Po vseh tegobah letošnjega leta, smo se končno sredi tedna odločili, da se bomo v soboto napakirali in šli na sneg. Punci sta sprva govorili, da bosta tudi oni raje tekli na smučeh, vendar sta se v zadnjem trenutku premislili in napakirali smučarsko opremo. Ker pa je januar poln praznovanj je bilo sobotno jutro zaspano, ampak predvsem mirno in nam je uspelo, da smo bili ob 10h v avtomobilu.  Za večino najverjetneje pozna ura, za nas pa kar O.K. Odpeljali smo se na Rudno polje in seveda nismo bili edini tam. Ninja nas je je počakal že čisto našpičen in kaj hitro se je zapodil po tekaških progah. Punce so se z Manimejkerjem, malo Ninjo in nosečko odpravili proti smučišču Viševnik. Jaz pa sem tja pritekla in si seveda izbrala najbolj strmo pot do tja. Jezik se mi je lepil na nebo, ko sem prišla do smučišča. Žal pa še nikoli prej nismo bili na tem smučišču in nisem vedela, da so sidra edina primerna proga za moji Lumpi. Njun oče (Manimejker) je bil precej optimističen, da se bosta punci lahko vozili sami, jaz pa zaščitniško v velikih dvomih. To je bil njun prvi smučarski dan v sezoni in temu tudi primerno smučanje. Vendar nisem hotela pokazati dvoma in sem jima lepo razložila kako se “naložita” na sidro in ju pognala na žičnico, sama pa sem stopila 10 m višje, kjer sta že padli dol. Mala lumpa se je sidra oklepala z vso močjo in tako prevrnila obe. Veliko L. to ni zmotilo (kar je res čudno, velja za velikega zajčka) in se je pognala ponovno sama na sidro. Midve z malo  pa peš po smučišču do krogcev. Ja itak, da nisem vedela, da so krogci veliko bolj strmi kot sidro.  Jaz sem bila v tekaških čevljih na smučišču in Lumpa se je precej okorno podala navzdol po smučišču in se vse do podna ni ustavila. Tekla sem navzdol po smučišču se drla, žvižgala in vse precej neuspešno. Grozno, ko si tako nemočen, nikakor jo nisem mogla ujeti in globoko sem se ustrašila, da se tudi na koncu ne bo ustavila, ker je vmes izgledalo kot da bi se rada ustavila, pa se ne zna.  Bojda pa me zaradi čelade ni slišala. Na cilju se je vstavila (povsem samozavestno) ampak moja jeza (prišla je iz osebnega strahu) ji je narisala solze na obrazu. Ker sama nisem imela alpskih smuči s seboj, sem bila zelo obupana, ker bi rabila le dve vožnji v spremstvu,  predvsem na sidru. Mimo je prišel moj (neuradni) Gel-sponzor, s turno opremo namenjen na Viševnik in pripravljen je bil iti z malo Lumpa gor in dol po smučišču, pa se le ta ni dala. Nič hudega, valjala se je po snegu in zidala skakalnice. Velika pa je bila zelo navdušena nad smuko. Vmes je dobila še družbo in se kar lepo nasmučala. Ker je bolj zmrzljive sorte, je bilo prav hecno, ker jo je že kar mrazilo in je priznala, da jo zebe ampak bi se vseeno spustila vsaj še enkrat. Takoj ko je senc nastala na delu pod smučiščem,  smo se odpravili proti avtomobilu. Tik pred avtom, pa ste si zaželeli poskusiti še mojo tekaško opremi in takole sem posnela njune prve tekaške korake.

Jaz sem pretekla dva manjša kroga, povsem dovolj, da danes čutim vse mišice. Manimejker je bil prav tako zadovoljen s pretečenimi km. Velika Lumpa že dela plan za naslednji smučarski dan. Mala pa pravi, da bo drugič spakirala še moje smučke :). Vsi pa komaj čakamo zimske počitnice!