6.zadnja tekma ✅ letos🙌

V četrtek pod tušem razmišljam. Spakirala sem zgolj kratke hlače, kaj pa če me bo zeblo, mogoče spakiram še ta “trajnostne pajkice”. Al’ pa mogoče še une iz prvega maratona, ki jih sploh nisem jaz kupila, te so še bolj trajnostne.😉 Vsekakor bolje, da nekaj vržem v kovček, ker zadnji trenutek kupovat bi bila pa res bedarija, vseh bedarij. 

No, vse sem pozabila. 😀 Sem imela pa 3 pare kratkih hlač s seboj👍. Ni bilo možnosti, da se preveč oblečem. 

V petek sva imeli zgodnji let za Amsterdam. Nastanili sva se pri moji starejši Lumpi in njeni cimri, ki obe študirata v Amsterdamu. Lumpa naju je počakala na metroju in sprehodili smo se do amsterdamskega domovanja. Komaj sva zvekli kufre v stanovanje in se smejali, kako hudiča bova v nedeljo, ali pa v ponedeljek prišli dol po teh stopnicah 🙈. 

Lakota nas je pregnala v restavracijo in izbrale smo si grško taverno 🙈. Kako domače😀. Potem pa po številke, krog po maratonskem sejmu in kasneje še 5km teka po ulicah Amsterdama. Tu je Miss Deha spet jezil suunto. Vseskozi je pogledovala na uro in tempo je imel velik razpon. Ko se nama je zdelo, da sva hitre, je kazal počasi in obratno. Skakal je iz 4.30 na 7.30 😂. Mene je bolj skrbelo, da zaradi teme ne stopim v kako luknjo in si zopet zvijem gleženj ali pa še kaj drugega, hujšega. Nekje sem se res skoraj zaletela v neko tablo. Na srečo sem jo odnesla brez poškodb. Temperatura (14’C) je bila super, ampak tale raztek nama je bil povsem odveč, saj bi nama bilo po karakterju bliže posedanje ob kanalih ob aperolčku. Lokali so bli namreč polni mladine na drinku🙈. No🍹 je sledil po razteku 👍. Sobota je bil dan za počitek 🙈. Tako nama je naročil trener😂. Midve pa nisva mogli iz svoje kože. Miss Deha je napadla hladilnik. Aja, ne tako kot ste si zdele predstavljali. Punci imata res mali hladilnik in notri se zagotovo skriva kaj, kar se noben ne spomni, kako je prišlo notri. Jaz sem se spopadla s košem za umazano perilo in kopalnico. Po čistilni akciji, sva se odpravile v trgovino po velikih nakupih. Jaz sem pristavila govejo juho, Miss Deha pa nas je pogostila s tiktok pasto 😂. Lušno je bilo imeti kosilo z obema dekletoma.

Tole pa za jutri.

Popoldne je minilo mirno, čeprav mene je vedno bolj zategovalo v zadnjici. Da ne rečem, da me celo poletje ni bolelo nič, odkar se je shladilo, me po vsakem teku nekaj boli. Tako sem se večkrat razegnila in masirala s teniško žogico. Pred spanjem pa še manjši napad smeha. Saj je Miss Deha dobivala sporočila v smislu: “Kako je šlo?”, “Jaz sem držala pesti, a sta zmagali?”. Nisva jim dejansko odgovarjali, v glavi pa: “Ja sva zmagali, jutri se greva pa še mal raztečt na 42km!”, in podobno. Smeha res veliko…

Bujenje, zajtrk, kava, relax, priprava opreme, miljonti obisk cesarjevih prostorov, ali popolno praznenje črevesja… Zunaj je še tema. Oblečeva se. Jaz si napakiram 6 ali 7 gelov ne spomnim se, poln pas jih imam, v zadnji žep pa še telefon. Metro, praznenje mehurja in oranžna cona. Prijavila sva se v cono pod 4 ure. Zunaj se ogrejeva, ma res noro, tekam že kilometer prej preden bom sploh tekla🙈. Znotraj cone sta še dva dixija in nobene gužve, zunaj je bila grozna gužva. 

No moj plan na štartu je bil malo drugačen od cone kamor sem se postavila. Med vikend dolgimi teki sem kar nekaj izvedela o sebi. Da velikokrat, ko tečem z Running buddy (Miss Deha) in ji sledim, zame prehitr začneva in potem gagam že na 15 km, ponavadi je to nekje v Murglah in ves dolgi tek je eno samo trplenje. Zato je moj plan počasi začet, pa tudi tempo 5.45 se mi zdi preveč in se bolj nagibam k 6.00 konstantnemu. Ampak ja, ura ne bo točna in me psihira. Bom šla na občutek. 

Pok! 9.11 smo štartal. Gužva je. 15 000 jih je štartal iz cone A iz stadiona in 7500 nas ještartalo iz cone B, zunaj stadiona in kmalu se združimo v eno dolgo kačo tekačev. Hitri smo. Running buddy pravi da smo prehitri, probam bolj ob rob, da ne štopiram drugih, ne gre. Vseskozi sva prehitre, tako po uri, kot po občutku, a ne da se umaknit. Drživa hitri tempo, jaz pridno jem gele. Na 5, na 10, na 15 km, malce je zmede, ker postaje niso na rednih 5 kilometrov. Zato jem gele tudi bolj na občutek in na postaji dodajam malo vode, pa kako banano, drugega itak ni. Vreme je oblačno, ampak je 14 stopinj, tako da mi je prej vroče kot mraz. Če bi bilo sonce bi mi bilo res prevroče. Imajo pa mokre gobice, Miss Deha je razočarana, da so hladne 😂. Ko tečemo ob kanalu se skušam zamotiti z gledanjem veslačev, konjev, kravic in podobno.

Mislim, da gre Miss Deha na wc na 15 km, po tem imava kratek posvet. Prehitri sva! Sam kaj čva zdej, zdej terava dokler gre, pol pa na trmo. Mal prehitr sva namreč prišle v “Murgle”.

Pri 20km me čist zvije. Od 20 do 25 km se mi zdi 20 km in ne 5 km, težko mi je. In res je grozn, ko si na pol in se ti zdi, da boš umru in imaš še enkrat tolk. Jaz se probam zamotit z okolico in si rečem, od postaje do postaje.

Ko tečemo ob kanalu se mi vleče, ker vsakič, ko pridemo po mojem mnenju in percepciji do prehoda kanala na drugo stran se odpre nov kanal…

Uglavnem na 30 km gre Miss Deha končno naprej. Ne vem točno kje, ampak že prej nekje, me je telefon na križu začel tako motit, da sem se ustavila, premaknila telefon spredaj v pas in pojedla prvi aspirin. Na 30km ali pa še malo prej pa drugega. Zanimivo je, da me boli v križu in malo kolki, ampak nekako čutiš, da noge kar delajo (imajo km v nogah) ampak glava in srce sta utrujena. Vmes slišim glasne stoke sotekačov, najbrž nimajo painkilerjev in se mal spodbujamo: “I belive legs can do it if the head will let them.”.

Mene zabavajo napisi : “Pain is temporary, Strava is forever!”, “Run know, Aperol later!”, “All this running for a free banana!” 😭

Vmes dobivam sporočila na telefon (uro) in od 30km naprej se koncentriram samo na to, kdaj mi pride velika Lumpa v spremstvo. Upala sem da na 35 km, pa je ni bilo. Na srečo je prišla na 38km in tekla z menoj v cilj.

Super je bilo, točno tako kot sem si predstavljala. Bila je super nasmejana. Ker je na štartni številki le ime, te vsi vseskozi spodbujajo z imenom, v angleščini ali pa v nizozemščini. Vseskozi je zelo glasno. Povsem drugače kot v Ljubljani, ko se po 21km umiri in si bolj sam s seboj. Tu grejo zadnji kilometri čez mesto, kjer je veliko, res veliko ljudi in te kličejo po imenu, ti zrejo direktno v oči in te vzpodbujajo. Pa seveda prisotnost Lumpe prav tako, zelo pomaga in premagam zadnje kilometre in zaključiva na olimpijskem stadionu, noro. Nisem podrla družinskega rekorda. Slabši rezultat imam od mojega LM ampak občutek je pa vseeno super, sem namreč kar malo starejša. Moja taktika je da dalj časa ko bom tekmovala, manj bo konkurence 🙈. 4:29

Evo še en posnetek za moje Yogiske sotrpinke, after 42.195km.

Itak, da smo jedle govejo juho in Miss Deha nam je pripravila Ropa Vieja (če ne veste kaj bi z mesom iz juhe je tole super recept). In seveda sva spile težko pričakovani Aperol.

Lumpo je čisto prevzelo in je že prijavljena na Ljubljansko 21-ko. Moj cilj je dosežen 👍.

Aja, pa drugi dan razen bolečine za levim koleno in bolečine na dotik v križnem delu ni bilo hujšega, tako da sva se veselo potepali po mestu. Stopnice sva z lahkoto premagovali.

Sva si pa v ponedeljkovem potepanju privoščili še en aperol in povem vam, da me še nikoli v življenju ni en aperol tako vrgu, no mislim da obe. Sedeli sva kot okamneli🙈, še za smehjat nama ni bilo 😀. Tko da najbrž sva bile res mal utrujeni 😀😀😀.

A kaj pa zdej?

Nč. Maja mamo že štartnine za Salzburg 🤷🏼‍♀️.