Tole je en tak mali povzetek popoletnih dogodivščin.

Vse od leta 2004, ko se mi je rodila prva Lumpa sem imela željo po psičku. V otroštvu sem namreč vseskozi imela živali med drugim tudi dva Koker španjela. Mlajšo psičko sem rešila usode in dva dni staro psičko obdržala pri življenju s hranjenjem po steklenički. V knjižnici sem takrat našla le eno knjigo o psih in v lekarni si lahko kupil le mleko v prahu. Samo tako, za približno predstavljivost, kak podvig je bil to v tistih časih. Hodila sem v 7.razred osnovne šole.

Mlajša hči je prav tako ljubiteljica vseh živali in pomoje sva nekje 5 let nazaj začeli kovati plan in izbirali med pasjimi pasmami. Jaz sem imela najrazličnejše želje. Med drugim sem dolgo časa mislila, da bom imela Nemškega boksarja. Tudi Angleški buldogi so mi strašansko všeč. Potem sem se kar naenkrat zaljubila v Weimarskega ptičarja. Tu se je Manimejker prestrašil in rekel, da se mu zdi  pes “preinteligenten”.  😀 V resnici je tudi kar velik. Tako sem se zasmejala in iskala naprej in našla Madžarsko vižlo. Začela sem brati o pasmi, gledala slike in že sem iskala legla. Pri nas jih pred petimi leti res ni bilo veliko. Bolj ko sem se zanimala za pasmo, več sem jih videla. Navdušila sem celo familijo in potem so se začeli vedno večji pritiski. Kdaj bomo imeli psa? Vsako leto sem našla kak izgovor. Kot bivša lastnica sem se zavedala obveznosti. Naj vmes povem, da sem kot otrok živela v hiši, kjer si psa zjutraj le spustil na dvorišče. Nakup sem prestavljala, delno tudi zato ker pasma ni mala in moraš biti tudi fizično dovolj močan za obvladovanje takega psa. Mlajši hčeri sem rekla, da dokler ne bom imela resne ( redne) zaposlitve si psa ne moreva privoščiti. V mislih sem imela predvsem obisk veterine.  Tako me je mala Lumpa začela preganjati k pisanju prošenj. 🙂 Jasno mi je bilo da je čas. Vmes pa sem šla resnično šla v službo.

Začela sem z iskanjem legla in ker doma ( v Sloveniji) nisem naletela na nič pametnega sem se začela obračati na Madžarsko. Našla sem leglo, in se dogovarjati z lastnico. Cena je bila kar visoka in zato sem ji namignila koliko so plačale druga dekleta, ki  so prav tako kupile psičke na Madžarskem. Spustila mi je ceno in ko smo se začeli pogovarjat o rezervaciji sem ji povedla, da bi psičko dvignila 10 tednov staro, ker gremo mi prej še na dopust (mladiče se oddaja po 8 tednu) in pri 7 tednu  ne bo šlo, seveda pa ne bi mladiča vlekla v Grčijo z avtom. Tu pa se je zapletlo. Napisala mi je, da mi za vsak dan po 8. tednu  zaračuna 7€ za oskrbo in dve dodatni cepljenji … nekako 150  evrov več. Pa sva spet bili na višjem, kot je bila začetna cena. Meni se sicer ni zdel tako velik problem, le namignila sem, da v tem primeru plačam pač prvo ceno in je to, to. Vzrediteljica je bila tako užaljena, da je rekla, da bo psa raje prodala na Madžarskem, kot da se cenka z menoj. Manimejker bi ji seveda dodal še tistih 50 evrov, meni pa se je zdelo, da ji gre samo za denar in bi se mladičev rada čimprej znebila. Ni mi bil všeč ta odnos in iskala sem drugo leglo. Našla sem ga v roku parih ur. Rezervirala sem psičko. Za njo sva plačala rezevacijo 1/3 kupnine in se dogovorila, da jo dvignemo po dopustu. Nova vzrediteljica mi je poslal dve možnosti izbire psičke in odločili smo se za svetlejšo. Tako smo vsi komaj čakali konec dopusta. Dan pred odhodom me je prešinilo, da bi blo fajn imeti kaj opreme in z malo Lumpo sva odšle v Mr. Peta po nakupih. Med drugim sva kupili tudi boks. Manimejker je bil presenečen nad velikostjo boksa, zdel se mu je prevelik ;).

Ko smo prispeli do čudovite hiške in se sprehodili do pesjakov,  pa mi je potrdil, da boks nikakor ni prevelik. Samica (mama) je bila kar velika, samec poleg pa še večji( vendar ta ni bil oče).  V drugem delu je bila malenkost manjša psička in trije mali psički. Vzrediteljica nam je predstavila našo novo članico. Starejša Lumpa do sedaj NE ljubiteljica psov,  se je v trenutku zaljubila.  Mala Lumpa pa pomoje sploh ni prišla do sape :). Okoli pol ure smo sedeli na vrtu in se pogovarjali o vzgoji, negi in podobnih stvareh. Povedala mi je,  da psički niso bili še izven tega okolja, ker je bojda tudi veterinar prišel vedno na dom cepit psičke. Pokazala mi je, da ima neke pikice na nosku in odrgnine na komolcih (naj mi veterinar da kako mazilo ), da je to najverjetneje od betona. Naročila mi je, da potrebuje z novim tednom še zadnje cepljenje in potem še cepljenje stekline. Dala mi je pogodbo in cepilno knjižico in mi obljubila, da mi rodovnik pošlje kasneje. Pa da naj ji javim, kako smo potovali domov.  Torej vse zelo normalno in gladko. Vsedli smo se v avto in jo mahnili proti domu. Sprva je reva cvilila, ko pa se je uspela umiriti je zaspala in spala skoraj celo pot.

Doma sem klicala veterinarja in ta mi je svetoval ceplenje čez kak teden, da se psička malo stabilizira. Doma so bile pestre noči, saj sem si zamislila, da bo spala v boksu v dnevni sobi. Tako da sem prvih nekaj dni spala jaz poleg boksa v dnevni sobi. Beri zaspala na tleh poleg boksa. Bila sem tako neprespana kot novopečena mama z novorojenčkom. V bistvu še huje saj sem imela še priprave na maraton in poln delovnik! Na srečo je bilo to zadnijh 14 dni pred šolo in sta bili punci prvih 14 dni vsaj čez dan kar aktivni z njo, morda celo preveč (crklanja) 😉 . Ko sem prišla 1. do vetrinarja pa se je stvar zapletla. Nisem imela potnega lista. Razložila sem situacijo in rekla, da bom prosila vzrediteljico, da mi ga čimprej pošlje. Vetrinar me je opozoril, da je njegova dolžnost, da me vpiše v sistem z nepopolno dokumentacijo in da me mora prijaviti inšpektorju. Vzrediteljica mi je napisala, da morajo biti na Madžarskem psi cepljeni za steklino, da dobijo potni list in naj zavlečem kak teden, ko bo možnost da jo cepimo za steklino in mi ga bo takrat poslala… hmmm čudno. Začnem spraševat okoli in vsi so dobili 8. ali 10. tednov stare mladiče iz Madžarske s potnimi listi in seveda niso bili še cepljeni proti steklini… O.k. nekaj ni O.k. Kličem na vse konce in vlečem vse možne vezi, da bi mi kdo znal povedat kaj naj naredim, na koga naj se obrnem, kdo je bil v podobni situaciji? Doma imam malo ilegalko. Manimejker je jezen name. Pravi, da se nisem dobro pozanimala in priznam, res je bila moja napaka, čisto preveč naivno sem zaupala vzrediteljici. Mislila sem, da ona ve kaj pes potrebuje saj pse redno prodaja (bojda tudi v tujino),  jaz pa 1. kupujem psa in da me bo že usmerila. Zmotila sem se big time. Vmes grem še na tekmo tega leta “Jungfrau maraton”( ta zapis tudi nastaja že dva mesca). Utrujena sem in zelo razočarana, najbolj nad seboj.

Vmes se prepiram z vzrediteljico. Nekje je zamočila, napiše mi, da se lahko dobiva na meji, kjer bo prevzela psa, ga peljala cepit in mi ga čez tri tedne vrne. Ali pa ji vrnem psa in ona meni kupnino! Halo? Psa naj po 3 tednih pri nas peljem spet nazaj in potem ga mogoče dobim nazaj!

Nekaj ni o.k. Pes je zdej naš. Noben doma si ne predstavlja, da ga za tri tedne vrnemo. Komaj smo ujeli nek mali ritem. Jaz sem si seveda postfestum prebrala, da more biti pes tri tedne po cepljenju še na istem ozemlju in lahko potuje šele 3 tedne po ceplenju.  Uglavnem z živci sem bila bolj proti koncu, vmes pri tašči pes nekontrolirano divja in pade, zacvili in sploh ne more stopit na taco… Super ilegalni pes, s spahnjeno taco. Malce sem bila obupana. Po 15 minutah ležanja je vse v redu z njo (tak mali fuzbalerček 😉 ), sam prestarašila nas je pa ful.

Sprehodim se do inšpektorata in izvem, da je inšpektor trenutno na dopustu in da je najbolje, da se vrnem do vetrinarja, da me ta vpiše v sistem in bom tako dobila poziv inšpektorja za obrazložitev situacije. Itak ma čedalje večje razjedice na nosku in morva k pasji dermatologinji. Vmes pa dobim na dom rodovnik od svoje vzrediteljice. Pazi to: Črnogorski. Nič mi ni jasn. Pri veterinarki razložim situacijo in seveda nisem več prepričana, da je kuža sploh Madžarski. Vetrinarka mi glede na situacijo svetuje še testiranje blata na parazite in pravi, da se bova ob prisotnosti teh dogovorile za kasnejše ceplenje stekline. Itak je pozitiven in zapleti se nadaljujejo.

Vmes napišem obrazložitev inšpektorju, zagrozim vzrediteljici in napišem pritožbo madžarskemu inšpektorju.

Res sem jezna.

Od inšpektorja super hitro dobim odločbo in pes ima končno slovenski potni list. Od madžarskega inšpektorja dobim nek slab odgovor, da je pač nelegalno imeti vzrediteljstvo iz druge države in da bi se pač morali prej dogovorit o potnem listu. Kaj se tam odvija, me v bistvu ne zanima več. Z vzrediteljico pa tudi ne komuniciram več. Večkrat sem prebrala njene maile in res je da mi je napisala da uradno bi morala biti še cepljena  proti steklini, vendar ker ni meje načeloma ni problema. Naivno sem ji verjela, sploh nisem pomislila na potni list. Res ne!

Psička je naša ne glede na okoliščene saj nam je ukradla srce v prvem trenutku.

Torej v vednost in ravnanje: POZANIMAJTE  se o potnem listu pred nakupom, in ne vzemite psa brez njega! 🙂

Pa še en odstavek  v vednost in ravnanje.

Vmes sem dobivala miljon navodil kako ravnati, pa kako s hrano,  pa o pasji vzgojni, nasveti eni,  pa drugi, pa tretji, pa zahtevna pasma, pa ne. Pa vprašanja: A so te otroc prepričal! Pa tko velik pes ni za v blok!

Moje mnenje, Vižla je zelo aktiven pes,  zelo rada ima družbo in nora je na otroke in igro. Ne predstavljam si jo 8 ur same. Brez problema pa je 8 ur v stanovanju, če smo mi doma. Seveda  rabi en velik sprehod prej in po tem,  pa veliko igre. Trenutno ima 5 mesecev in čez noč sploh ni problemov, zjutraj sploh ne bi šla lulat, sam ko je pa enkrat zunaj je pa druga pesem.

NIKOLI se ne bi odločila za takega psa, ker bi otroci to hoteli. Pes ima življensko dobo 15 let. Otroka nikakor ne moraš v teh letih vezat na tako obveznost. Za tak primer nabaviš hrčka. Pes je uradno moj, neuradno pa od mlajše hčere, ki se res zelo trudi z njo in jo velikokrat zjutraj kar v pižami pelje lulat. Takrat sta obe najbolj kjut. Za veliko Lumpo pa je to en tak zaupni polhek, res se veliko crkljata. Jaz pa sem tista, ki jo peljem na daljše sprehode, včasih tudi mlajša Lumpa. Če nima veliko obveznosti, ali pa zdaj ko je tako zgodaj tema, to opraviva skupaj. Poleg tega je pri 5. mesecih že kar precej močna in jo v nepredvidenih situacijah 11 letnica težko obvlada. Od kar imamo njo, sem tekaške superge postavila v kot. No niso v takem kotu, saj jih vsak dan večkrat sprehajam, le na tek jih ne peljem… Enostavno ni časa za tek. Če želim imeti vsaj približno vzgojenega psa, da bo hodil z nami okoli in ne bo v nadlogo, pomeni da se vsakodnevno na sprehodih ukvarjam z njo in z vzgojo. Pa glede na to, da hitro raste imam zdej 3 pubertetnice, 13 letno, 11 letno in 5 mesečno… Sam kadar so pridne so pa res lušne ;).

Tko da če sem kdaj mislila,  da se meni kaj ne more zgodit, zdaj niti približno ne verjamem več v to.

Tud slednja priča o tem. Vedno sem bila proti oblačenju psov, ampak našo vižlo v dežju včasih prov trese. Tako sem ji včeraj zašila prototip plaščka za zimske dni. Sneg obožuje! Včasih se mi zdi, da je jaz v pasji obliki.;)