5. Tekma letos

V nedeljo se je odvila tekma, ki je bila v bistvu nadaljevanje Jungrauf tekme.

Z Miss Deha sva namreč Moški gospodinji za rojstni dan podarili štartnino za Wildstrubel 25. Zbirali sva tekmo za jesen in se nama je po datumu in slikah dopadla ta. Še posebej, ker je zopet v Švici, da bo dovolj “mondeno” za nas 😂. Izbrali sva 26km in 1200 višincev. Tako da bo treba mal potrenirat, pa da vseeno ni ultratrail, kljub temu, da je tekma v verigi UTMB.

V Ljubljani se je meni zopet malo zapletalo. Manimejker se je v torek zbudil z vročino. Sicer sem se umaknilo v sobo velike Lumpe, ampak v sredo se mi je zdelo, da me boli grlo. Spila sem immunogran in se tolažila, da bo vse ok. V četrtek pride manjša Lumpa iz šole z enakimi simptomi kot Manimejker🙈. Mal me je res panika, čeprav res zbolim veliko poredkeje kot onedva. Sploh nisem premišljevala kako bo na tekmi, ampak samo, a mi bo uspelo do štarta.

Štartali smo v soboto zjutraj 5.00 iz Ljubljane s Kapučinom (moj avto) v smeri Crans Montane. Počutje je bilo super. Zasedba torej enaka kot na Jungfrau. V avtu je bilo že kar nekaj smeha, malo pa tudi nervoze. Trenirali smo v vročem, no vsaj midve z Miss Deha, v četrtek pa je sneg pobelil vrhove tudi v Švici. Tako so daljše tekme štartale že v petek in soboto, in smo dobivali slike tekačev v snegu in mrazu, ki nam niso bile v veselje. Napoved za nedeljo pa je bila vseskozi lepa. Midve z Miss Deha, ki sva kar nekaj trenirali, sva imeli največji problem, kaj bova oblekli. Moška gospodinja, ki ni imel ravno časa trenirat, nama je razložil, da on si je ogledal traso in da malo ravnine poteče, vzpon bo hodil, dol bo spustil, še enkrat malo pohodil in spustil, izi k pasulj.

Zvečer med carboloadingom, zopet smo imeli filanepaprike in pire (tokrat gre zahvala mami Miss Deha, odlične so bile🙏) dobimo mail, da je steza zaradi vremena spremenjena in da imamo zdaj 28 km in 1500 višincev. V naše dobro😂, da ne gremo previsoko na sneg. Dobr ga je vrglo iz tira. Naju je kr nasmejal. No do zjutraj je imel že nov plan😂.

Dan pred tekmo sem bila prepričana, da grem v kratkih hlačah a sem zjutraj zatajila. Ob 7.00 pač ni bilo še 12 stopinj. Sem pa trajnostna, imela sem iste pajkice kot na Misurina trailu🙈. Zdaj jih bom pa res upokojila, ker se mi zdi, da so že povsem prosojne😂. Švicarji so se hoteli zopet iskazati kako so organizirani, pa so zatajili🙈. V opisih obvezne opreme je bilo kar nekaj nasprotij, za dvig številk smo si morali rezervirati časovni termin v katerem bomo dvignili številke👍in enako je bilo z avtobusom, ki nas je pripeljal na štart. No tu pa se je zalomilo. Avtobus smo imeli 7.45, štart je bil iz drugega mesta nekih 40 minut proč ob 9.30. Ker sem apartma zapustila z očali, tečem pa ne z njimi, sem se vrnila nazaj, da jih odložim. In do avtobusa smo potem tekli, ker smo zamujali. Ko smo prišli na spot, pa vrsta 🙈.

Vmes je neka gospa pobirala tekače naprej in sva moško Gospodinjo poslali v izvidnico. Nič, čakamo. Končno se vkrcamo. Ruzaki tekačev niso bili polni, pomoje smo bili edini z obvezno opremo 🙈. Folk je imel zgolj vodo in gele. Avtobus je kar vozil in vozil. Seveda se je po vseh jutranjih ritualih zdaj voda natekla v mehur. Te pametnjakoviči pa dva wc- ja za ženske, za moške jih ni bilo nič več. Pa 1200 tekačev 🙈. Omg. Nikamor se ni premaknila ta vrsta. Stojimo in čakamo. Moška gospodinja je seveda šla v drugo “naravno” izvidnico, midve pa sva čakali 🙈 . Prvi so že štartali, čez 15 minut je naš štart, midve imava pa še kar nekaj ljudi pred seboj. Šlo je na knap. Prideva z wc-jev in hop in štart.

Tečemo čez vas in zavijemo na čudovite potke mimo kravic, osličkov, in mezgecev. Hitro si slečem jopico, kar med tekom in uživam ob razgledih in seveda že zaostajam za Miss Deha. Ravnina je njena disciplina😀.

Ne upam hitreje, ne paše mi, zdi se mi, da se je treba še ogret. Z Moško gospodinjo ji slediva in malce klepetava, po 45 minutah odpreva prvi gel. Tam nekje med 8 in 10km opomnim še Miss Deha, da midva sva že dodala gorivo, sploh ni opazila, da smo že na 10km. Zagrizli smo v prvi klanec. Lačna sem. Pomarančo ali pa banano bi. Ne morem gela, spijem ves isotonic. Moška gospodinja mi obljublja postajo na 11 km ( v spominu ima 1. Traso), Miss Deha, pravi da je na 14,5. Vpraša me, če se ustaviva in jeva? Rečem: Ne! Pravi, da mi to ni podobno. Prav ima, a meni hoja v hrib, ne predstavlja takega napora kot tek na ravnini in kr grizem in prehitevam. Mal jima pobegnem, predvsem ker me daje lakota in razmišljam kaj naj. Počakam do okrepčevalnice, pojem sendvič, stisnem gel? Spijem ves isotonic, čeprav mi res ne sede več… na ravnini grem počasi, in me dohitita. Končno okrepčevalnica. Voda, juha, banane, krekerji, ploščice, lubenica, pomaranče, piškoti… super ! Pomoje sem jedla vse razen lubenice in piškotov. Od tu zagrizemo skoraj navpično navzgor. Tu palce prideje še bolj prav. Nekateri brez njih, se za moje pojme kar nevarno opotekajo. Smo namreč na 16 km in noge niso več najbolj sveže. Rečem, da zdej ne bom prehitevala in mislim, da sta mi sotekmovalca hvaležna.

Pa po telem slapku spet mal prehitevam, stisnem gel in se razgledujem. Nad nami se odpre en krasen vrh. Ker se mi je telefon zaklenil, žal ne morem slikat. Vmes srečujemo pohodnike in usmerjevalce in navijače. Na planotah so tudi koče z pohodniki in večinoma vsi navijajo z aller, aller…pa se še jaz zaderem.

Moška gospodinja me vsake toliko sprašuje, koliko je še? Vmes mi tudi reče, da noče slišat🙈. Ko smo na 18 km pa vseen rečem:” 10 pa vedno😉!”. Ampak ta dva kilometra do 20 km se vlečeta, pa potem tudi zadnji trije. Ker je blatno sploh ne pospravim palc ampak jih držim kar v rokah, da če pri teku navzdol klecnem ( letošnje izkušnje), da se bom ujela. Po 20 km mi je nekdo zaklenil kolke 🙈. Kar smešno, kako otrdijo eni deli in ne sodelujejo. Gor lahko grem hitro, dol tudi lahko spustim, čeprav me je strah, da ne padem (blato), ravnine mi pa ne sedejo sploh🙈. Zadnji 3 km se sploh ne obračajo, bolj ko pogledujem na uro, slabše je. Vsi že jamramo. Skrbi me, da bo moško gospodinjo zagrabil krč. Ko se spustimo do jezera je asvaltna ravnina. Noge ne ubogajo.

Miss Deha pravi, da bo hodila. Rečem zdej pa res ne! Uboga me 😳. Nisem verjela, da me bo🙈 in meni je res težko. Itak, da ne morm tolk hitr k ona. Še klanc so nam nastavili, miss D se zgrozi, jaz pa rečem: Dej stisn, no! In ona stisne, jaz pa za njo😳, moška Gospodinja sledi, sam tud pisne ne. V cilju smo!!!! Woooohooo!

We did it!!! Again!

Super vreme, najboljša družba in čisti užitek, sploh tole na konc 😉.

Čez dobr mesec imam še zadnji letošnji izziv, potem pa lahko spet kak trail izberem. Tud 🇨🇭 destinacij je še kr nekaj.

Do naslednjič.