Kot ste verjetno opazili sem 1.del prvo majskih počitnic “balkonovrtičkarila” in ne boste verjeli, krompir je že odgnal in ga bom danes še zasula. Evo slike. 🙂
Za drugi del počitnic pa smo se odločili, da si izposodimo šotor (od Ninje) in se podamo kampirat. Manimejker je sicer sanjal o Paklenici, pa se nisem dala prepričat. Paklenica je sicer super, ampak midva nisva niti približno dovolj uplezana pa še daleč je za 4 dni počitnic. Poleg tega sta Lumpi premajhni, da bi sami ostali v kampu, medtem ko se starša obešata po dolgih smereh. Zato se je Manimejker odločil, da gremo na Krk. Kasneje, je ob moji hvali izbire priznal, da mu je Ninja namignil izbiro destinacije. Izbira je bila SUPER.
Da smo se med pakiranjem skregali, ni treba posebej podarjat, saj se vedno (če vam je kaj v tolažbo), ampak ko smo enkrat v avtu je večinoma vse o.k. Prvič smo bili skupaj na Krku in z Manimejkerjem sva precej brcnila v temo, ko sva ugibala kdaj je bil Krčki most zgrajen. Se zgodi tudi najboljšim, hvala internetu in wirelessu :). Prvi daljši postanek smo imeli kar na otoku, prvi zaliv desno, nimam pojma kako se imenuje. Tu smo si privoščili kosilo na plaži in punci sta prvič namočili ritke v morju.
Nadaljevali smo do Baške (vmes smo se ustavili pri skiliftu, na željo deklet, kjer smo se naposlušali WoW-ov) in se namestili v kampu Zablaće. Postavili smo si res ogromni šotor in se odpravili še na sprehod po okolici.
Punci sta ves čas “prosto po Prešernu” dirjali s skiroji. Druga najbolj zanimiva kamp igra je bila metanja žoge za med dvema ognjema. Velika Lumpa je namreč postala zelo tekmovalna in ker je nagnjena k piljenju tehnik, si je tokrat zadala, da se bo naučila metati “šute”. Mislim, da marsikateri fant ne bo več suvereno lovil njenih žog ;). Prvi dan je torej minil na poti in postavljanju baze. 🙂 Drugi dan, smo se napakirali za v plezališče (sicer je malo kapljalo, ampak ni pa deževalo). Na dostopu, pa je se je kaplanje okrepilo in ker je dostop 20 minuten, smo raje obrnili. Odšli smo v mesto Krk, kasneje pa v Staro Baško na kosilo in krajši sprehod, kjer smo z nosom prepoznavali zelišča-rastline. Prepoznali smo žajbelj, materino dušico, rožmarin in iris, vse ostalo pa nam je ostala uganka :). Tu smo opazili tudi veliko veslačev, oziroma morskih kajakašev.
Dan je bil ravno pravšnji za tek. Obula sem si superge in se podala na raziskovnje terena v okolici kampa. Tekla sem ob potočku in zavila na makedamsko pot, dokler nisem odkrila stezic, ki so vodile mimo ograd ovac. Te so bile začudeno nad novo družbo, pa sploh nisem imela svoje bleščičaste oprave ;).
Poti so bile tako zelene, da če me ne bi dajala slabost, bi še kar tekla in tekla. Hrana mi precej nagaja, namesto da bi iz nje dobila energijo, mi jo ta jemlje. Ampak to je že druga zgodba. Super tekaško okolje. Tudi kampiranje je super, ko se ga privadiš. Le prvo noč sem slišala vsakega soseda posebej, kako se preobrača v prikolici, kdo je šel na WC in kdo smrči…Drugo noč je bilo bolje, je pa precej moteče, ko se zbudiš ob treh ponoči in moraš ven iz tople spalke na WC. Lumpe so spale, ko bubice.
Tretji dan smo se končno odpravili in prispeli v plezališče Portafortuna. Dostop je malce dolg in velika Lumpa je bojda srečala neko črno kačo, pa se jo je ta tako prestrašila, da nismo uspeli ugotoviti, katera naj bi to bila. Na srečo je bilo dopoldne še kar oblačno, ker drugače bi nas povsem izpeklo sonce. Plezališče žal ni otrokom prijazno, v smislu da so stojišča kar strma in smo komaj našli en prostor za “armafleks” in otroški tabor. Pa še to sem jima zabičala, naj ne skačeta preveč okoli. Skala je odlična. Prva 5a je bila malce čudna, beri detajl je bil bolj 5b, ampak ostale smeri, pa res zelo lepe. Puncama sva potegnila tudi eno 4-ko in mala Lumpa se je super izkazala, le dol je bil problem in je malo cvilila.


Ta velika pa je bila bojda preutrujena, da bi plezala. Otroci bodo žal morali v plezalno šolo. Tako kot so šli v smučarsko, pa čeprav sem sama precej vešča smučanja. Se ne splača! Naša velika Lumpa rabi npr. veliko vzpodbude, meja med vzpodbudo in siljenjem pa je precej tanka. Sploh z vidika starša in lastnega otroka.
Kakorkoli, Manimejker me je presenetil, saj so se zimski obiski Stence obrestovali in je končno lepo vpenjal in predvsem zdržal 5 smeri v plezalkah. Jaz pa na srečo nisem preveč nazadovala in užitek v tako lepo navrtanih smereh je bil iz smeri v smer večji. Le kondicija v plezalkah je bila podobna Manimejkerjevi. Tokrat sem vpenjala le 5ke, te pa precej suvereno in na pogled in upam, da na koncu sezone le prilezem kam više. Popoldne se je naredila prav lepa senca in z njo, posledično tudi več plezalcev.
Na kosilo smo se tokrat odpravili v Vrbnik. Z Lumpo sva si želeli jesti ribico. In jedli smo odličnega brancina, spečenega v pečici brez koščka česna le z zelenjavno prilogo. Res odličen. Bil je tako velik, da ga nikakor nismo mogli popolnoma dokončati. Torej slast po ribi sem uspešno potešila in po tako obilni večerji in plezalno sončnem dnevu, se je prilegel topel tuš in spanec na trdih tleh.
Zadnjo jutro je sledilo pakiranje na žgočem soncu in sušenjem šotora in zaključni izlet v Bunculuko. Do plezališča smo se odpravili kar čez kamp (nam je receptorka dovolila). Na koncu kamp-plaže je malo plezališče z ravninami pod borovčki in z malim divjim zalivom, kjer smo se kljub nizkim temperaturam vsi okolpali. Celo Manimejker se je podal v vodo. Naša plavalka se je v vodo podala v popolni opremi, no kopalke bo raje šparala za bazen, kjer so nujnopotrebne.
Plezališče je bolj tko–tko, ima pa čudovit razgled. Senčka pod borovčki je krasna in zalivček je zelo simpatičen. Za konec smo si hoteli ogledati še Baščanske plošče, pa je bilo žal zaprto. Nič ne de, pa sej se še vrnemo.
Počitnice so hitro minile, ampak sej ta prave še pridejo.
You must be logged in to post a comment.