tinasurfazavas


1 komentar

Pr’ Pekovec

Pred kakim mesecom ali dvema, ko me je Manimejker spraševal kam gremo na zimski dopust in je bila misel na poletni dopust še sveža in beseda dopust strašljiva, sem se pošalila, če ne bi kam šli že malo prej. Resnično nisem imela velike motivacije in veselja do družinskega dopusta, čeprav sem vedela, da bo slej ko prej prišel prihodnji in da moram biti bolj pozitivno naravnana…

Predlagala sem Pokljuko okoli novega leta in Manimejker je zbral kočo Pekovec na Voglu. Imel je tudi neko idejo, da bi vzela več otrok ali pa, da se s kom dogovorimo in moja prva misel je bila: “Sej še sami s seboj ne shajamo, a zdej bomo pa še s kom drugim! To se mi pa sploh ne da….”

DSC_0369

Uglavnem, ko se je stvar bližala k realizaciji in odhodu, sem se le odločila, da bi mi bo ljubše, če nas bo več. Povabil sem Running buddy familijo, saj smo z njimi že kar nekajkrat dopustovali in kar je najvažnejše, otroci se super razumejo. No na koncu je izpadlo tako, da sva z Manimejkerjem vzela v kočo za 4-5 dni, štiri dekleta. Vremenska napoved je kazala suho vreme,  brez snega in že sem si razbijala glavo, kako bom animirala 4 dekleta za aktivne počitnice. A vreme se je obrnilo nam v prid.  Snežiti je začelo zjutraj pred odhodom. Punce so bile presrečne,  ko so ugledale prve snežinke. Na vrhniji postaji gondole, so dobile vsaka en ruzak in še kak kos prtljage za v roke in so prav pogumno gazile do koče. Jaz sem skoraj spustila dušo. Brž ko smo prišli v kočo, so se preoblekle in že so se podile po snegu.

DSC_0247-2

DSC_0266Drugi dan je precej pihalo in namesto na smučišče smo se odpravile po poti do smučišča, po celem snegu s smučmi in se po prvem klancu navzdol spuščale v cel sneg. Kmalu smo imele steptano čisto svoje smučišče in sankališče. Sprva jim je intuzijazem po dveh spustih popustil, potem pa je čredni nagon deloval in na koncu so imele še bob stezo, no vrečka stezo. Vmes so me vseeno spraševale, če smo si res včasih otroci sami teptali bližnje kucle in se tam smučkali in sankali do noči, brez prisotnosti staršev in vlečnice.

DSC_0295
Drugi dan smo zopet odštanfali, ampak tokrat do smučišča, kjer sva jim privoščila tudi žičnico. In kmalu so se same vozile gor in dol na sidrih. Kljub mrazu so bile precej vztrajne in prav lušno jih je gledat, ko vidiš kako znajo poskrbeti ena za drugo.

Tretji dan, pa se ob napovedi groznega mraza, ki ga v koči nismo občutili, nisva mogla odločiti ali jih ženeva do smučišča za dve uri ali si izmisliva kak drug plan. Manimejker je predlagal izdelavo skakalnice na zratrakirani progi do smučišča in ideja je bila soglasno sprejeta, kjub temu da je bilo spet ogromno štamfanja. Izpeljali smo pravo tekmovanje v skokih v treh serijah in punce so neumorno štamfale in skakale.

DSC_0407

DSC_0423

Popoldne pa so posnetke neumorno montirale z Manimejkarjem v filmček. Filmček jim je dal ogromno veselja in ena iz med mojih deklet, si je nadela ime Krava rekorderka. Namreč že vrsto let ima na čeladi roge,  ki jih je prinesla babica iz Francije. Taista babi me je včeraj vsa zgrožena klicala, da kako lahko svojega otroka poimenujem s kravo in zagnala cel halo… Filma vam žal ne bom predvajala in sem ga tudi umaknila iz svoje FB strani. Je pa spletkarjenje hud slovenski šport in vam povem, da me zelo jezi, ker razen tega, da sem se sprla z mamo, ker ji je bolj mar kaj si drugi mislijo, kot to,  kaj si mislijo njeni vnuki…  Pri nas doma pač krava ni žaljivka, ampak pač smešna žival s planine, ki daje mleko… Pa, da ne zaidem preveč…

Zadnjo noč je zapadlo še več snega in punce so z robo na rami gazile nazaj do gondole, midva pa sva celo dvakrat opravila s potjo,  medtem ko so se dekleta sladkala z vročo čokolado v restavraciji pri kabinski žičnici.

In še zaključek tele misli, vsekakor je z 4 otroki, če seveda niso vsi tvoji, pol manj dela kot z dvema svojima in sem se zagotove še vrnemo…


iPAd gospodar

A se spomnite tega posta, ko sem uvedla pike za opravljena gospodinjska dela, ki služijo za minute iPada. V šolskem letu je sistem prešel v tedensko uporabo. Torej punci zbereta tedensko vsaka 40 pik, to je tedenski plan,  drugače vzamem kak privilegij ali ljubo igračo. Za orientacijo: zlaganje posode v stroj je 6 točk, ven in not pa 15, podobno je s perilom in tako dalje. Čez celo leto je sistem kar deloval. Manjša Lumpa, ki ni imela nič domačih nalog in manj aktivnosti je sproti opravljala naloge in porabljala minute, velika pa bolj kampanjsko, čez vikend ali v petek, ker ji drugače ni zneslo. Sistem pri nas 100% deluje. Sama vem, da bi jima ta dela morala priti v kri in ne bi smela biti vedno nagrejena,  ampak hkrtati pa je ta računalniški čas prijetno omejen, tako da dokler deluje, ga ne bomo spreminjali.

2014-07-02 12.33.06

Sem pa uvedla počitniško noviteto. Napisale smo različne listke s točkami, najmanjša je 6, največja pa 33 in po vsakem opravljenem delu igrata loterijo, izžrebata listek in dobita neko število točk (minut), kako veselje.

Punci bosta večino počitnic kar doma in pomoje bom rabila še kar veliko domišlije, kako ju zaposliti, jima popestrit vsakdan in predvsem čimbolj mirno preživeti skupne dneve, brez da bi izgubljala živce.

Kako je pa pri vas?

 

 


Izvenšolske dejavnosti

Miljonkrat sem že začela pisat tale post,  pa sem ga zbrisala, pa spet napisala pa…

Uglavnem tale mnenja staršev o izvenšolskih dejavnostih se vsekozi krešejo in razumem ene, kot druge. Moje mnenje pa seveda sledi v postu.

Do lanskega leta sta obe Lumpi obiskovali neko aktivnost približno 2x na teden, vikende in počitnice,  pa smo se trudili več ali manj aktivno preživeti.

9 letna zdaj 10 letnica pa je bila z vstopom v 4. razred sprejeta v glasbeno šolo na prečno flavto. Prav tako pa je pri plavanju  prestopila v selekcijo (punce plavajo z 2 leti starejšimi fanti).  Tako je bil urnik hitro poln. Na začetku sem bila kar sama preplašena,  kako bo zmogla in če si le ni naložila preveč. Njena želja je bila tako flavta, kot plavanje v selekciji, seveda s podporo naju obeh. Povdarek je ostal na šoli in če tam ne štima, prepoveva eno od dejavnosti in seveda, ni hujšega. Na začetku je bil tempo kar ubijalski, ampak proti koncu se je vse več ali manj ujelo v rutino in si nikakor ne predstavljam, da bi bilo drugače.

10 letnica, si je namreč našla družbo, tako v glasbeni kjer 1x na teden preigravajo flavto 3 dekleta skupaj in nato poslušajo še teorijo, nato pa del poti domov čeblajo. Enako je na plavanju, kjer med treningi ne morejo čebljat, imajo pa zato veliko več časa na vikend tekmah in da ne govorim o pripravah, ki so bile za mojo Lumpo letos dogodek leta! Hkrati pridobiva z vsakim nastopom na samozavesti in s tekmovalnim izkušnjami, se spopada tako s tremo, neuspehi  kot uspehi in moram reči, da v tem oziru kar raste, čeprav je včasih prava čustvena nevihta. Pridobiva tudi na samostojnosti in organizaciji, ko si mora dnevno pakirat več torb.  Seveda vpleta v to tudi ostale člane družine, predvsem ko gre za vikend tekme. Zato smo domenjeni, da ni vsaka tekma tako pomembna,  da bi prisostovala cela familija in jo večinoma spremljam le jaz, in imava tako tudi samo najin čas. Če pa je tekma v Lj,  jo včasih le odpeljem na tekmo in pridem zadnjo disciplino pogledat in potem odpeljem.

Meni osebno je zelo všeč, da se tkejo mala prijateljstva. Na tekmi se vije nek timski duh in navijajo eden za drugega. Ena izmed deklet ima tudi 2 leti starejšega brata v isti selekciji in tako je tudi manj zadržanosti do fantov, ki je v teh letih že kar prisotna. Seveda kdaj tudi kako ušpičijo. Na vikend tekmi sem jo opazovala, kako med glavnim odmorom, ko je čas za kosilo in potem za ogrevanje  sledi dvema dekletoma in kako hitro sprejme vsako pobudo za igro. Ko bi se morale razplavat, so se minimalno razplavale, nato pa skakale, delale stoje, se lovile po vodi, torej vse tisto, kar ni spadalo tja, nasmehi pa do ušes…  Res so še male in prav je, da povsod vidijo igro, seveda sem vmes želel prekinit igro in sem se komaj zadržala.

Starši bi se morali bolj zavedati, da gre tu za otroka in ne za lastne ambicije, da je fino, da mu gibanje postane del življenja in predvem veselje. Sem 100% prepričana, da je najboljša motivacija otroka za katerokoli dejavnost z zgledom. Prav tako sem prepričana, da se otroci dandanes čisto premalo gibljejo. Jaz športu namenim kake 3-5ur tedensko in bi jih več, če bi mi čas to dopuščal. Tako se mi zdi,  da ima otrok 3x na teden trening po 1.5 ure + še kak vikend izlet ali tekma in če ima srečo še telesna vzgoja v šoli,  približno enako aktiven teden kot jaz. Nekaterim se bo to zdelo veliko, vendar če preračunate koliko ur namenite sedenju, vam bo hitro jasno, da se za normalni telesni razvoj otroci čisto premalo giblejo. Nikakor si ne morem izbiti iz glave slike pevskega zbora, na zaključku šole,  kjer so se pokončno držali le 4-je otroci, vsi ostali so bili  sključeni, tako kar malo grbasti.  Enostavno so vsi premehki, brez osnovne mišične mase, kar šokantno.  Seveda se mi toži po brezskrbnem otroštvu,  ko sem torbo zalučala v sobo in celo popoldne  preživela na kolesu, kotalkah ali drevesu, v vseh mogočih igrah, ampak tega žal ni več. V okolici živi le malo otrok in je vse to praktično nemogoče.

Se mi zdi pa super, da velika Lumpa vsak dan zaključi z dejavnostmi že ob 17h, tako s plavanjem ali glasbeno in imamo tako še vedno skupne popoldneve. Včasih je seveda še kaka naloga za napisat ali pa flavta za odvadit, ampak to je pa to. Medtem ko veliko otrok,  ob tej uri  starši šele poberejo iz šole.

Je pa to daleč od vrhunskega športa, o katerem imam pa povsem drugo mnenje. 🙂

 

 

DSC_0561

 

 


18 komentarjev

Oksimoron

Meni je ful lušna besed,  samo težko si jo zapomnim.
Me pa spomni tudi na kak drug nesmisel.
Pri nas doma smo vsejeda familija, čeprav najverjetneje pojemo malo preveč makaronov, pa otroci malo premalo zelenjave, sam kakih drugih večjih odstopanj pa ni. Pojemo namreč veliko sadja, takega eko pa tudi takega, ki nima nobene super-truper oznake. Jemo tudi kako tako meso, zaradi katerega nas imajo Američani za pogumne :). Je pa res, da skušam kupovati lokalno hrano in da trenutno koristim zelenjavo od tašče, ko bo pa ta pošla, bomo pa spet Zeleni zabojček naročala.  Ampak če ni drugega, kupim tudi španske jagode in podobni hec, pa mleko v tetrapaku pa…
Ko pa je Tina objavila  tale post,  sem se spomnila na vse tiste znance in kolege, nekaj je tudi zapriseženih vegeterijancev ali celo veganov, ki se zelo veliko ukvarjajo s hrano, predvsem s tem eko in bio, a v končni fazi, ti vse to super-truper zdravo hrano propoagirajo s čikom v ustih. V mojih očeh je to totalni nesmisel.  Pa kako ljudje na vsakodnevni ravni uporabljajo proizvod na katerem z res velikimi črkami piše, da povzroča raka. Hkrati pa verjamejo, da je edina res dobra hrana z napisom eko in bio, po vsej  verjetnosti kupljena v enem od velikih supermarketov, pripeljana iz ne vem kako daleč in popolnoma brez okusa.

Danes smo tudi mi vegetarianski.

 Pa da se ne razvnamem preveč, podobni nesmisel mi je tudi, da imajo brezdomci mobilni telefon. Zakaj že?  A ni mobilnik luksus? Svašta! In potem berem kako uporabljajo FB.
Pa še kaj bi se našlo!

Uglavnem smo pa še živi in jutri bomo našo najmlajšo Lumpo okrancljali z rumeno rutko. JUHUHU!


7 komentarjev

Hvala in prosim

Mame se na  pikniku pritožujemo nad gospodinjskimi deli. V smislu, da jim ni konca ne kraja in da je skos vse “razsukan”.
Seveda sem ob tej priliki razkrila  mojo najnovejšo vzgojno metodo. Punce imata že od nekdaj omejen čas na iPad-u. Večinoma ga uporabljata samo čez vikend, ker čez teden smo večinoma leteči. Lepega dne ugotovim, da čez teden letam z otoki po dejavnostih, čez vikend jih pa vse pedenam od riti do glave, kosilo, perilo, pa pospravljanje, pa nakupovanje, pa… Oni pa vsi na računalniku sam čakajo kdaj jim bo kaj v usta padlo. Pa sem malo zaropotala, razmislila in podala rešitev. Sistem je podoben, kot sem ga nekoč zasledila pri moji osebni pravnici. Sicer je bil njen cilj, možu dokazati, da potrebujeta dekle ali žensko za pomoč pri gospodinjstvu. Cilj je bil seveda dosežen. 🙂 No, pri nas so točke v vrednosti minut za igro na  Ipad-u. Minute pa nabiraš z opravljanjem posameznih gospodinjskih del. Pometanje, sesanje, obešanje perila, pospravljanje posode…
Prvi vikend je bilo super. Srebam kavico med tem, ko velika obeša perilo, mala pa skače z metlo… Seveda sta ob tem pozabili na dela, ki jih drugače že dnevno opravljata, pospravljanje postelje,  copatov,  čevljev… Tako sem na seznam nabila še minus točke, za Ne-opravljena dnevnega dela. Ja sej vem, zagovorniki “Hvala in Prosim” se križajo. Samo jaz sem se naveličala tega prošenja, ker ga noben pri nas ne sliši, le kadar pride iz njihovih ust, pričakujejo da bo takoj uslišan.
 Opozarjam pa,  da so seznami samo za striktne starše. Ker le tako delujejo. Aja pa niso primerni za perfekcionistične starše. Ker tla niso perfektno pometena, tudi perilo ni obešeno po standardih moje mame, pojstle niso po vojaško poravnane, je pa iz meseca v mesec bolje in počasi imam občutek, da nisem več sama za vse. Pa seveda se kdaj kje pogleda čez prste pa kdaj za kako res dobro opravljeno delo poleg pohvale podeli še nekaj točk. Samo tega ne sme biti preveč, ker potem niso več toliko vredne.

Pa ko si brišeta minute morata vseskozi računati in moram reči, da zelo gospodarno ravnata z minutami, nikakor si jih ne upata vseh izrabiti. Kako je pri vas?