Zgodba o Parosu se se začne že mnogo prej, preden smo prispeli tja.

Letos pozimi namreč nismo odšli na klasične zimske počitnice, saj se je meni zdelo, da bo  vsega preveč. Manimejker je imel namen poslovno obiskati Berlin in London in je želel, da se mu pridružim. Sprva sem verjela, da se mu bom pridružila. V Berlin naj bi odšla tri dni za njim, vmes pa sem sklenila, da si moram resnično zastaviti prioritete za dosego željenega cilja. Tako sem v zadnjem trenutku odpovedala Berlin. Manimejker,  ki se je tja namenil z avtomobilom, pa je na spletnem portalu ponudil prosti sedež v avtomobilu v smeri Berlina. Javil se mu je 77 letni baptistični duhovnik in dogovorila sta se, da ga vzame za sopotnika. Ta je odšel na obisk mlajši hčeri v Berlin. Ker je bila pot dolga in ker sta bila sopotnika v obe smeri,  sta si izmenjala mnoge teme. Med drugim mu je sopotnik omenil, da ima starejša hči skupaj z grškim partnerjem na Parosu windsurf šolo. 

Manimejker je nastanitve na lokaciji poletnega dopusta začel iskati aprila. Vse kar sem takrat vedela je, da sem stara že 40 let in da če že sanjam o surfanju, je zadnji čas zame. Čez 5 let se najverjetneje ne bom več lotevala novih športov, bom pa vsekakor srečna, če bom lahko negovala osvojene…  Jasno mi je, da surfanje na Baliju trenutno ni opcija za nas 4, medtem, ko je windsurfanje v Grčiji veliko bolj realno in izvedljivo, predvsem pa ponovljivo. Manimejker mi je omenil Paros in novo navezo, pa sem samo pokimala,  da naj najde neko nastanitev in možnost windsurfanja za vse, ne le zame. Dekleti, se vedno želita preizkusiti v vsem, česar se lotim sama. Sama pa sem se v času izbire lokacije še vedno fokosirala le na diplomsko-izpitni del.

Ko je bil ta del za menoj, pa sem se resnično začela veseliti dopusta. Od tistega dopust na Nadiži je bilo skoraj že leto naokoli in resnično sem si želela prediha. Seveda smo počakali še na državno prvenstvo v plavanju in dva dni po njem odrinili. Zopet z avtom, tokrat do Aten.

Ob 8.30 smo bili že v avtu kar je za nas res zgodaj in tudi ne spomnim se,  da bi se pred odhodom skregali,  z najstnico sigurno kaj, ampak to sem se navadila, da ne šteje. ;). Štart je bil na torek zjutraj in ceste so bile večinoma prazne. Z vožnjo vedno začne Manimejker. Malo pred srbsko mejo pa naš avto začne čudno brneti. ”Zavij na odstavnega, sigurno je guma!”.  Ker je šla zadnja guma, se najverjetneje ni čutilo na volanu in ker se je spraznila ni bilo hujšega. Punci pošljeva v senco pod drevo in jaz ponovim avto-tetris. Prtljago v’n in gumo dol, pa dvigalko v’n in avto gor in potem mi ne rata! Ne morem odviti gume, stopim na ključ kot vedno (imela sem vsaj 8 gumi-defektov in vedno sem sama menjala gumo), prosim še Manimejkerja naj poizkusi in ključ se povsem zvije. Vijaki so tako zarustani, da se ne premaknej v nobeno smer. Sicer ducktape imam, Wd-ja pa žal ne! Nič, Manimejker kliče hrvaški Amzs in na odstavnem pasu jih čakamo skoraj dve uri. Pa če verjamete ali ne, sploh me ni  spravilo v slabo voljo. Dekleti sta pograbili elektroniko, midva pa sva mirno čakala in se čudila čemu se obirajo in preračunavala ure do ladje.

Avtovleka nas je odpeljala direktno do vulkanizerja, kupili smo dve novi gumi  in hop cop v Srbijo. Vse skupaj se je zavleklo za 3-4  ure in seveda se nam je tako zmanjšal tisti “luft čas” do ladje. Del Srbije in Makedonije je navadno v moji domeni vožnje in vsi so se nabasali na zadnje sedeže in gledali Gospodarja prstanov. Prespali smo v Makedoniji v hotelu kot že 3 leta poprej in zgodaj nadeljevali do Aten.

Ladjo smo ujeli. Vozila je  5 ur in se vmes ustavi še na Syrosu. Namestili smo se v pojstelje v apartmaju in spali kot polhi vsaj do 9ih.

Plaža je za vogalom in na njej so krasni borovci in ni jo boljše sence. Kadar ne piha zelo močno, so pa še škržati pržgani na polno. Cela plaža je ob 17 uri popoldne v senci  in je kot nalašč za branje knjige ob spremljavi šumenja valov. Ali pa za pozno kosilo v senci borovcev in s stopali v pesku.

Punci sta senco večinoma izkoriščali za grajenje najrazličnejših umetnij iz peska. Motivacije so bile različne. Enkrat zgolj grad. Drugič poligon za spuščanje frnikol ali pa umetnija za fotografiranje prizorov za postanje na instagramu, saj imata vsaka svoj instagram profil in sta huda lovca (za K.B.S, lovkinje me ni prepričal 😉 ) na like.

Po treh dneh smo se naspali in končno odpravili na drugo plažo, Molos beach, kjer je surf šola Surfnchill.

Rahel veter je punci takoj prepričal na prvo uro windsurfa. Vsaka s svojim inštruktorjem. Kar hitro sta osvojili osnove, sploh mlajša, mislim da ima skejtanje tu veliko vlogo prednosti lovlenja ravnotežja na deski. Inštruktorja sta jima dajala navodila v angleščini, jaz pa sem bila glavna prevajalka.

 Se nadaljuje…