Ko to pišem, sem v sosednji sobi kot nočna izmena v oskrbi.

Vsi me sprašujejo kako sem in kako mi lahko pomagajo? No, ne vsi! Ker vsi itak ne vejo, da sem v taki situaciji, vendar se najde kar veliko ♥️ ljudi, ki so mi blizu in jih skrbi zame. Sicer se mi včasih ne da odgovarjat, ampak po drugi strani, sem zelo vesela, da jih je, vas je, toliko okoli mene. In zelo sem vesela, da sem lahko tu za njo.

Kakorkoli obrneš, je mama le ena in edina. Pred dobrimi dvemi leti in pol je dodatno zbolela, poleg miljontih diagnoz, je dobila še sepso iz katere se je komaj izmazala živa. Takrat sem že mislila, da jo bom izgubila. Bilo je noro poletje, ker je bila ona kar dolgo v bolnici, doma pa povsem izgubljen oče s Parkinsonovo boleznijo. Bilo je grozno stresno. Oče je rabil nadzor in pomoč, midva z bratom pa sva poleg služb, res težko nadzorovala očeta, obiskovala mamo in vodila vsak svoje in očetovo gospodinjstvo. Nekako se je obrnilo, da sva izgubila očeta, mama pa se je spravila k sebi, ponovno shodila in celo vozila avto 🤷🏼‍♀️.

Izguba očeta me je zaznamovala. Občutila sem, da nič ni za vedno in da je veliko bolj pomembno, da se fokusiramo na sedanjost in ne, kaj bomo, ko bo čas. Oče mi je bil bližje po miselnosti in načinu življenja od mame. Bil mi je vzor, zaveznik, podpornik in še marsikaj. Pravijo, da sem mu podobna, vsekakor bolj, kot mami.

Ampak mama, me je naučila veliko več o sebi, kot bi si kdajkoli mislila. Bilo je obdobje, ko sem se zelo oddaljila od nje in ko sem jo krivila, za vse svoje težave in za vzorce, ki sem jih podedovala in še marsikaj. Ni mi bilo všeč, ko sem se vzorcev vzgoje zavedla tudi pri vzgoji svojih otrok in se mi je zdelo, da bom ponovila napake in kratko malo “zafrknila” tudi svoje otroke… ampak nekega dne sem ugotovila, da temu ni tako. Mama je ravnala tako, kot je ona najbolje vedela/znala, tako kot je ona mislila, da je najbolje za njene otroke, zame in za brata. In ko sem končno to ozavestila, je bilo veliko lažje. Žalosti pa me, ko ob umirajoči materi, zaznavam veliko nepredelanih zgodb v njenem življenju. Marsikaj jo preganja in straši. Najverjetneje jo je tudi strah smrti. Je resničen borec. Tako kot se je ona pobrala po boleznih, se večina ne. Ima blazno voljo do življenja, a hkrati jo vseskozi žalosti, ker ni sposobna več fizičnega dela, ki ji je vse življenje predstavljalo smisel in pojem življenja.

Draga mama, želim ti, da bi te lahko pomirila. Da si postorila, vse kar si lahko in da si lahko res odpočiješ in da si to tudi “zaslužiš”.

Neskončno te bomo pogrešali in vse tvoje tatarske biftke, golaže, pečenke in okusne jedi s katerimi si nas zalagala, ker si nam tako najraje izkazovala svojo ljubezen.

Obljubim, da bom še letos “spacala” svoj tatarski biftek in se urila in urila toliko časa, dokler ne bo tak kot mora bit. Najboljši.

Najboljši mami v spomin,

tvoja Tina

🌹Mama nas je zapustila na svojem domu, tako kot si je ona želela.🌹