tinasurfazavas


Novoletne zaobljube

Nimam jih! 🙂

Res ne verjamem v njih in tudi ne vem kaj bi si zaobljubila. Da bom več tekla! Pa sej to bom tako ali tako, če mi bo zdravje služilo. Da bom bolj zdravo jedla. Tudi to bom, ne glede na zaobljubo, bolj je odvisno od finančnega stanja in časa.  Morda bi si le zaobljubila, da se bom dnevno bolj uredila, da si morda uredim make-up, ker trenirka hlače ostajajo. 🙂

Rada pa ob koncu leta pogledam nazaj in naredim ponavadi filmček v smislu novoletne čestitke, kjer nanizam pomembnejše dogodke, kraje in dogodivščine tistega leta. Ponavadi tudi pogledam statistiko pretečenih km in ker se ta vsako leto povečuje sem zadovoljna. Letos sem bojda 64 ur posvetila teku (605 km), 20 ur smučanju, 30 ur plavanju, 28 ur plezanju in 10 ur za pohajanje- planinarjenje. Vsega je bilo zagotovo več, ker vsega nisem vnesla v endomondo koledar, ali pa je ta računal po svoje.  Kakorkoli je ta statistika zame povsem zadovoljiva.

Zadnje dva meseca sta se mi zdela tako peklenska, da sem si zaobljubila že marsikaj in se tega mislim držat ne glede na letno prelomnico.

Namesto zaobljube pa obljuba recepta za Ninjo.

Tale Pirin kruhek je pri nas vsaj pol leta že redno v pečici in kjub njegovi enostavnosti bojda marsikomu ne uspe.

450 – 550 g pirine moke

3 dcl riževega mleka ali jogurta

1.5 dcl vode

2 čajni žlički vinskega kamna

žlica olivnega olja

Takole ga potem  “vlijemo”  v pekač obložen s peki papirjem.

DSC_0002In pečemo dobro uro pri 180 stopinjah C.

DSC_0005

Na fotografiji je iz polnozrnate pirine moke. Otrokom pa gre iz navadne pire bolj v slast.


2 komentarja

Nedelja ob sedmih

Včasih si tako želim vikenda, da bomo pač doma se malce umirili in …  itak, da potem poka na vseh koncih.  Če je še vreme slabo, nam ne ostane drugega, kot da sklepamo premirja in kompromise. Dva pri nas pa sta taka, da ne popustita. No, morda je le mali črič tisti, ki se umakne in igra v nekem kotu, kjer jo nihče ne najde. Ostali pa se vztrajnostno borimo za svoje pravice!

Tak vikend komaj čakam, ampak res komaj, da bo nedelja in ura 19.00 in da skočim v bazen.

1swim

Nikoli nisem sebe gledala kot neko vodno bitje, pa čeprav že od nekdaj uživam v vodi. Rada se kopam v morju, ampak se globine bojim kot hudič križa. Šnorklanje je o.k. vse kar pa predstavla držanje sape več kot 10s pa odpade.  Kaj šele,  da bi mi nekdo nadel bombo na hrbet in da bi so potopila globje od 3-eh metrov. Pa, da ne zaidem zopet iz teme.

Ob nedeljah imamo rekreativno plavanje s trenerjem in ker sem že v času študija naučila nekaj osnov kravlja, jih sedaj 3. leto utrjujem, oziroma izpopolnjujem. Je ravno toliko zapleteno, da moram vklopiti glavo, a hkrati tako pomirjajoče,  da se po uri plavanja počutim kot bi nekdo spral vse tegobe vikenda, tedna, prepire in nezadovoljstva iz mene in sem povsem pripravljena na nove ponedeljkove izzive.

Ni primerljivo s tekom, tudi ni primerljivo s plezanjem ali obiskom Šmarne gore, ki ga trenutno izkoriščam za klepete, ki mi ob ne-tekanju manjkajo.

Uglavnem- gibanje osvobaja! Kaj pa vas osvobaja?


V Črni Kal

smo jo mahnili danes. Puncam ni kaj preveč za v hribe, prihajata v tista leta, jaz pa nisem imela energije za bodrenje vseh in res se mi je šlo v skale. Ta velika je že spet nos vihala, pa sem rekla naj ostane doma, pa dobi navodila kaj mora opravit med tem časom… Seveda je šla raje z nami. Pridemo v Kal, kjer je vse drugače po požaru, in ta velika ugotovi, da se je vrhunsko obula. Visoke superge z ravnim podplatom. Seveda nimamo otroških plezalk. Nisva znorela, le ponovila vedno se ponavljaloči stavek: Kaj se vprašaš na vratih?  Kam grem in kaj za to stvar potrebujem? Seveda je imela preveč dela z živciranjem ostalih, da bi se to vprašala…

Ni važno. Plezala nisem od začetka poletja in ja, nisem v nobeni formi… Prvo smer sem se hudo tresla, v drugi tko navila da sem se vsedla, tretja je bla pa itak sem za tamale štrik potegnit… Ampak bilo je pa super. Toplo, mirno tko za martinčkat se. Ta velika je na koncu prosila, če bomo šli jutri tudi?  V sosednjem “taboru” je zasledila 4 letnico, ki je plezala vse smeri do vrha in je dobila hud iziv. 😉

No jutri ne gremo, ker imamo britof – obveznosti, ampak če se bo jesen takole nadaljevala, pa upam da gremo še kaj skalo potipat…

Naša sveža 7 letnica, pa je zlezla pol smeri. Nato pa točila bridke solze, ko se ni upala vsesti v pas, da bi jo spustili dol. Pa smo našli rešitev! Še rikverc jo je preplezala! 🙂

DSC_0141
DSC_0168
DSC_0175
DSC_0176
DSC_0180
DSC_0189
DSC_0173
DSC_0190


3 komentarji

Teden brez deklet

Še kar traja. No jutri prideta.

Pobrala sem krompir. Mislim, da je bil prepozno zasajen saj so bili krompirčki čisto mali, zelenje zgoraj pa se je polomilo in ni bilo več estetsko ;). Vsekakor drugo leto ponovim. Pridelka je bilo ravno 1kg.

P1140800

Imam pa že  “nanovo” zasejene paradižnike in por.

P1140808

Zelišča sem pridno umaknila pred soncem in mislim, da jim ta lega veliko bolj odgovarja.

P1140815

Kopalna kad je sveže zasilikonirana. Tudi šivalni kotiček je dobil dolgo obljubljeno polico. Čaka pa me še luknja v steni, fasada in popravilo stare kangle.

Še dobro da tašča ravno ometava garažo in sem ob oddaji otrok prinesla domov vse potrebno za zakrpanje luknje, ki sledi v naslednjih dneh ali tednih.

Vmes sem se še prav prijetno narekreirala. V torek sem se z “Maratonko” zmenile da greva na Šmarko. Po mailu sva dorekli, da se dobiva spodaj na parkirišču ob 19h.

Ker sem montirala police, sem od doma odrinila ob 18:30. Misleč da bom malce zamudila, saj sem si predstavljala, da je Šmarna gora nekih 7 km oddaljena od mojega doma :). Aja, podala sem se tekajoč, da ne bova z dvema avtomobiloma ;). Pri Merkator centru sem umirala od vročine (prejšne dni še ni bilo tako vroče), pomoje sem bila vsa bela okoli ust in  pri Šentvidu mi je bilo jasno, da bo še trajalo. Sploh ker se mi je na peti strgala nogavica in naredila že lep žulj in ker je bila ura že 19.00. Javila sem, da rabim vsaj še 20 minut in da bi bila voda dobrodošla. 🙂

Na parkirišču, kjer sem bila urco kasneje kot sem štartala, sem zamenjala levo nogavico na desno nogo in počakala Maratonko, ki pa se prikaže s kolesom. Ja tko je to, k babe mislijo vsaka s svojo glavo. Domov nisem tekla cele poti, pri Merkator centru me je Manimejker pobral, ko sem ga končno uspela priklicati. 🙂

Punce so se od ene babice preselile k drugi in tako sva si privoščila še vikend v Trenti na balvanih. Super je bilo.
P1140840
P1140848
P1140854
2013-07-07 15.51.35
P1140845Nujno rabim nov fotoaparat ;)!!!