Letos smo si vzeli precej več časa in tudi Manimejker je zaradi narave dela vzel s seboj računalnik in kar nekaj ur predelal, medtem ko smo bile punce brezdeljne.  No niti ne brezdeljne, vzele smo dve potovalki knjig in malima Lumpama možgančki nikol ne mirujejo, tudi brez knjig smo kako ušpičile. 🙂

Temperature na Parosu so povsem drugačne od dosedanjih grških vročinskih razmer. Vseskozi pihlja in dnevna temperatura se giblje okoli 28 C,  ponoči pa se tako prijetno shladi,  da smo vsi predolgo spali. Predolgo le zato, ker če ob 11 zajtrkuješ se na plažo odpraviš v največji vročini. Ampak, ker se vedno lahko utaboriš pod borovci ni panike.

Punce pa se spomnijo kake lumparije.

Balinanje s frnikolami.

Po treh polhastih nočeh se končno odločim da ob 7h odrinem na jutranji tek. Tek mi še vedno dela preglavice, nikakor mi ne steče, vendar rabim ta čas, ta mir in pogovor s seboj. Toliko imam za predelat in na plaži ob knjigi ne gre, če pa odložim knjigo me pa že katera od deklet potegne v svojo zgodbo. Kadar plavam ni časa za pogovor s seboj, torej resnično rabim, da mi steče. Ob 7h sploh še ni vroče, čeprav je sonce že kako uro zunaj in kljub temu da sem sprva mislila teči po ravnem, se kot pravi Slovenec  (za KBS: spet NE morem napisati Slovenka) podam na hrib in uživam v jutranjih razgledih. Res sem vesela da smo tu. Najstnica mi vsakodnevno nastavlja izzive in hodi po robu, tako da resnično potrebujem umiritve, da ostajam mirna in seveda da ne popuščam. Veliko razmišljam o svojem najstništvu, vendar se ne najdem v njeni zgodbi in mi je tako še večji izziv.

Manimejker se je zjutraj podajal na podvodni ribolov. Za okrogli rojstni dan so mu prijatelji kupili opremo za podvodni ribov. Naj samo še povem, da Manimejker res ni jutranji človek in da sem obupala, da bi ga kdaj zgodaj vlekla na kako aktivnost ker funkcionira in komunicira šele kako uro potem, ko odpre oči, do takrat pa lahko le je in pije in renči. Ribe pa so ga vseeno premamile, da se je zbujal po vzhodu in se odpravljal na potope. Ko se je vrnil, je bil povsem sestradan in utrujen.

Takole pa je mala Lumpa dala sušit opremo misleč, da je foter neki zafrknil, ko jo je odložil na brisačo . 😀

Po njegovih vrnitvah iz lova smo se občasno odpeljali na Molos beach ali pa smo ostajali na domači plaži. Drugi dan, ko se je ravno prav razpihalo, sem se nas surf zavihtela še sama. Po navodilih inštruktorja sem se vozila gor in dol in izvajal obrate po navodilih. Itak je povsem drugače, ko ti nekdo govori: prestavi noge, spusti levo roko, preprimi, odpri jadro…  Sej ne da se sama ne bi bla sposobna voziti gor in dol, samo obratov mi nikoli nihče ni razložil teoretično, ampak sem jih izvajala le z gledanjem drugih…

Po prvi uri surfa žal ni sledila druga,  ker se me je nekaj lotilo. Bolelo me je grlo in ponoči sem nabijala kot stari kadilec in čez dan sem se vlekla kot smrkel. Tako smo ritem zopet upočasnili in se bolj  držali  domače plaže Logaras beach. Po nekaj dneh pa smo se zopet odpeljali na Molos beach, kjer sta lumpi surfali, se igrali s kužki ali pa lovili valove z body boardom.

Manimejker je že drugi dan lovlenja ujel ribo. To je bilo veselja. Sploh mala Lumpa je imela veliko ponosa in je kasneje posnela celo film o dogodku. Pri pripravi le te, pa nastopi problem. Namreč s seboj smo imeli plinski žar in apartma je imel kar dva balkona, vendar na obeh je pihalo. Manimejker se je peke lotil sam in še dobro, da smo imeli kombinacijo kosila, ker na koncu bi se vsi že pojedli medseboj, preden bi bila riba pečena. Veter je ogenj pridno ugašal, hitreje kot ga je Manimejker prižigal. Ampak na koncu se je riba le spekla in veselje je bilo popolno. Malo Lumpo je ribolov očeta tako navdušil, da smo ji kasneje iz trnka,  ki smo ga imeli s seboj in z bambusove palice napravili ribiško palico. Lovljenje z njo pa je že zopet zgodba zase :).

Proti koncu se je stanje s kašljom umirilo in seveda me je grabila panika saj so za zadnje dneve napovedovali pravo neurje, ki pa je primerno le za profiče. Tako sem se končno zopet odpravila na surf in imela učno uro obtratov proti vetru (tack) in obrat z vetrom (jibe). In ja gre, če mi nekdo sproti govori navodila. Ko sem se drugi dan sama vozila ni šlo tko simp, res pa je, da se je ta drugi dan tudi veter precej mešal. Uglavnem še se bo treba učit!

Pa vse tri na vodi 🙂

Po surfanju smo s puncami izvajale tudi acroyogo na plaži in tudi v vodi, kjer je ob valovih še posebej zabavno. Vsekakor smo se nazabavale in dvomim, da jih bom drugo leto še lahko dvignila na ramenih :).

Se nadaljuje…