tinasurfazavas


3 komentarji

Ni vse tko, kot se sliši

Prejšnja objava ni bila prav napisana, vsaj brala se ni tako. Mogoče, ker sem šparala jezik in nisem napisala vseh dejstev, pa se mi pol ni dal niti popravljat, še manj pa brisat.
Ampak tako je to. No in da ne bi kdo prišel na napačno idejo. Smiljan Mori še deluje. Po pravici niti ne vem kdo je. Le kadar veje iz mene optimizem me Jeklenka zeza, če sem pod njegovim vplivom. Ko smo že pri branju, trenutno berem samo čudno literaturo : Maraton od A do Ž, Otroci so iz nebes, Kako krotiti Mulčke, Abramovič… Nič obetajočega.
Sem pa iz police potegnila skripto Navtika. Brez skrbi, ne  grem na izpit.  Mislim grem, sam ne na navtičnega (dragi moj Manimejker:)). Grem pa,  po 10 letih jadrat.
Leta 2000 sem se vpisala v JKL in tam spoznala veselo druščino. Gobci smo se poimenovali. Mislim, da delno zato, ker smo od vseh daleč največ govorili.  Zdaj  po 11 letih, smo se namenili opravit skupno 4 dnevno jadranje. Zame, je to tudi prvi samostojen večdnevni odhod od doma :). Upam, da nam bo vreme naklonjeno. Pravzaprav si želim vsega po malem. Predvsem pa tiste tišine na premcu in vetra v laseh.
Še dobro, da mi je gospod Asics namenil malce več počitka v naslednjem tednu, da mi ne bo treba sam tekat po otokih in bom  lahko uživala v vonju jeseni in morja. Kaj češ lepšega!


5 komentarjev

Retuširanje

Enkrat na morju se z  Manimejkerjem pogovarjava o letih in nekako med vrsticami razberem, da on se pa ne stara. Ali pač,  da zgleda mlajši kakor dejansko je. Ha, ha, ha!!! Pa takih je kar nekaj okoli mene! Teh,  ki se “kao” ne starajo. Pustimo jih v iluziji, sej se bejbe na naslovnica Cosmopolitan-a  tudi ne. O tem malce kasneje! Enim se seveda bolj vidi, drugim manj.  Jaz sem včasih povsem presenečena, ko punce listata po svojih albumih  in na kaki fotki ugledam sebe.  Poleg tega, da dokaj pogosto spreminjam barvo in dolžino las, so spremembe tudi drugače vidne. Itak pa, da se v sebi še vedno počutim enako.

No in ker stvarem rada pridem do dna. Sem Manimejkerju naredila hiter retuš fotografije, kjer se oba pošteno smejeva. Za večji kontrast seveda (gubice okoli oči in ust so očitno številčnejše). Na Macu imaš v I-Photo retuširni čopič in v nekaj sekundah polikaš gubice,  kako pegico, mozoljček, znamenje, karkoli že. Povabim ga k ekranu in nato stisnem gumb Undo. Kako je bil presenečen! 🙂 Tudi v Photoshopu se to naredi v parih sekundah, tako še malo bolj profesionalno. Za moje pojme precej NENARAVNO.

No zdaj pa k revijam. Včasih sem kupila,  za na morje kako revijo, zdaj ne več. Vendar kljub temu opažam čedalje večjo photoshopiranje, že v samem mimohodu mimo trafike. Na naslovnicah so 50 letnice enako zlikane, kot 19 letnice. Pa kam to pelje? Pa ne samo zlikane, še telo imajo vse na enak način oblikovano.

Evo sem naredila eno hitro retušo, kar na sebi. Tako, ki ti vzame največ tri minute. Mislim, da je razlika očitna.  Sem iskala kako fotografijo  z neta. Konec koncev, pa sem svoje fotke že objavila na blogu in resnica je pač taka kot je. 🙂 Lahko se zlikam  na vsaki fotki, vendar dokler ogledalo še nima photoshop programa, je vse precej nesmiselno. :)))
Pa lep začetek tedna vam želim!


3 komentarji

Podaljšano poletje

Ga ni, ki bi se pritoževal čez tole vreme.
Včeraj smo skočili na Katarino. Pravzaprav smo se me tri, pridružile bratovi odpravi. In zopet je bilo zelo vroče. Vendar smo se v senčki podprli  s kosilom in pot navzdol nam je bila bolj naklonjena.

Manimejker, pa si je zaželel izleta na morje. Tako sem se danes zbudila ob 6h. Vstala pa sem minuto pred sedmo in se po 100 letih odpravila na jutranji tek. Dan, ki ga začneš s tekom v sončnem jutru, res ne more biti slab. 🙂 Ob 10h smo nakupovali sadje pri sadjarju in malo za tem  smo že razgrinjali brisače na Debelem Rtiču. Morje je še toplo. Kopalcev malo. Midva sva uživala v branju ob šumenju morja. Lumpi pa sta kartali v hiškah in se igrali mali tabornici.

Super je bilo. Zaključili smo s pizzo in sprehodom čez Koper in hitrim mimohodom čez Lunin festival.
Nikoli mi ni bilo jasno tole primorsko obešanje perila! Predvidevam pa,  da tu prebiva celotna nogometna ekipa. 🙂

Poletja kar ni konec. Se že veselim naslednjega vikenda.


2 komentarja

Vsak za sebe

Jaz sem tekala že v srednji šoli. Vedno, ko sem se imela za učit ( to ne pomen da sem se učila), sem se proti večeru odpravila tekat. Nekoč se mi je pridružil oče. Po pravic ne vem,  če je  kdaj odtekel maraton. Na smučeh vem da ga je, pa tudi ta dolge trojke je tekel z nekimi atleti. In seveda za razne take podvige pravi: “To moraš doživeti, to se ne da opisat……. DA POTEM NIKOLI VEČ NE GREŠ! ” 🙂 Je pa vseskozi športal in se udeleževal raznih tekmovanj. Tako mi je med takratnim skupnim  tekom predlagal, da se vmes malo razgibava še z raznimi vajami (visoki skiping, prisunski koraki, malo pošprintava… ). Pa sem ga imela za norega! Drugič sem se mu izmuznila iz sobe, obula superge in trimčkala svojo ustaljeno progo.

 Zdaj pri svojih 35 letih pa sem ugotovila, da sem prepočasna. Rada bi tekla hitreje. Trmasta sem precej, tudi kadar nimam kondicije, več o tem tule.  Tako sem  začela raziskovati  treninge za tek in ugotovila, da obstajajo tudi Fartlek, Tempotek, stopnjevani vzdržjivostni tek … Vse živo! O.k., samo kako začeti?  Miss Deha, mi je povedala za stran ASICS. Tu si namreč lahko nastaviš trening. Tudi Nike ima nekaj podobnega, sam mi ni všeč, ker nima opisa različnih tekov. Tako sem si nastavila tudi željen ciljni čas. Pod dve uri za 21km (poveš tudi da si že tekel 21km  s časom 2:11) in zato me je vprašal, če sem sigurna, ker bo težak trening in s tem večja možnost poškodb! Seveda sem sigurna! Kake poškodbe!  Huje kot da tečeš 16 km na trmo že ne more bit! Gremo!

Takoj drugi dan  mi  ob 14h na mail pošlje:

Pa halooo! Ta pa zna težit! Ko bi se dalo kak tak program za pisanje diplome nastavit, tudi ne bi bilo slabo! Ampak pustimo zdaj to. Zdaj smo pri teku. Plan je sedaj že malce spremenjen, ker mu sproti vnašam stvari in kak počitek sem premaknila, ampak gre. Zdaj sem v fazi Getting Faster. Ta faza me je itak najbolj zanimala. Pa tudi na tole teženje, po mailu sem se navadila.

Danes imam zopet stopnjevalni vzdržjivostni tek. V sredo sem ga tekla skupaj z bratom. Vmes me je  čisto pobralo. Pri skakalnicah v Mostecu, sem kar hodila v klanec, ampak na koncu sem le stisnila še zadnji km in sama sebe presenetila.

Sumim pa, da se bom mogla malo bolj poglobit v prehrano. Pred omenjenim tekom sem pila limonado in vmes, ko me je pobiralo, sem čutila kamne v želodcu.
Me pa daje tudi večja lakota, vendar je ta zagotovo povezana tudi s prihajajočo jesenjo in hladnimi večeri, malo pa tudi s tekom.
Tako je to zdaj pri meni, vse v tabelicah, čist ne-tipično zame. Kako pa pri vas?