Lansko leto je dobesedno švignilo mimo, zdi se mi, da bo letošnje še hitreje minilo.
Vsekakor je bilo 2016 posebno. Praznovala sem svoj 10. pravi rojstni dan, se znebila velikega bremena, ko sem odkljukala dokončanje študija, si nabila ing. naziv na vrata in za konec zaprla s.p. in se prijavila na zavod za zaposlovanje, kjer sem (tale je za Aleksandro) prvič v življenju namesto gimnazijski maturant izrekla dipl.ing… Se mi je sicer zataknilo, ker je res dolg naziv, in ker sem bila prepričana, da me nikoli in nikjer ne bodo več vprašali po končani izobrazbi.
Poleg tega je Manimejker šel “na svoje”, se naselil v dnevni sobi in smo postali ena taka pisarniško obrtniška družina. Na srečo se to obdobje zaključuje. Manimejker si je uredil pisarno, torej kadar ni čez lužo, je pa čez cesto (pisarna je tako blizu). Jaz sicer še nisem odnesla peta v novo zaposlitev in imam še nekaj domačih projektov za zašit, prebelit, izrisat, prebarvat, ampak stanje se izbolšuje in normalizira. Ni fino biti vse v enem.
Ni fino bit ata in mama hkrati, kot tudi ni fino biti v službi doma. Vsi, vključno s samimi s seboj smo zmedeni kdaj je služba in kdaj si doma. Jaz sem se tega najedla. Da ne govorim o otrocih, ki jim je to še manj po godu in jih z dneva v dan mede. Pomoje bi rabili semafor. Enako je z odhodi Manimejkerja v tujino. Super mi gre ta fejk samohranilska. Ampak od časa do časa, ko te doletijo nepredvidljive situacije, ko ni nobene odrasle osebe, da bi z njo prediskotirala in se odločila, takrat pa ni več tko fajn fejk samohranilska. Pa sej vem, da se vedno odločim jaz, samo rabim ta komunikacijski moment, da se odločim. Tako da v mojem primeru bi lahko rekla, da še dobr, da je samohranilska sam fejk in vsaka čast mamam samohranilkam.
Ugotovljam, da kljub temu, da iz leta v leto rastem, sem še vedno zelo popustljiva v smislu svojih prioritet. Ko je bil Manimejker doma (delalal od doma) je bilo vse podrejeno njegovemu urniku, kar je mene dobesedno zadušilo. Veliko bolj sem prilagodljiva, kot bi si sama zase želela. Najverjetneje je to del karakterja in del vzgoje. Pa da ne govorim o dekletih, ki sredi dneva prihitita domov iz šole, in mislita, da midva doma komaj čakava na šolske prigode. Poleg tega, da jima je samoumevno, da z veseljem kuham za 4, medtem ko za dve tako ali tako plačujeva kosila v šoli. Če pogledam količine hrane, ki gredo čez naše stanovanje, bi rekla, da živijo tu vsaj 4-je konkretni deci in ne družina z dvema piščancema. V resnici nočem vedet, kako je če imaš fante. Čeprav je za vzgojo bojda lažje. 13 letnica me vsakodnevno opominja, da se moram bolj postavit zase. Rada bi me izkoristila za vsako stvar, no če ne izkoristila, pa le naprtila krivdo, za neopravljanje svojih nalog. Tukaj sem v precepu, ker se mi zdi, da je ta generacija otrok že po defoltu bolj egoistična in da verjentno ni problem v moji vzgoji. Včasih me ima, da bi jo dobesedno stresla s hač, saj se do mene vede povsem nespoštljivo in se tega sploh ne zaveda. Nikoli, ampak res nikoli jo ni strah imeti zadnjo besedo. Prav tako je metoda, kjer starš določi kaj otrok naredi, sama pa določi kdaj, povsem neučinkovita v njenem primeru. Nikoli, ampak res nikoli, ne izpolni naloge do termina, ki si ga sama določi in imamo tako ali tako potem kreg in obtožbe letijo na vse in polno je izgovor in prelaganja krivde na vse okoli sebe. Jaz vseskozi maham z belo zastavico, pa me nihče ne pride rešit. Včasih se delam, da kličem policijo, da pridejo narediti red in da vsaj mene odpeljejo in me rešijo. Svoje mame raje ne sprašujem kako je preživela čas mojega najstništva, ker mi je kristalno jasno, da ji ni bilo z rožicami postlano. A da ni tako hudo? Najstnica je sposobna 14 minut držati plank, in ja ni nek mišičnjak. A si predstavljate koliko trme mora biti v takem malem telesu? Res da trenira plavanje, ampak v resnici ni fora v treningu, ampak v glavi in v volji. Res ima nenormalno železno voljo, ki jo najraje uveljavlja v boju za svoje pravice pri starših. Seveda ima pri zavrnitvi svojih dolžnosti prav tako železno voljo. Kot starš se zavedam, da v bistvu to ni slaba lastnost, če jo bo le znala pravilno uporabiti, ampak trenutno sem utrujena od bitk in imam občutek, da mi je še belo zastavico odnesla.
Hkrati pa opažam, da mlajša ne uporablja tega tona in teh besed in da sploh ni egoistična, no od časa do časa le posnema starejšo in takrat doživi tudi mojo reakcijo in se zaenkrat kar pokesa. Hkrati pa potrebuje več spodbude za vztrajnost in uspehe, ker po naravi ni toliko tekmovalna, je pa zagotovo veliko bolj odločna. Včasih se kaj odloči tudi namesto mene :).
Med drugim tudi komaj čakam konec šole. Ne vem, če sem kako leto že to izrekla, ampak dekleti nonstop nosita neko slabo voljo iz šole in popravici nisem najbolj navdušena nad metodami, ki jih izvajajo. Tako da potihem tudi jaz komaj čakam, da bo konec. Sploh pri mlajši, da zamenja učiteljico. Nisem si mislila, da bom morala z njima pregledovati teste in podobne stvari in ju prepričevat, da se mi zdi, da razumeta in znata in da ocena ni tako pomembna, vsaj pri mlajši. Pri starejši pa upam, da ker generacija ni tako močna, da bo lahko izbirala željeno šolo neglede na nepopopolnosti v spričevalu. Sicer jo čaka še dve leti zbiranja točk, ampak pritisk je čutiti že zdaj.
Včasih se mi zdi, da svet drvi v eno smer, mi pa v drugo…
You must be logged in to post a comment.