tinasurfazavas

Monthly Archives: marec 2012


by 4 komentarji

Izlet v London

Oče me je odpeljal na letališče. Prišla sem direkt na vkrcavanje z malim, malim kovčkom, ki so mi ga kljub vsemu vzeli (brezplačno), bojda na avionu ni bilo več prostora za ročno prtljago. Pa kaj. Še bolje, pograbim le knjigo in torbico, opravim preglede, kupim vodo in se počim na stol.
Ufff, kak mir. Nisem bila sama na letališču že od 17. leta. Res! Pri 17. sem sama letala v Miami na tečaj angleščine ali bolje rečeno amerikanščine :). Kasneje, sem vedno letela v paru. Bodi si z mamo, prijateljico, fantom… Zadnjih 7 let pa vedno z zverinicami. Vzamem knjigo (avtobiografija  Petra Vilfana) in čas leti na polno. Malo me zmedejo ljudje, ki se zgodaj postavijo v vrsto, a se ne dam motit, sedim in berem.  Ko se vrsta začne praznit, le dvignem pogled in srečam miss Black Pony.  Predstavi mi kolegico in hitro izmenjamo informacije o namenih. Moji so turistično ležerni, njuni pa poslovno natrpani. Mislim, da se zadnje vkrcamo na letalo. Poiščemo si prazne sedeže in jaz se poglobim v knjigo. Opazim le križanje osebe poleg mene, pa me ne gane preveč.
Na Stanstedu me dekleti povabita na kavo in tu se ravnam po izboru Miss BP.

 Kasneje si vsak dan enega privoščim. Vrhunski je. Punci me povabita še v taxi, ker bojda sem jima na poti :). Sprva se malo ogibam, v bistvu, pa sem utrujena in se mi ne da niti malo misliti in pristanem. Ker imam možgane na off, se hočem vsesti na voznikov sedež. 🙂 Nori Angleži vse mora bit, ravno obratno. Dostavijo me direkt pred hotel, kjer pa me že čaka Manimejker. Noro nobel. Oddam prtljago in odideva na nudle in pivo.
 Zgodaj zjutraj pa  na zajtrk in potem vsak svojim zmagam naproti.

 Manimejker na konferenco, jaz pa prosto kot se mi zahoče.  Muji me čaka že na vogalu hotela. 🙂

Prve se sprehodim do Narodne galerije, ki je še zaprta. Sedim na Trafalgar Squar-u in si malo pregledujem stvari. Odločim se za Davida Hockeya.

Poiščem lokacijo na zemljevidu in se odpravim do galerije, kjer je eno uro čakanja na karte in pol še gužva za notri. Hmmm, nekdo za menoj sprašuje, če je ves dan tako? Kmalu izvem, da okoli 2h, 3h je precej manj ljudi. Odpravim se proti Picadilly Circusu, se sprehodim malce po trgovinah in prav kmalu je že čas kosila in zopet povsod gneča. Po kosilu pa drugi poizkus v galerijo. Tokrat mi uspe. Kjub temu, da je vsaj pol ljudi preveč, sem očarana. Barve na slikah so take, kot jih ne prikaže nobena fotografija. Sploh pa formati. Več kot očarana  sem. Pa slike narisane na I-padu! Lahko bi bila cel dan tam, samo kaj, ko so vse klopce zasedene in jaz zelo utrujena. Kupim si knjigo in jo odnesem v hotel, kjer jo z navdušenjem listam vsaj še eno uro. Zunaj me je precej namrazilo, niti slučajno mi ni jasno, kako je šolarjem v kratkih hlačah. Odločim se za ogrevalno prho, nato pa na kavo s fantom iz bivše soseščine, ki trenutno živi v Londonu. Manimejker se nama pozno pridruži in tokrat zaključiva z Indijsko večerjo.
Drugo jutro pa se namenim v Narodno galerijo. Na poti,  zagledam še St Martin’s School of Art, kar še dodoatno spodbudi moje razmišljanje o študiju. Definitivno ni primerljivo z študijem pri nas. Vsaj kar se umetnostnih zvrsti tiče. Meni se zdi, da je tu 1001 inspiracija na vsakem koraku, kar za domači kraj ne bi rekla.
Sprehodim se še čez park in res jim zavidam to zeleno travo.

A je komu jasna tale ograjca čez rože?

Kosilo tokrat pojem na klopci ob Temzi, kjer mi slabo vest vzbujajo tekači, ki jih srečuješ res na vsakem koraku. Bojda je maraton v Londonu že aprila.

 Ne vem kam bi šla popoldne v Narodni Muzej, Znanstveni muzej ali pa v Tate modern, odločim se za zadnjega. Tu me nekaj zmoti. Sprva sploh ne dojamem kaj je drugače, kot je bilo v mojem spominu. Kasneje le ugotovim, da je zaradi prenove onemogočen prehod svetlobe v sredinjski del zgradbe, kar je povsem spremenilo mojo prejšno izkušnjo. No, razgled iz kavarne pa ostaja. 🙂 Škoda le da ni sonca.

Manimejker je tokrat  zaključil malo prej, da se še skupaj  sprehodiva po Regent Street-u in  si privoščiva mehiško večerjo preden odideva v teater na  Les Miserables.

Predstava je seveda odlična.

Zjutraj še na zadnjo londonsko kavo. Shoping sprehod po Covent Gardenu.

Slikanje s pirhi, ki so rastreseni po celem mestu in seveda brez jagodne pite ne gre. 🙂

3 dni je minilo kot bi mignil. In ker je bilo v nedeljo sonce, sem si kljub žuljavim nogam obula tekaške superge in se poddala na 10km tek. Mali Kraški se namreč približuje s svetlobno hitrostjo. Rekorda ne bom postavljala, ampak večjih težav pa ne bi hotela imeti. Res sem malo tekla, kljub idealnim razmeram to zimo. Nimam pojma kdaj bom našla več časa, da bom prišla v željeno kondicijo!


by 6 komentarjev

Sadno jogurtova pita

Ker me večinoma tisti, ki okusijo moje sladice nato prosijo za recepte in ker jih nimam nikjer lepo zapisanih, bom od slej objavila tudi kak recept. Vas pa prosim, da če recept preizkusite, da ga tule ali pa na svojem blogu pokomentirate in pač tu pustite sled :).

 Tale je zelo priljubljena pri moji veliki lumpi, saj si jo večinoma naroči za rojstni dan z svežimi jagodami. Za moj rojstni dan je bila iz zmrznjenih malin, pa je bila pravtako odlična. Lahko pa uporabite katerokoli jagodičasto sveže sadje , pozimi pa zmrznjeno (vendar ga odmrznete:)).
Prvo pripravimo masleno testo:
20 dag moke
15 dag masla
10 dag sladkorja
1 jajce
Ko ga zamesite, naj 1/2 h počiva v hladilniku, nato pa ga pečemo v tortnem modelu 35 – 45 minut pri 200 C.
Nadev:
Jagodičasto sadje
mali ribezov sok
11/2 jogurta v lončku, polnomastnega
3 žlice sladkorja, sok pol limone
2+3 liste želatine
1 sladka smetana

Ko je spečeno, v ta isti tortni model položimo prozorno folijo za živila, vanj položimo sveže sadje (jagode narežemo), ali pa odmrznjeno jagodičje.
Stopimo dva lista želatine in ju zamešamo v ribezov sok. Ko se ta zmes začne strjevati, jo prelijemo po jagodah (jagodičevju) in postavimo v hladilnik.
Med tem pripravimo jogurt, ki ga vmešamo s sladkorjem in limoninim sokom. Prav tako raztopimo še tri lističe želatine in jih vmešamo v jogurtovo kremo. Postavimo jo v hladilnik, da se začne malo strjevat. Smetano stepemo in jo narahlo vmešamo v  počasi se strjajočo jogurtovo kremo in zmes nanesemo na že strjeno želatinasto dno.
Zaključimo z maslenim piškotom in torto vrnemo v hladilnik. Malce jo obtežimo ali pa zgolj pritisnemo piškotno testo, da se bo sprijelo z jogurtovo kremo.
Lahko jo postavimo v skrinjo za kratek čas, toliko, da se nam jogurtova krema strdi. To preizkusimo tako, da zarežemo krog in krog okoli oboda in tega probamo razpreti. Če drži, jo obrnemo naokoli.
Odstranimo prozorno folijo, okrasimo s smetano in jo shranimo nazaj v hladilnik, tako da se bo še piškotni del malce prepojil.
Pita je zahtevna le v toliko, da je potrebno vedno čakati na ravno pravšnjo gostoto zmesi,  ko to enkrat osvojiš je mala malica.
Veselim se vaših pit!
Lp T.


by 6 komentarjev

Vedeževanje

Moja najboljša prijateljica že od nekdaj obračala kavo in v njej bere vse sorte :). Nato je metala najrazličnejše karte in se nasploh veliko ukvarjala z mistiko prerokovanja. Jaz nikoli nisem dajal temu večjega pomena, saj smo to jemale bolj za šalo. Danes, ko pomislim na prerokovanje, vem le, da toliko pa le verjamem, da si ne bi nikoli želele, da mi kaka”ciganka” pogleda v roko, ali pa da mi vrže karte. Enostavno si ne želim vedeti, kaj me čaka.
No tole je bil malce dolg uvod “bottom line” je, da sem bila naprošena za ustvarjanje scene za vedeževalsko  oddajo in tole sta dve sceni, ki sta nastali:

Takole, pa so vidne na A kanalu, vsak delovnik od 10.40 do 12h.

Ta druga, je končno zaživela danes. Sicer je bila moja prva izbira, naročnik pa se je odločil za prvo, vendar  je sedaj dal luč tudi drugi.:)

 Katera se pa vam zdi bolj simpatična. Ste že videli oddajo? Vas zanima vedeževanje?


by 2 komentarja

Mermaid

Nekoč v srednji šoli sem si zamislila, da bi bila morska deklica (pomoje je mela Cher kak vpliv) in mami je iz omare privlekla neko fantastično turkizno blago z laski.  Naredila sem si krilo z repom in mama mi je kupila turkizno lasuljo. Fantastičen kostum je bil, za tiste čase. Če se ne motim, so celo sošolke kupile satene v različnih barvah in smo pri meni doma šivale repe, nato pa nas je Mama Dragica vse fantastično namazala… Super je bilo.  Škoda, ker nimam nobene fotografije, le živ spomin.
Pred letošnjim pustom,  pa mi je nečakinja naročila kostum morske deklice za šolsko predstavo. Bojda  ima glavno vlogo.  V torek je predpremiera in komaj čakam, saj v prvi predstavi je bila fantastična in ne dvomim, da v tej ne bo še boljša :). Kostum ji zelo pristoji, le svetlobe je zmanjkalo zato so prvotne slikice posnete na moji Lumpi. Ki je že naročila kostum za drugo leto :), pravzaprav sta ga obe :).

Pa še akterka.

Aha, naredila sem dva kostuma. Drugi je za kolegico, ki pa ni enakih dimenzij in ga zato nismo poslikali na modelu, ga bom pa na sami predstavi!

Klari moja: “Break a leg“,  Teta Tina je že zdej ponosna nate.:)


by 11 komentarjev

Maaaarec

Sladkali smo se. Leva je hruškovo čokoladna, desno pa je malinina pita, ki je bila tokrat res odlična.

Med vsemi čudovitimi darili, je tole domače izdelave (po mami), izpadlo zelo simpatično.

  Juno mi je narisala karto za v London, Flora pa za domov, Manimejker pa je vplačal tisto ta-pravo :).

No, pa da ne bo ostalo samo pri obljubah, tokrat pokažem delček pomladne kolekcije broškic ali špangic, ki sem jih napovedovala že tule. Pisani makci :).

Sploh ne morem verjet, da je že Marec!
Zaustavite zemlju, silazim…