Sej pišem! Tko v mislih, med tekom. Samo noben si ni spomnu še tega vmesnika, ki bi misli pretvoril v zapis. Pa po možnosti, slovnično pravilno. 🙂

Prejšni  teden je bil v znamenju spominov. Kolega je praznoval okroglo in dekleta smo mu pripravila tak mali spominski zakladek. Pobrskale po karticah, fotografijah, pismih in mailih in vse nalepile na večni koledar, kot smo ga kasneje poimenovale. Med temi pismi, pišem da redno tečem, ker bi šla rada na Lj. polovičko. Mislim da je bilo l.97. Ajajaj! Potem sem vsako leto tik pred tem zbolela. Po domače, se podelala v hlače. Pogum sem zbrala 10 let kasneje, ko sem bila že mati dveh deklet.

No pa sej ni važno! Tekam kar o.k., čeprav mi redno primankuje časa za rekreacijo, poguma in volje za daljše teke. Podobno je tudi s kuhanjem, kjer me mama vztrajno rešuje, saj pridno pripravlja ozimnico. Bojda ima že vse skrinje polne dobrot, zmrznjenega sadja, nakuhanih omak in raznih jedi na žlico. Jaz pa sem vmes nagruntala še “domačo infuzijo”. Tašča me je namreč močno založila s peso za sočenje. Ker je vse ne morem sproti posočit, sem si jo zapakirala v kocke, ki jih potem dodam v blender in si na hitro pripravim smoothie. Priporočam.

Vsako leto je teden pred Ljubljanskim maratonom Tek na Ježici, ki je super za en tak tempo trening. Letos je 14 dni prej, torej v nedeljo. Midva z Manimejkerjem greva preverit formo. On namreč meni, da me bo letos prehitel. Jaz pa mislim, da tako kot lani, nima šans. Torej prvo soočenje bo v nedeljo. Pridi še ti. Gužve ni nikakršne, teren pa je meni domač, brez asfalta. 🙂