Spet Grčija. Tokrat z avtodomom.

Ko sem objavila  fotke na FB, sem ugotovila da izgleda, da smo se imeli krasno, a v naših glavah ni bilo tako krasno  kot zgleda na fotografijah :). Sem rabila kar nekaj dni, da sem predelala dopust v glavi in se odločila, da vseeno napišem post ali dva. Mogoče tudi zato,  da ne boste vsi mislili, da smo perfektna familija in da boste vedeli, da se tudi mi  spopadamo tako z vzgojnimi kot komunikacijskimi problemi. Tokratni dopust je bil zelo naporen in niti malo sproščujoč, pa sem vseeno vesela, da se je tako odvil. Mogoče sem nora, ampak požrlo mi je ogromno energije, ampak misim, da se stvari dogajajo  z nekim namenom in da nas vse  to pripelje na višji nivo, če seveda to tako vzamemo. Evo zdej pa avantura Kreta.

Letos sem “dopust” vzela zelo svobodomiselno, delala do zadnjega trenutka in se popolnoma nič pripravila na dopust. No, šle smo v knjižnico in vse oprale in spakirale, samo tisto v glavi pa ni bilo o.k.  Tako smo se v petek ob 10h odpravili po avtodom in veselje pri dekletih je bilo neizmerljivo. Pripeljali smo ga pred blok in začeli s pakiranjem. Robe je bilo itak ogromno. Pa plavutke, masko,  pa plezalno opremo, pa hrano, pa igrače, pa šivalni program, pa ustvarjalni … Lumpi sta hoteli,  da vzamem še šivalno mašino, pa sem ju komaj pregovorila,  da to ni potrebno. Uglavnem nekako po 13 uri smo se odpravili, še napolnit vodo v avtodom k mojim staršem in na pot.

Prvi dan smo prispeli do avtokampa v Srbiji, kjer smo prespali. Punci sta preklopili na dopust in nikakor jima ni bilo jasno, zakaj bi oni pomili posodo, zakaj bi se morali podvizati, zakaj se ne moreta zdaj zunaj igrat in zakaj zaboga ju spet siliva v avtodom.

Na poti smo imeli vse možne vremenske razmere, z izjemo snega :), imeli pa smo eno epizodo kriminalke,  ko je krava pomolila nogo iz tovornjaka in smo vsako srečanje z avtobusom ali tovornjakom cvilile, ker smo mislile, da ji bo nogo odsekalo. Na srečo, jo je na nekem precej razrukanem ovinku, s pomočjo tresenja uspela zvleči nazaj, da smo se pomirile.

Vozili smo se več ali manj cel dan, dokler nismo prispeli do kampa ob morju v Grčiji.  Lumpe sva speči samo prekotalila v posteljo. Zjutraj so punce precej dolgo spale in ker smo imeli še precej km do Aten, se nista uspeli kopati v morju (klub temu, da je Manimejker včeraj to obljubljal), tako da je bila mera že več kot polna…

Naš namen je bil, da si ogledamo še Atene, a smo bili precej pozni in smo se le zapeljali mimo Akropole in hop na ladijo. Tu smo bili vsi že precej znervirani, ampak recimo, da sta se punci pomirili z risanko v Qechui in jaz s tem, da se zbudimo na Kreti in da so prvi trije dnevi dopusta vedno precej stresni.

Za nameček nam je nagajala lučka za olje in smo morali na Kreti poiskati servis (to nam je že brat poiskal doma), ampak glede na situacijo: usb pretvornik nama ni delal in tistega usb vhoda na radiu, do takrat še nisva odkrila in sva takole polnila gsm pred trgovino. Vgrajena garminca pa ni imela o.k. kretskih zemljevidov in je bilo vse skupaj kar nočna mora. Na koncu je zmagala zdrava pamet. Zapeljala sva na Peugot servis in vprašala kje je Citroen servis.

No pet minut je bilo več kot 55 minut,  ampak na koncu so vse zrihtali in odpeljali smo se na zahod. Vsi že željni kopanja, smo se ustavili na neki plaži in se končno malo sprostili. No jaz sem mislila da se bomo, saj sem z lumpama skakala s skal, pa na glavo, pa na bombico pa…, dokler me ni lačni Manimejker prekinil in sem odšla kuhat kosilo, proti svoji volji. Nato, pa se nam je zopet mudilo. Pravzaprav ne vem kam, ampak spet je bilo polno nekega preganjanja,  dokler ni pred kampom počilo. Prvič res na veliko. Najmlajša je začela jokat,  da se skos samo vozimo, vozimo in vozimo in meni se je prav tako trgalo od tega steverdesa biznisa in vožnje in želela sem si,  da bi se dopust začel mirno odvijat in se drla na Manimejkerja, da nismo kokoši, da nas bo imel cel dan zaprte v avtodomu in nas vozil od točke A do točke B, kot si je on zamislil.

Kamp je bil mali, a žal ni imel plaže, je pa imel zelo globok bazen, kar je lumpam povsem ustrezalo. Tako sta se z Manimejkerjem učili različnih skokov in celo salt.  Jaz pa sem končno začela malce brati in se odpravila na jutranji tek. Drugo jutro sem pri koritih opazila grški par, malce močnejše postave, ko sta poskušala zložiti Qechua šotor. Fantu je teklo po obrazu in po hrbto (pot), dekle pa ga je le ljubeče opazovalo in med njima je bilo čutiti povsem umirjeno energijo, kljub jasni zagati. Šotor se ni in ni zložil. Po kakih 8 minutah neuspelega pospravlanja, sem jima pristopila in fanta rešila nadloge in mu zložila šotor. Res sta mi bila hvaležna, jaz pa si nikakor nisem mogla izbrisati iz spomina njune medsebojne mirnosti pri nastali situaciji, midva bi se pobila.

Se nadaljuje….