Ljubljana – Dobrova – Horjul – Vrzdenec – Lučine – Gorenja vas – Škofja Loka – Vodice – Gameljne – Ljubljana

Prišla je nedelja in z njo moja 4. Mala Franja. Letos 3-ja tekma zame, še tri so pred menoj.

Veliko ljudi se je čudilo, da si kljub dogodkom izpred enega tedna, želim na Franjo. Večinoma sem poslušala: A pa ni to ful nevarno? Ja kok kilometrov pa je? Kaj, a tolk? To so vprašanja nekolesarjev. Seveda. Moj odgovor je bil sledeč. Seveda je kolesarjenje nevarno, na kolesu so hitrosti hitro velike, prevelike. Ampak, če ne vzameš vsega kot tekmo na mrtvo in živo, je pa lahko super kolesarski dan, saj so ceste zaprte in končno se lahko dva kolesarja vozita vštric (vzporedno). Meni je to družaben dogodek. Moj brat je v mladih letih kolesaril in ker je vsa ta leta pridno pridobival na kilaži, je to še vedno zanj najprimernejši šport. Navadno mu poklanjam darila v obliki bonov, no tistega za domačo torto mu že nekaj časa nisem in mu tudi ne bom, sem mu pa poklonila štartnino za Malo Franjo.

Tako da moj namen je bil, da preživiva 3 kvalitetne ure skupaj. No preživela sva skoraj 4, ampak pustimo malenkosti.

Štart je bil 10.30. Ob 10.00 štartam od doma in se spomnim, da kolesa od padca sploh nisem preverila, čeprav se spomnim, da mi je brat ravnal prestavne ročice in balanco. Ja nič, bom pohitela, da vidim, če mi kje še napumpajo gume🙈. Med vožnjo do BTC-ja ja vozim k po jajcih in vseskozi prežim na pločnike, vmes stestiram prestave in na srečo delajo. Prijazni fantje pri Čerinu mi napumpajo gume in že kličem brata, kje sta z nečakom. Vrsta je najdaljša do zdaj, čisto na koncu stojimo že v rondoju. Nečak se prerine naprej, midva pa določava strategijo. Brat pravi, da bo izkoristil plačano štartnino in se ustavil na vsaki okrepčevalnici😂. Moja strategija je, da pridem cela v cilj. Hkrati pa bratu razložim, da me je kot zgleda malce strah od padca in da ne vem, če si upam vozit v skupini.

Štartava res pozno, vsaj 15 minut kasneje, saj so nas spuščali po blokih, vsaj tako se mi zdi. Ampak vreme je super, vroče, ampak oblačno. Svoje prve navijače pozdavim na Tržaški (Miss Deha z možem) in ja, za mano in bratom je kolona (kje so mene našli). Brat pravi, da sva prehitra zanj, itak adrenalin dela. Nekako se skušava umiriti do letečega štarta na Brezovici. Ampak mene kr nese, vseskozi se ustvarja kolona za menoj in res mi je smešno, ker se mi zdi, da nisam glih neko zavetrje za velike kolesarje, ki so za menoj. Uglavnem uživam. Na Lučnah je veliko navijačev in res pridejo še kako prav. Tam se res počasi vzpenjaš in imaš čas otrokom stisnit 5-ko, tudi harmonika je dobrodošla, raglje, veseli obrazi in muzika z radia, da te malo kratkočasi in ti daje ritem. Z bratom sva zmenjena, da klanec odvoziva vsak po svoje in se dobila na prvi okrepčevalnici na vrhu klanca. Zaradi poškodbe razmišjlam, da bom raje počasi gonila, ker če bom nogo ohladila, zna biti, da ne bo ok. Tako v mirnem tempu gonim v klanec, malo klepetam in enkrat proti koncu slišim brata, kako se zahvali za vodo iz avtomobila. Ujel me je. Super!

Po klancu navzdol sem bila rezervirana, brat me je sicer kasneje hecal, da sem v ravnini hitrejša kot po klancu navzdol. Samo te ovinki iz Lučen so se mi zdeli letos velikost bolj ostri, kot leta poprej. Nisen bila najpočasnejša, ampak vseskozi sem pazila na razpoke, na pesek, vse me je skrbelo. Ampak je šlo. Lani sem bila sama in potem je bilo vse drugače, več pritiska nase, manj zabave. V glavi se mi poje Josipa Lisac : Gdje Dunav Ljubi Nebo, top komad. Skoraj smo že v Škofji Loki, tik pre okrepčevalnico je klanec navzgor in navijači vrtijo Walking on Sunshine. Ritem, da malo pospešim tempo v klanec, ampak jaz ugašam. Dve uri pa pol sva že na poti in jaz sem izžeta. Brat pa tudi. Pojem en vitergin in dela glih 5 minut. Imava še dobrih 30km. Do Smlednika še nakako gre, pol pa brat pravi, da ga bolijo stegenjske mišice. Mene roke in hrbet, stegna delajo vrhunsko. Veter kar piha. V Gameljnah so navijači že tako razposajeni, da me je strah, da me bo kdo sklatil s kolesa z zastavo😂. Na Ježici naju počaka svakinja z mojo pasjo nečakinjo, ki naju nalaja🙈. Prebijeva se še čez zadnji klanec na Ježici (OMG kolikokrat sem ga že pregonila) in dolgo Slovensko cesto ter v Btc. Konec.

Brat se ni ustavil na vseh počivališčih. Jaz pa sem cela. Cilj izpolnjen. Drugo leto spet.