Prejšni teden sedim na terasi in si ogledujem svoje cvetoče paradižnike in zapiska  sms: A greš naslednji vikend na Soča trail run? Moj odgovor: A vodo podajat? Itak me je sms zdramil in grem na net gledat in ugotovim, da obstaja 25 km in 15km trasa. Razmislim in potrdim, da grem lahko na krajšo, če dobim doma zeleno luč. Miss Deha, ki je bila pobudnica s sms-om, pravi, da ima sama tudi punci doma (enake starosti kot moji) in kaj če bi naredili družinski izlet. Pred oči dobim sliko iz Dunajskega maratona in odkimavam z glavo, saj je štart ob 9h zjutri in to v Tolminu, pa cela družina zjutraj… Uglavnem začnem lobirat pri Manimejkerju, če bi on pazil vse punce…
Končna ideja je bila, da Miss Deha pripelje dekleta na nočitev in to v soboto popoldne, potem odrineva v Tolmin in prespiva v kampu, zjutraj odtečeva, odčilava in domov.
No vmes je v četrtek prišlo še drugo nespodobno povabilo. Ninja me je povabil na izlet na Šmarno goro. Na tak super,  mali domači trail run. Sam se je lepo ogrel na Grmado, me počakal pri koreninah in me celo pot gnal na vrh. Postavila sem svoj osebni rekord 19:45. Hotela sem namreč pod 20 minut. S takim suportom,  sploh ni bilo tako težko in upam, da bo šlo še za kakih 45 sekund hitreje ;). Na vrhu nisva zaključila, še enkrat sva se spustila do polovice in potekla še polovičko gor in se malo več pomenila kot pri prejšni celi preizkušnji. Po tem četrtku,  sem se prav veselila nedelje, saj mi je vse skupaj predstavljalo neko povsem drugo dimenzijo.
V soboto sva odrinile iz Ljubljane v Tolmin. Žal ni bilo koncerta Tabuja za naju, ker je mene zvila migrena in sem od 21h do 23 čakala na umiritev le te, s tabletom v šotoru. Po zgodnjem prebujanju sva dvignili štartni številki, si poiskali kavo in se celo malo pretegnili, nato pa hop v breg.
Pot je čudovita, vendar sta bili progi zdaj dolgi 14km in 28km. Jaz sem se odločila,  da grem kratko in če me slučajno prime, podaljšam. Tule mi je bilo jasno, da še enkrat toliko višincev, pri tej pripravljenosti in vročini,  pa ne bo šlo.

Čudovita trasa. Da ne govorim, ko prideš do mostičkov in ko tečeš čez brv. Vmes je bilo veliko klepetanja in nešteto nasmehov. Niti enkrat nisem pomislila, kaj mi je tega treba. Videla sem samo en padec in mene je enkrat kar odpililo,  pa sem se ujela za drevo. Odločitev, da grem v starih salomonkah namesto starih najkicah je bila še kako na mestu. Tik pred ciljem,  smo potekli kar čez ledeno Tolminko in v cilj. Miss Deha se je odločila, da bo zavila z menoj v cilj. Obe sva se strinjali, da je bila dolžina 14km, z nekimi 400 – 500m višincov za prvič super primerna.

Za konec sva se v kampu vrgli še v ledeno Sočo in se odpravili domov.

A kako se je Manimejker znašel s 4im dekleti?

Pomoje je cel dan paradiral po Iliriji (bazenu) kot kak petelin,  saj je imel pod okriljem 4 dekleta, od 7-10 let. 🙂

Kar mi je bilo najboljše od vsega, ko mi ta velika Lumpa reče: Mami oči je bil pa danes tako pripravljen, ko ti ponavadi.

J: ” Kako to misliš ?

L: Ja, ko smo bile lačne in je imel rogljičke, ki so ostali od zjutraj. Ko smo bile drugič lačne,  je imel naktarine in nož in nam jih je vse narezal in potem tretjič  je imel piškote.

🙂

Jaz imam danes občutek, kot da bi bila cel vikend v Tominu. Mogoče, ker sva se z Miss Deha toliko naklepetali in sem se dejansko malce odklopila. Otroci pa presrečni,  ko se so se tako fino podružili, pa zmaja ni bilo doma.

Še bom šla in priporočam tudi vam 😉 !