Že čez teden smo kuhale lumparijo za okrogli rojstni dan prijatelja in nam je uspelo. V petek je bila zabava in glede na vse tedenske aktivnosti, sem se komaj sestavila. Punce so šle k babici. Midva pa na petkovo zabavo, ki je bila super. Le DJ je imel za moje pojme malo prevelik apetit. 🙂 Ampak, je bilo pa smeha zato toliko več. Včasih res težko verjamem, ampak z nekaterimi ljudmi se imam že več kot pol življenja preprosto super in se splača sestavit.

Tudi sobotno jutro in vožnja po mestu s kolesom z Manimejkerjem je bila simpatična popestritev sobote. Že 100 let nisem bila tako mirna in ja, otroke je treba dati kdaj na počitnice, da predahneš. Kljub vsej tej idili, so me pestili mesečni glavoboli, pa se nisem dala. Pogoltneš kako tableto, pa idemo dalje.

V soboto sem imela še eno žurko. Tokrat sem se podala v bolj ali manj neznane vode, saj sem bila povabljena k M na žensko zabavo in ker poznam le M in Majcho pa še to veliko bolj virtualno kot resnično, je bilo to neko potovanje v neznano. Žal nisem mogla uživat v čebrih pijače, ampak le v krožnikih hrane. In bilo je vse več kot Super! Nasmejale in najedle smo se do vrha, pa še malo. Jaz sem prizorišče zapustila prva, pa še to vsaj z uro zamude, saj sem imela v nedeljo planiran Mali Kraški maraton.

Ob 9.00 je bil brat pred blokom in z Manimejkerjem sva se komaj prikotalila pred blok. Na poti v Sežano je na avtocesti še pošteno scalo. V sami Sežani na srečo ne. Evo trojni selfi pred štartom, z bratom in Manimejkerjem.

Potem pa vsak po svoje. Manimejker je že v štartu zastavil počasi. Moja ura je kazala tempo 6,3 (km/h) jaz pa sem bila kar zadihana. Na srečo je bil tu še brat poleg in mi razložil, da garmin kaže tempo 5,3, kar je bilo veliko bolj realno. No uglavnem urco moram ponastavit, tek je bil pa bolj na slepo. Zanimivo je bilo da sem prvih 5 km kar trpela. Pa k’r fajn je pihalo. Po 5 km, pa se je telo ogrelo in je kar šlo. Vmes so bili zanimivi razgledi in ob pogledu na pumpo tudi glasni smeh (ampak to je le za punce iz žura). Tik pred polovico (okoli 10 km), sem prehitela tempo tekača za 1:59 in takrat me je prešinilo, da mi ne gre talko slabo… Pa me dohiti kolega in prav prijetno kramlja z menoj in me drži v tempu, pomoje da sem se 5 km šlepala nan. Vsaj! Tam med 17 in 18 km, ko smo prestopili na makedam, mu žal nisem mogla več sledit… Malo zatem je začelo še nalivat. In če sem 1/2 polovico uživala v tišini je bila 2. polovica ravno nasprotno. Ogovori me simpatični gospod in pravi, da je domačin in da tele klance bova pa že. Ko izve, da sem “žabarka”, se hitro pohvali kako lušno je bilo v letih okoli leta 1976 (moj letnik rojstva), ko ga je on kot študent živinoreje, sral po Ljubljani. Ni me spustil in mi pravil zgodbice. Spet me je nasmejal. Na koncu sva z roko v roki pritekla skozi cilj in rezultat je pokazal 1:59:23. Ja hudo! Kr pod 2 urci sem stisnla!

Pa zdele sem še trening plavanja stisnila in spila zasluženo pivo!

Pa  Life is beautiful!