkajo.

Uglavnem- gibanje osvobaja! Kaj pa vas osvobaja?

Advertisements


3 komentarji

Gospodinjski dnevi

A veš tisti dnevi, ko greš sam sebi na živce in ugotoviš, da mogoče ti pa sonca manjka. O.k. Plan pred vikendom je bil, da gremo v nedeljo na Pokljuko malo  tekat na smučkah, ker v soboto ima velika Lumpa dobrodelni nastop sredi dneva, v okviru šole in ne bo zneslo nobeno pohajanje.

Vse o.k. V petek pa namesto mirnega petka, takoj po šoli doživim Drama Queen izpad ta – starejše. No lahko je tudi kak predpubertetni izpad, al pa zgodnji PMS sindrom, karkoli že, solze,  dretje, loputanje, you name it… Pol pa še mraza ni nikjer, da bi se človek ohladil, npr. na balkonu. Sem preživela. Od petkovega teka tudi ni bilo nič, ker me je posledično tiščala glava. Pravzaprav v novem letu sploh še nisem tekla. Ah pa kaj, sej bom v nedeljo tekala po snegu, do onemoglosti.

V soboto pa druga pesem. Drama Queen se zbudi malce hripava, pravi da jo boli grlo in težko premika vrat. Toplomer pokaže svoje. Medtem mene zjezi nered v shrambi in začnem razmetavat. Zunaj pa se pokaže prav lep sonček, jaz pa sredi največjega pospravljanja. Ko pospravim, skuham, potlej se ful najem, in ko se hrana poleže, je zunaj tema. Drek. Sitna. Seveda mi je jasno, da jutri od Pokljuke ne bo nič, ker tudi mala Lumpa ni najboljša. Manimejker pa je cel dan prespal v veri, da se ga nekaj loteva. Vsi pametni so tekli po soncu, tako da ni bilo družbe za večerni tek, ampak trma je pa bila in odtekla sem sama. Dišalo je po pomladi. Gozd je dišal, pa ne zimsko. Zimska je bila le tišina, vonj pa povsem pomladen. Ni mi všeč. Oziroma, bolje rečeno ne zdi se mi prav.  Bojim se, da aprila bom pa v puhovki okoli letala. Kakorkoli, odtečem in sem mirna. Obljubim si, da jutri pa na sonce. Ker je pol familije še bolne, se z malo Lumpo sami odpraviva na Rožnik. Ne spomnim se kdaj sem nazadnje kje bila samo z njo. Ima vso mojo pozornost in se tega tudi zaveda. Gužva je, pa jo ne opaziva, toliko mi ima za povedat. Vseskozi žlobudra. Kdo bi si mislil, koliko zgodb ima na zalogi. Doma se zabava nadaljuje in takole sva  špilali še razočarane gospodinje in kuhali lačnima bolnikoma. 2013-01-06 13.56.11-2

Seveda me je mikal tek po soncu, ampak tekanje z malo Lumpo je tudi zlata vredno, zvečer imam pa tako ali tako še plavanje in bo čas za lovljenje sape. Ker pa plavam s samimi športnimi odvisniki, oziroma adrenalin friki, je imel vsak izmed njih svojo sončno, hribovsko ali pustolovsko zgodbo. No, nekateri so na plavanje kar pritekli, pa ne iz centra ali sosednje hiše,  kar iz Škofje Loke in nato še odplavali 1400m al kok že?

Kaj naj rečem, sem bolj gospodinjski tip. 🙂 Pa lep začetek tedna.


1 komentar

Tekaška filozofiranja

Veliko novega, pa bolj malo za objavit. Pa to ne pomeni, da samo notri ždim, le dnevi se krajšajo in mi še hitreje tečejo. Manjka mi pustolovščin, tistih zabavnih.
Zagotovo pridejo, večina časa pa je kljub temu usmerjena k šivanju in tekaškim pripravam. Kljub temu da mi crkuje telefon (pa sej je kar dolgo zdržal), vedno znova preverjam katero novo tekaško uro bi imela in se mi sploh ne da ukvarjat z nakupom novega telefona. Telefon me zanima le kadar se da povezat z merilnikom srčnih utripov…  No pa sej bistvo bojda ni v opremi, ampak v glavi.
Bomo videli.

Med teki po PST ju sem razmišljala o vodi. Sama namreč nikoli ne nosim s seboj na trening nobene opreme, razen ključev in ure. Poleti grem vedno čez Rožnik kjer se tudi napojim, ob drugih letnih časih pa navadno niti ne občutim žeje. Vendar, ko se teki podaljšajo temu niti ni več tako. No seveda sem zdržala brez vode, ampak če bi bila pa kaka pipica na poti, bi si pa z veseljem omočila usta.

Manimejker je imel to leto hude priprave, tekel je v New York-u in Portlandu, pa iz centra Ljubljane v Podgorico :). O razdaljah raje ne-bi, sliši se pa dobro. Mi je bilo pa zanimivo, ko je iz Portlanda prinesel zloženko, kjer so v hotelu ponujali različne tekaške proge, speljane skozi parke in naravo v različnih dolžinah. Super! Sej vem da je v današnji dobi možno s pomočjo gps-a vse to izvest  v lastni režiji, ampak jaz bi se z velikim veseljem podala na kako lokalno tekaško progo.
Tudi Ljubljana bi lahko ponudila kaj podobnega. PST v kombinaciji s Tivolijem, Mostecem, Golovcem…, mislim, da je Urban Praprotnik že razmišljal o nečem podobnem. V smislu, da bi turistom predstavili prijazne tekaške poti.
 Ampak nekaj se mi zdi še bolj pomembno, še nekaj kar bi doprineslo tako tujim turistom tekačem, kot tudi ostalim stalnim obiskovalcem teh tekaških, sprehajalnih poti. Vsaj dve, tri pipe s pitno vodo. Sej ne, da bi jo zdaj postavljali na vrhu Golovca, ampak nekje na PST-ju, kjer je v bližini že vodovod, npr. Murgle, Jarše…  Meni se zdi ideja izvedljiva in ne prevelik finančni zalogaj, čeprav dandanes je vse, prevelik finančni zalogaj.

Sem pa danes odtekla še svojih najhitrejših 12 in še malo km, na povsem  domačem terenu. Le gel mi je delal malce težav (pa Manimejker, ki me je neuspešno 🙂 prehiteval),  upam da bo drug teden bolje. 


8 komentarjev

Ljubljana teče

Včeraj sem imela en daljši tek, naj bi bil tempo tek.

Težko je sestavit daljši tek, brez  semaforjev in drugih podobnih motečih elementov. Če pa tekaš po Rožniku, so pa vzponi, sicer mali, vendar težko držiš en in isti tempo. Vsaj mene klanci precej bremzajo. Tekla sem začetek Jesenkovi poti, pa mimo skakalnic do Mosteca.

 Tu sem ujela tri fante in nekaj metrov tekla z njimi. Ko pa so se začeli pogovarjati o sobotnem teku na Šmarno goro, sem v trenutku stopila na bremzo. Takrat sem tudi opazila, da imajo vsi tiste kratke tekaške hlače in da najbrž niso glih joggerji, vglavnem PREHITRI. Nadaljevala sem do Koseškega bajerja in potem na PST. Kle pa ŠOK.
Že v Tivoliju in na Rožniku je bilo veliko skupin tekačev, ampak PST je bil preplavljen z njimi. Tudi če sem bila mogoče že malo utrujena, si niti pomisliti nisem upala, da bi upočasnila tek, kaj šele prenehala. Pomoje,  sem srečala vsega 5 ljudi, ki niso tekli. Od tega sta bile dve visoko noseči in drugi trije ostareli sprehajalci psov. Tako da gužva bo in jaz bom tam.
Kako gre pa vam?