tinasurfazavas


Polovica prvomajskih počitnic

Recimo, da me ni več strah počitnic. 🙂

Saj veste, od poletnih počitnic je minulo precej časa in sama sem pri sebi marsikaj razdelala, zakaj je do tega prišlo, pa še vedno nisem sigurna, da se ne bo ponovilo. Se pa bolj zavestno ukvarjam z odnosi v družini, sploh ker imamo 11-letnico, ki je bila že od malih nog trši oreh, pa mislim da mi bo počasi kaj jasno. Povdarek je na KAJ!

Z Manimejkerjem sva imela v planu plezalne počitnice na Krku in to čisto sama. 🙂 Punci naj bi za 5 dni odšli, vsaka na svoj konec na priprave. Mala Lumpa je odšla, velika pa je zaradi infekcijske mononukleoze, ostala doma. Tako je doma zopet zavladala manjša drama. Velika Lumpa je bila bolna že kak teden nazaj, vendar ker se mi ni zdela povsem o.k. je odšla še na pregled krvi, kjer so postavili diagnozo in seveda odstvetovali fizične napore za vsaj 14 dni ali 3 tedne. Resnično se ji je podrl svet. Otroci v klubu čakajo priprave praktično celo sezono… Druga panika pa je zavladala pri Manimejkerju, ki si je tudi rezerviral dopust in ker doma ne zna dopustovati. Po malem razmisleku, se je pomiril in padla je ideja, da se odpravimo na Plitvička jezera.

Rezervirali smo hotel (navadno je to vedno apartma ) in se v ponedeljek odpravili na pot.  Kot zanimivost naj omenim, da smo 3 tedne nazaj pospremili veliko Lumpo na tekmo v Sarajevo. Ona je potovala  z avtobuso in klubom, mi trije pa smo se odpravili z avtom in 2 noči spali v Airbnb nastanitvi.  Na poti domov, pa se nam je priključila še velika Lumpa.

Tokrat se je na pot podal obraten troječek.

Podali smo se čez Metliko in se kmalu čez mejo ustavili v Turanj (Karlovac), vojaškem muzeju v nastajanju.

DSC_0037

DSC_0041

Nato smo se 2-ič v tem mesecu odpravili v Bosno in sicer v Bihač. Tu so nas na poti nazabavale pisane fasade in stili hiš. Ne bom vseh lepila, ker so posnetki zelo arhivski,  iz avtomobila, le najslavnejšo.

hiša

Sprehodili smo se čez reko Uno in čez mostove in pomoje je poleti tu kar živahno, saj je urejeno kot mestno kopališče in imajo tudi kajakaško stezo. Res lepo. Smeti pa so tiste, ki kazijo vse te lepote narave.

DSC_0099

DSC_0109

Ker smo jedli že nekje na poti smo se hoteli tu le posladkati. Vam povem, da tali srnin hrbet nisem spravila dol pa če… Sladkor ti kar škripa med zobmi… Kok smo se odvadili, to je res neverjetno…

 

srna

 

Na poti proti Plitvičkim jezerom smo zavili še v vas Željava, kjer je bojda hodil k vojakom Manimejkerjev oče. Tu naj bi bilo zapuščeno podzemno letališče. Do tja pa je bila pot kar strašljiva. No prišli smo do piste in vhoda vendar zaradi določenih opozoril, nismo šarili bliže, čeprav me je zelo mikalo.

pista

Torek je bil rezerviran za Plitvička jezera. Sprva je malce rosilo vendar hujšega ni bilo. Vmes sej je pokazalo tudi sonce in pa seveda smo poslikali 50 odtenkov zelene. Čudovita jezera. Še najstnica je bila navdušena, tisti ki jih imate, veste kaj mislim.

canvas slap

dežnik

poziralnik

modra

DSC_0450

DSC_0430

Japoncev in Kitajcev s selfi stickom ni manjkalo…

DSC_0343

Ko smo prispeli do ladjice, ki pelje nazaj v hotel,  pa se ulilo kot iz škafa. Tako smo se odpravili v sobo h knjigam.

DSC_0503

V sredo pa še v muzej Nikole Tesle v Liki – Gospić in čez gorski prelaz v Karlobag.

tesla 2x

DSC_0508

karlo

Tu seveda na kosilo in iz Jablanca na sprehod v Zavratnico, čudovito uvalo s potopljeno ladijo iz 2. svetovne vojne.

uvala2

DSC_0579

 

Tako smo si ogledali kar precejšni del hrvaških naravnih zakladov in res so lepi. Mene je predvsem očarala ta pot iz Plitvičkih pa do Karlobaga, taka gorska pokrajina polna ovac in zelo redko poseljena. Pa seveda razgledi.

Tudi morje ma tisto pravo barvo. 😉

morje

Zanimivo je takole biti samo z enim otrokom,  s tem da pri nas zahtevata vsaka povsem druge prijeme. Vsekakor je 10 x manj šundra z eno, kot z dvema. Opazna razlika je, da velika resnično pogreša malo, kar bi obratno težko trdila.

 

 

 

 


6 komentarjev

Kreta 3. (zadnji) del

Uff, zmanjkuje mi časa, ampak stvari je pač treba dokončat. 🙂

O tem, da bo tak odziv na naš “katastrofalen” dopust si nisem niti v sanjah predstavljala in tako me je kar nekaj poznanih sledilcev vprašalo, od kje mi “jajca”,  da kaj takega sploh napišem. Odgovora resnično ne poznam, vem pa da mi je bil cel dopust v poduk in verjamem, da sem z njim zrasla.  Ampak gremo kar k  nadaljevanju…

16 dni dopusta je pomenilo le 10 dni Krete. V teh 10 dneh smo spali na 5 različnih krajih. Vse skupaj je bilo mnogo preveč premikanja in obdelali smo cel zahodni del, oziroma Canio.

Lotila sem se tudi knjig. 2014-08-16 19.17.11

Nabor, odraža moje “duhovno” stanje. Ultraman, ker sem razmišljala o maratonu. Preseganje vedenjskih vzorcev, ker se mi zdi,  da imamo velike komunikacijske težave v družini in Murakami, ker je pač treba prebrati vsaj enega Murikamija na dopust.

Nadaljevali smo pot proti Matali.

Ustavili smo se v samostanu Preveli.

Na drugi sliki vpraša mala Lumpa: “Kaj delata Lame?”

Jaz : “Parita se!”

Lumpa: “Aha!” 🙂

Na tretji pa se pripravljam za na pot v Chile, Bolivijo, pač neko J ameriško državo.

Kreta2014-275

Kreta2014-277

Kreta2014-280

Kreta2014-282  Kreta2014-285

Kreta2014-288

Kreta2014-295

Po brvi smo se podali na bananin nasad, kjer nam je prava hippijevska družina postregla z doma iztisnjenimi sokovi  in domačim oljčnim oljem, ki smo ga kasneje tudi kupili.

Kreta2014-302

Kreta2014-303

Kreta2014-310

Kreta2014-316

In končno Matala. Jaz sem z napol zaprtimi očmi odkorakala na plažo, poiskati maserja. Našla sem ga. Imel je malce gneče, ker je bil ravno ta vikend beach volley turnir.  Ampak če trpim že 3 dni ali več, bom pa še kako urco. Povedala sem mu da imam migreno že več dni in se je prve usmeril na moj vrat. Tako me je namatral in mi ga uspešno zmehčal, da me še dans ne zateguje, tako kot me ima navado. Po masaži vratu me je povprašal še po drugih bolečinah.  Omenila sem mu, da me navadno sočasno zateguje tudi v križu. Pa mi je začel še kolke premetavat in prijavil par takih, ki mi še danes odmevajo: “Runnning, it’s good for yor heart,  but not for your back.” In kasneje mi je kot že dva pred njim še rekel,  da imam problem z  blokado energije v predelu trebuha in da me od tu boli križ in naj z njim vdihujem in izdihujem. Za ta dogodek, si je celo snel sončna očala in majkemi, da je izgledal kot Sean Connery pri 50 ih ;). Masiral me je dosti dlje kot pol ure, kot ima postavko in me po masaži poslal še na en sprehod. Naročil mi je, da moram še na kako masažo,  ker takole v pol ure se ne da vsega tega zrihtat…

Na srečo je bila to zadnja migrena na dopustu, ampak jaz sem se na tej točki predala. V smislu, da otrokom nisem več težila za posodo, s hrano, brisačami, perilom, vse sem postorila sama, ker  sem si  želela,  le da vse čimprej mine…

Matala je načeloma krasna. Sploh mestece z malim trgom, kjer je zvečer prav prijetno posedat ob hrani in pijači. Ogledali smo si še Minojsko palačo Festos. Pa mala Lumpa si je želela namočit nogice pri ribicah.

Kreta2014-328

 

Kreta2014-343

Kreta2014-349

Kreta2014-359

Kreta2014-361

Kreta2014-376

Kreta2014-380

Kreta2014-384

Kreta2014-394

 

Kreta2014-395

Kreta2014-399

Kreta2014-400

Kreta2014-336

Za konec pa smo si pustili še Knosos in Arheološki muzej v Iraklionu . Tu me je presenetila gneča. Ampak absolutno sem prepričana, da bi od kulturno zgodoviskega turizma, grki lahko precej več iztržili, če bi se le malo zgledovali po drugih “naprednejših “državah.

Kreta2014-409

Kreta2014-406

Kreta2014-407

Kreta2014-417

Kreta2014-427 Kreta2014-428

Kreta2014-450

Na poti domov,  pa postanek na makedonski tržnici in  nakup paprik in paradižnika za babi.  Pri 40 stopinjah celzija! Ni blo najlažje!

 

Kreta2014-486Kreta2014-489

Z Grčijo defenitivno še nismo zaključili, za avtodom pa bo potrebna drugačna organizacija.


2 komentarja

Kreta 2. del

Stanje v avtodomu se je stopnjevalo, mali dve sta se bockali in več ali manj sta nama nastavljali ogledala. Velika z egoizmom in mala s kričanjem. Pa sej veste, dolgo faco za vsako stvar, ki jo je bilo treba premaknit. Pa ko rečeš, da se gre za na plažo, zlaufa dol in se potem na tvojo brisačo rine, ker si svoje niti slučajno ni vzela. Pa Jestne je bil bojda tudi na Kreti.  Da ne govorim o tem, da se 10 minut pregovarjam z njima, da gresta posodo pomit do korit. Po 2o sekundah je tavelika nazaj, z celo zgodbo, kako tamala neki noče, da ona je pa včer…  Ma da bi ji lavor vode na glavo zlil!  Pa itak ji nikoli ne zmanjka in nikoli ampak res nikoli, ne utihne…

Premaknili smo se na čudovito plažo Falasarna- Phalasarna ob Libijskem morju.  Vmes smo imeli še nekaj težav z avtodomom, med drugim je mali zletel Rush Hour direkt na glavo. Predalnik se je odprl sam od sebe. Itak, da sem p… zakaj ne zapirata in kasneje  ugotovila, da se je zapiralo polomilo. Na srečo sem imela nekaj orodja s seboj, da sem izgubljeni štift zamenjala, kar z šivalno iglo.  Vseh prigod niti ne bom opisovala, ampak lahko le povem, da je bila plaža čudovita in da sem dobila že drugi napad migrene na dopustu in da so se trenja samo še stopnjevala. Bili smo že na polovici dopusta in vedno bolj skregani. Na plaži so tudi sposojali surfe,  ampak v mojem stanju je bilo to povsem nedosegljivo in letošnji plan ni zajemal surfaških aktivnosti. Dan je bil zelo vetroven, valovi pa visoki in morje kar hladno in smo se odpravili do bližnjega  piratskega pristanišča. Seveda je posijalo sonce in nas neusmiljeno grelo.

Kreta2014-069

Kreta2014-071

Kreta2014-104

Kreta2014-114

Kreta2014-127

Kreta2014-126

Piratski prestol

Piratski prestol

Kreta2014-137

Kreta2014-143

Pod nami bivše pristanišče.

Kreta2014-149Nadaljevali smo pot proti jugu in moram reči, da je Kreta zelo hribovita in na teh vzponih so se temperature spustile iz 35 na dobrih 24.  Kreta2014-151

Kreta2014-154

Kreta2014-159

Kreta2014-157Živalski vrtovi so se ponujali na vsakem koraku, tako smo božali koze, pa občudovali kanarčke, purane, srne in se ustavili v taverni, kjer moram reči, da smo si navlekli jopice. Grška hrana je odlična, povsod dobite svežo ribo in musako pa gyros, pa meso na žaru in na Kreti je vse še posebej poceni. Hrana ima sicer malce specifičen okus, vsaj za take nose kot jih imata moji Lumpi in človek bi mislil, da sta v vseh letih Grčije že navadile. Vendar sta v restavraciji hrano le premetavali in spet smo imeli cel šov. Manimejker je pri nas velik gurman, ampak tudi ni posebno izbirčen. Punce pa so zelo neješče, ampak to že od nekdaj in po pravici se ne trudim zelo razširiti jedilnika, raje kuham tiste stvari, ki jih jesta, saj sem bila sama zelo podoben otrok in sem kasneje jedilnik, kar precej razširila. Priznam pa, da ima vsa ta neješčost velike korenine v moji družini. Seveda je bil spet ogenj v strehi. Taka tipična, ko fotr reče da so otroc scrklani in nevzgojeni, mama pa vzame to osebno. Otroci jokajo,  mama posledično tudi ne more jest,  ker če je nervozna ne je, fotr pa vse pomlat, ker on je pa nervozen samo še bolj lačen… Spet Štala. Mislim, da smo se po tem dogodku končno usedli za mizo v avtodomu in je vsak povedal kaj si misli in kaj bi lahko naredili, da bi se dopust le obrnil na bolje. Razen tavelike, ta pri nas vedno samo vali krivdo in seveda je bil tokrat fotr tečen, včer mama, prejšni dan sestra… uglavnem smo raje nadeljevali pot do Elafonisi-ja.

Kreta2014-184

Kreta2014-198

Kreta2014-216

Kreta2014-241

Mala Lumpa se je odločila, da bo zaradi ljubega miru raje spala v Qeuchi. To je pomenilo malce več vstajanja za naju, saj sva jo preverjala, da ni kam odvandrala, ampak je bil pa večer res miren v avtodomu…

Prednost visoke Krete in zahoda je bila tudi ta da, da ni bilo nujno vstati zelo zgodaj, ker je tudi ob 7 h zjutraj bila zahodna polovica otoka v senci in sem se lahko podala po kozji stezicah, brez da bi me vročina uničevala.2014-08-08 07.34.13

Čez dan je plaža postala ena tistih zelo polnih, kjer je še za ležalnik vrsta in smo se odpravili naprej,  oziroma nazaj v Chanio.  Kreta2014-248

Kreta2014-251

Kreta2014-255

Kreta2014-262

O tem,  kako nas je garminca vsakič hotela speljat na kozje stezice, bi lahko napisala cel post. Ko pa smo jo izključili, se je vsake toliko sama priklopila in javila koliko je do njenega izbranega cilja. Nas je vsaj malo nasmejala.  Zvečer sem imela zopet migreno. Katastrofa. Velik problem je bil tudi,  da je bila obala na zahodu pač taka, da ni omogočala plavanja, saj se morje nikakor ne umiri, da bi se mogoče lahko malo razplavala in bi mi vratne mišice popustile. Imela sem svojo škatlico migrenskih tablet (4 tablete) in vse sem porabila :(.

Tole pa je bila večerja zunaj, kjer dekleta niso imela nikakršnega problema kaj izbrat!           Kreta2014-272

Se še nadaljuje…

 


15 komentarjev

Kreta 1.del

Spet Grčija. Tokrat z avtodomom.

Ko sem objavila  fotke na FB, sem ugotovila da izgleda, da smo se imeli krasno, a v naših glavah ni bilo tako krasno  kot zgleda na fotografijah :). Sem rabila kar nekaj dni, da sem predelala dopust v glavi in se odločila, da vseeno napišem post ali dva. Mogoče tudi zato,  da ne boste vsi mislili, da smo perfektna familija in da boste vedeli, da se tudi mi  spopadamo tako z vzgojnimi kot komunikacijskimi problemi. Tokratni dopust je bil zelo naporen in niti malo sproščujoč, pa sem vseeno vesela, da se je tako odvil. Mogoče sem nora, ampak požrlo mi je ogromno energije, ampak misim, da se stvari dogajajo  z nekim namenom in da nas vse  to pripelje na višji nivo, če seveda to tako vzamemo. Evo zdej pa avantura Kreta.

Letos sem “dopust” vzela zelo svobodomiselno, delala do zadnjega trenutka in se popolnoma nič pripravila na dopust. No, šle smo v knjižnico in vse oprale in spakirale, samo tisto v glavi pa ni bilo o.k.  Tako smo se v petek ob 10h odpravili po avtodom in veselje pri dekletih je bilo neizmerljivo. Pripeljali smo ga pred blok in začeli s pakiranjem. Robe je bilo itak ogromno. Pa plavutke, masko,  pa plezalno opremo, pa hrano, pa igrače, pa šivalni program, pa ustvarjalni … Lumpi sta hoteli,  da vzamem še šivalno mašino, pa sem ju komaj pregovorila,  da to ni potrebno. Uglavnem nekako po 13 uri smo se odpravili, še napolnit vodo v avtodom k mojim staršem in na pot.

Kreta2014-002

Prvi dan smo prispeli do avtokampa v Srbiji, kjer smo prespali. Punci sta preklopili na dopust in nikakor jima ni bilo jasno, zakaj bi oni pomili posodo, zakaj bi se morali podvizati, zakaj se ne moreta zdaj zunaj igrat in zakaj zaboga ju spet siliva v avtodom.

Kreta2014-009

Na poti smo imeli vse možne vremenske razmere, z izjemo snega :), imeli pa smo eno epizodo kriminalke,  ko je krava pomolila nogo iz tovornjaka in smo vsako srečanje z avtobusom ali tovornjakom cvilile, ker smo mislile, da ji bo nogo odsekalo. Na srečo, jo je na nekem precej razrukanem ovinku, s pomočjo tresenja uspela zvleči nazaj, da smo se pomirile.

Kreta2014-013Kreta2014-018

Vozili smo se več ali manj cel dan, dokler nismo prispeli do kampa ob morju v Grčiji.  Lumpe sva speči samo prekotalila v posteljo. Zjutraj so punce precej dolgo spale in ker smo imeli še precej km do Aten, se nista uspeli kopati v morju (klub temu, da je Manimejker včeraj to obljubljal), tako da je bila mera že več kot polna…

Naš namen je bil, da si ogledamo še Atene, a smo bili precej pozni in smo se le zapeljali mimo Akropole in hop na ladijo. Tu smo bili vsi že precej znervirani, ampak recimo, da sta se punci pomirili z risanko v Qechui in jaz s tem, da se zbudimo na Kreti in da so prvi trije dnevi dopusta vedno precej stresni.

Kreta2014-026

Kreta2014-039

Kreta2014-040

Za nameček nam je nagajala lučka za olje in smo morali na Kreti poiskati servis (to nam je že brat poiskal doma), ampak glede na situacijo: usb pretvornik nama ni delal in tistega usb vhoda na radiu, do takrat še nisva odkrila in sva takole polnila gsm pred trgovino. Vgrajena garminca pa ni imela o.k. kretskih zemljevidov in je bilo vse skupaj kar nočna mora. Na koncu je zmagala zdrava pamet. Zapeljala sva na Peugot servis in vprašala kje je Citroen servis.

 

Kreta2014-042

Kreta2014-044

No pet minut je bilo več kot 55 minut,  ampak na koncu so vse zrihtali in odpeljali smo se na zahod. Vsi že željni kopanja, smo se ustavili na neki plaži in se končno malo sprostili. No jaz sem mislila da se bomo, saj sem z lumpama skakala s skal, pa na glavo, pa na bombico pa…, dokler me ni lačni Manimejker prekinil in sem odšla kuhat kosilo, proti svoji volji. Nato, pa se nam je zopet mudilo. Pravzaprav ne vem kam, ampak spet je bilo polno nekega preganjanja,  dokler ni pred kampom počilo. Prvič res na veliko. Najmlajša je začela jokat,  da se skos samo vozimo, vozimo in vozimo in meni se je prav tako trgalo od tega steverdesa biznisa in vožnje in želela sem si,  da bi se dopust začel mirno odvijat in se drla na Manimejkerja, da nismo kokoši, da nas bo imel cel dan zaprte v avtodomu in nas vozil od točke A do točke B, kot si je on zamislil.

Kamp je bil mali, a žal ni imel plaže, je pa imel zelo globok bazen, kar je lumpam povsem ustrezalo. Tako sta se z Manimejkerjem učili različnih skokov in celo salt.  Jaz pa sem končno začela malce brati in se odpravila na jutranji tek. Drugo jutro sem pri koritih opazila grški par, malce močnejše postave, ko sta poskušala zložiti Qechua šotor. Fantu je teklo po obrazu in po hrbto (pot), dekle pa ga je le ljubeče opazovalo in med njima je bilo čutiti povsem umirjeno energijo, kljub jasni zagati. Šotor se ni in ni zložil. Po kakih 8 minutah neuspelega pospravlanja, sem jima pristopila in fanta rešila nadloge in mu zložila šotor. Res sta mi bila hvaležna, jaz pa si nikakor nisem mogla izbrisati iz spomina njune medsebojne mirnosti pri nastali situaciji, midva bi se pobila.

Kreta2014-045

Kreta2014-056

Kreta2014-057

Kreta2014-062

2014-08-06 07.34.28 Se nadaljuje….


1. majske

1 teden prej vsi gledajo vremenske in stokajo, spet bo dež. Ja pa kaj pol. Žal ni čist tko, sploh če bi šotoril in plezal.

Jaz se teden pred tem nisem ukvarjala z vremenom, ampak z vsemi drugimi stvarmi. V zadnjem trenutku, sem taveliki šivala plavalno parko. Prvič je namreč odšla s klubom na plavalni tabor in ker sem teden dni pred odhodom ugotovila, da bodo plavali zunaj, sem se lotila projekta “Parka”. Prav super mi je uspel :).

parka

Tavelika je tako v petek odpotovala v Čateške do srede in ostali smo se prilagodili terminu. Ta mlajša je tako dva dni (ponedeljek in torek ) obiskovala skate tečaj na Urban Roofu. Ko sem jo videla kako uživa, mi je bilo žal, da bo tam le dva dni. Sigurno jo vpišem še poleti.2014-04-28 11.01.23

V sredo smo tako v Čatežu pobrali našo plavalko, ta govori samo še o časih, kilometrih in tehnikah plavanja. Med drugim je prijavila, zakaj priprave ne trajajo 14 dni? Toliko o tem, koliko nas je pogrešala.  Mogoče pa je le malo pogrešala sestro. Kar hecni sta, ko se vidita, pa ne vesta kaj bi ena z drugo.

Mahnili smo jo na Krk (lansko leto, nam je blo fino). Ker smo se na začetku otoka ustavili še pri znancih prijateljih,  se nam je kasneje že kar malo mudilo postaviti šotor. Moram reči, da  sem bila tu že čisto obupana nad vso idejo. Dva dni sem namreč doma zaradi beljenja in nekih gradbenih del, generalno pospravljala otroško sobo. Potem vse 4 spakirala, spekla potico, naredila testeninsko solato za na pot… in potem še sama postavljala šotor in tu mi je začelo prekipevat… Itak sem se sama sebi začela smilit. Kako pa? Lumpe bi se pa igrale in me sprašujeta, kje imata  stvari.  Manimejker me sprašuje, kaj prinese iz trgovine,  jaz pa kolnem in si mrmljam, da naslednjič grem pa RES sama… Dobr, da so mi možgani še toliko delal, da sem Manimejkerju naročila pivo iz trgovine in da sem se po postavitvi šotora direkt uspavala z njim. Itak nisem vajena spanja na tleh in dežja in sem se vsa presrana zbudila ob 2h in čekirala punce, ki sta spale ko male bubice.

DSC_0034

2014-05-01 08.49.02

Zjutraj nas je zbudilo sonce. Po zajtrku za prvake, smo se napakirali in odpravili v Belove stene. Smo dobili sugestijo, da bomo imeli družbo. Dostop je malce daljši in mala nam je na poti navzgor uprizorila že par dram. Ko bi človek mislil, da si je najman polomila nogo ali pa stopila na kačo, pa gre le za njene igralske vaje. Grrr!DSC_0040

DSC_0041

DSC_0044Pod steno pa sta se super utaborili in  bili res pridni. Midva pa sva pridno lezla.

Jaz sem si zadala tihi cilj, da z novimi plezalkami in novim pasom, končno vpnem 6b. Sam kaj, ko ne maram driblat smeri  in večinoma vpenjam na pogled. Sektor je imel najtežjo smer 6a+. 5ke mi niso delale težav, tudi 6a je šla brez zapletov, 6a+ pa me je žal malce posedla, ampak je vseno šla.

DSC_0106 Lumpi sta si vmes naredili gugalnico na drevesu in ta me je kasneje stala kar precej živcev.DSC_0074

Stvari smo že pospravljali in mala si je sama hotela vpeti gugalnico in se  pripela na popkovino brez. da bi jo resnično zahakljala okoli drevesa in se vsedla. S hrbtom je priletela direkt na skalo. Itak da sem jo začela tolaži, da ni nič. Ampak se ni in ni umirila. Hlajenje ji ni pomagalo, ker se je površinsko odrgnila in jo je peklo. Tulila je ko jesihar. Ko sem jo le uspela pomirit, da smo dokončno spakiral, mi je začela jamrat, da jo mravljinči po nogah. Men pa tema na oči. Sem jo prepričala, da morava hodit in da bo o.k. Sej mame razbojnikov razumejo, kaj se mi je dogajalo v glavi. Na poti navzdol je prijavila: “Mami kok maš praskaste roke!” “Ja vem. Grozne, ker je tko ostra skala!” ” Ne, ti maš najprijetnejše roke na svetu .”  Kle mi je tko popihala na dušo, da ji je bilo že vse oproščeno. Popoldne je že skakala naokoli in se lovila, tudi padala, pa ni bilo nobenih težav. Ma ga ni dopusta, da nam ga Kaskader ne popestri!

DSC_0161

Imeli smo idejo, da bomo en dan skočili na Rab, pa nas zgodni trajek 7.30 res ni mikal. Tako smo se tudi v petek raje podali v skalo. Tokrat v malce bolj oblačnem vremenu v Portafortuno. Manimejker mi je ugledal neko smer za podvig 6b, vendar se mi ni zdel pravi dan.  Lezla sva 5 ke in ene ni uspel vpeti ter se je spustil dol. Takrat  pa se je ulilo. Tri punce smo se zagnale v tri vzporedne smeri, pobirat komplete. Moja je bila res lepa,  vendar je bila pod vrhom taka ogromna poka, da ko sem prišla do nje, je po poki voda kar tekla. Grozno! Roke namakaš v magnezij,  ki ti potem v tekoči obliki kaplja s komolca.  Dobesedno odpililo me je. Soseda je prispela do štanta in sva zgoraj malo poštrikali,  da me je vpela v svoj štant na matičarko, me počakala, da sem se spustila dol in mi potem prinesla matičarko.  V sosednji smeri  so punce pustile sistem notri in upam da so kasneje dočakale posušitev smeri in jo ponovno zlezle. Mi smo se premočeni odpravili v šotor. Blatni smo bili do kolen in še dlje.DSC_0142

DSC_0174

Manimejkerju je tako končno postalo jasno, da preživeti soboto v dežju in čakati na nedeljsko popoldansko sonce nima smisla. Saj bo tako vse mokro in ne le zgornja plahta šotora. Popoldne smo se spakirali in v petek zvečer že filali pralni stroj in sušili opremo v domačem okolju. Pa še spanje v postelji se prileže.

Se je splačalo tudi za tri dni na sonček, samo pakiranje mi pa res ni ljubo!