Prijavila sem se na Ljubljanski maraton. Treba bo malce več tekat, sam nisem prepričana da bo šlo.  2x na teden še, ampak Šmarka in plavanje mi fino razbijeta to monotonijo, samo je pa potem daleč premalo kilometrov, za resnejši tekaški trening.

Za kontrast pa  sem bila 1. na Nočni 10ki in zdaj sploh nisem prepričana, da bom še tekala. 😉
Dan sem preživela z veliko Lumpo v Kamniku na bazenu, kjer je bila še zadnja tekma mlajših deklic, pred državnim prvenstvo. Popoldne so šle Lumpe k babici, jaz žehte vn in not,  pa na Bled.
Pripravnica mi je dvignila številke, zrihtala parkirni prostor,  pa še postregli so nam s čudovitim razgledom, perutničkami in skutnim pecivom. Res carsko.
Nato smo se spustili do ciljnega prizorišča,  oddali oblačila in se sprehodili do štarta. Ja nabralo se nas je malo več,  ampak z zelo različnimi časovnimi izivi ;). Manimejker je določil, da greva v box pod 50 minut in da bo on narekoval  tempo, ker sem jaz brez ure,  on pa tako ali tako vedno teče brez …  V resnici pa sem jaz  nastavila tempo in mi je le sledil. Vmes je 1x pripomnil, da je tempo malce prehiter, pa ga je le zmotilo, ker je bil klanec in je večina upočasnila. Meni se je sicer zdelo da kr leti… Ampak,  ko sem na prvem krogu dojela,  da je blo to zdej 4 km in da me čaka še en krog s 6 km, se mi je vse podrlo. Začela sem popuščat, Manimejker pa najdat. Sem mu 3x rekla, da naj gre naprej,  saj je vseskozi pogledoval, če mu sledim.  Jaz pa pravo vojno v sebi! Pa valjda ne boš zdej na 4 km vrgla puško v koruzo, pa sej veš 10km zmeraj zmoreš, tud sred noči. To je prehitr!  Slabo ti bo. A ne bi šla ti raj počas pa z užitkom, ker to je čist prevelik mater… Uglavnem Manimejker je še prjavu, da sem tečna in končno obupal in nadeljeval s tempom…. Jaz sem se skoncentrirala na misli in jih usmerjala v okolico.  Tudi glas osebnega priganjača na Šmarko sem slišala, ko sem grizla v klanec: ” Sam mal potečeš!.  Tu nekje sem ujela eno znano tekačico, ki je prav tako preživljala notranje boje,  vendar je imela v ušeskih muziko, tako da sem šla kar naprej in se fajtala sama s seboj . Ko sem šla drugič čez štartno linijo pod 20 minut in je špiker prijavil, da smo še v normi za pod 50 minut,  mi  je zopet dalo malo zagona in sem se res probala koncentrirat na vse drugo kot na to kje sem. Pa vroče mi je bilo, grozna vlaga in vse se mi je čist napopal na telo, za pit mi pa itak ni nič pasalo. Tako sem pregurala do 9 km, tam me je pa res pobiralo ni šlo pa ni šlo. Folk me je začel prehitevat in sploh nisem mogla iztisnit še zadnjih atomov, pa vem da so bili nekje v petah, samo celo medenico in kolke mi je tako mravljinčilo, kot še nikoli,  sem imela občutek, če se spotaknem, da me bo sam zalimal ob tla in se ne bom nikoli pobrala.  Rezultat 5o:25 ni pod 50 minut, je pa blizu 😉 Pa drugič pod to magično mejo.

Čeprav dvomim , da bom še tekale te kratke šprinte, res mi je bilo v trplenje.