tinasurfazavas

Author Archives: tinasurfa


by 2 komentarja

Risanje

Jah to, da sem kot mala rada risal najbrž ni skrivnost. Tam nekje pred šolo se spomnim, da sem imela najrajši debele flomastre, s katerimi sem prerisovala Disneyjeve junake do onemoglosti. Naj verjetneje jih je imel oče celo pisarno :). Kasneje tam v 7. ali 8. razredu nas je učitelj za likovno vzgojo, vzpodbujal k preizkusu na srednjo oblikovno,vendar sem jaz klonila. Fanta v razredu, sta se mi zdela mnogo boljša, sama sem se ustavila v prerisovalni fazi. Nisem si upala ničesar narisati, ne da bi zares kje videla narisano:(. Pa sem šla na gimnazijo :). Seveda sem kasneje opravljala risarske tečaje in delal sprejemne (risarske) na dva različna faksa in še kasneje pa sem si prislužila lepo oceno prav iz risanja, a o tem  sem že pisala. Jaz verjamem, da za risanje ni potreben le talent, ampak veliko, veliko vaje in pa samozavest. Slednja je meni nagajala.
Doma imam dve mali likovnici. Mogoče zato, ker bojda največ vzgajamo z zgledom. 🙂 Ali pa so le  geni. Saj ni važno, obe sta zgodaj kazali veliko zanimanje za risanje in nikoli ju nisem učila risat. Vedno pa smo si vzeli čas za pregledovanje risbic in od nekdaj si v kotiček lepim njune risbice (letno menjam).

 Mislim, da si je starejša zaželela knjigo o risanju in jo naročila babici. Tako za študije risanje, vendar le za otroke in mala lumpa se dostikrat direkt iz postelje prestavi za mizo in še preden ji pripravim zajtrk, prinese jutranjo študijo.

Ko pa sem ji omenila, da bova naredila eno mapo za na akademijo jih je naštepala kot nora.

 Moj strah, da se bosta punci ustavile le pri prerisovanju je odveč. Saj mala tako le naštudira neko žival in potem jo riše in riše v najrazličnejših pozah. Večja ima sicer malo več težav, ker je mala hitreje zadovoljna s svojim izdelkom (predvsem nikoli ne uporablja radirke), vendar mislim, da ji konkurenca dobro dene. Meni pa tudi. 🙂
 Aja, pa risbic imamo toliko, da če bi imeli kamin, bi nam bilo vedno toplo. :)))


by

Limbarska gora

Manimejker si je želel obujati otroštvo in nam določil izlet na Limbarsko goro.
Za začetek nam je pokazal blok v katerem je živel v zgodnjem otroštvu, nato pa smo nekje v Gaberjah parkirali in začeli vzpon. 🙂 S seboj smo vzeli tudi dedka in se vseskozi igrali razne besedne igrice. No,  le dve, če sem bolj natančna, Kaledont in uganjevanje živali, nič drugega se nismo spomnili. Se priporočam za kako!

Pot sicer ni zahtevna, je pa le delno po gozdu in je bila kar vroča. Ni pa daljša od 45 minut. Na vrhu je  gostilna, ki je za naše razvajene riti imela slab izbor (le sladoled). Vedno imam kaj s seboj, ampak kaka pehtranka, zavitek ali pa flancat pri nas zmeraj padeta, pa še otroci so bolj motivirani. No, pa naj bo sladoled. Sprehod je bil lušen, samo priporočam ga pa ravno ne. Tudi dedek je potožil, da mu je Rožnik ljubši. 🙂

 Na Ježici nas je čakalo domače kosilo in ker smo že vešči košenja, smo tudi tu kosili.

 Doma pa smo punce še posadile maline, ki nam jih je prijazno poklonila Majcha. Tako sem tudi prvič v živo spoznala so-blogerko in moram reči, da je bilo zelo lušno kramljanje.
Nasploh bodo tile prazniki tako lušno minili, kljub temu, da nismo imeli nobenih planov.


by 3 komentarji

Hacienda pri Zajcih

V petek smo se prestavljali po stanovanju in bolj ko ne, smili sami sebi, ker je večina naših prijateljev in znancev kam odpotovala. Ker pa je bilo vreme krasno, smo se popoldne odpravili v Tivoli. Punce z rolerji in z žogo, da bosta vadili tapkanje, jaz pa s klobučkom za neznano naročnico. Hecno, kako lahko mame hitro uberemo isto pot. Ker pa smo bili tam družinsko, obe familiji v celotni zasedbi, smo jo mahnili vsak po svoje. Mi smo hitro naleteli na bivše sosede, ki so se na pridružili v metanju na koš in tapkanju. Ko pa smo se sladkali s sladoledom je prišel še sms, da imamo nočitev v Haciendi pri Zajcih zagotovljeno :). Juhuhu! Zjutraj smo vstali, malce pozno 7.30, ampak se nam je uspelo spakirat v 2 urah. Za nas je to hitro! Na avtocesti smo stali že pred cestninsko (nesreča in potem še ena in ne vem kje še nekaj), tako, da smo zamenjali tudi mejni prehod in na koncu ob 13h le prispeli v Medulin. Tu je punce čakala druščina, mali Ninja (1,5 leta) in njegova 6 letna sestrična. Prispeli smo direkt na govejo juho in pašto. Kdor zna, zna! 🙂 Popoldne smo se sprehodili do morja in punce so me nagovarjale za kopanje, pa sem jim pustila le da se slečejo do gatk in malce brodijo po vodi. Lušne temperature. Lušen Medulin.

 Manimejker je celo kosil travo. No, zvit kot je, so to opravili otroci, v izmenah pod njegovim vodstvom.:) Največje veselje jim je bilo pa ročno striženje trave okoli palme, sivke in rožmarina. Če bi imel troje škarij, kosilnice še vžgati ne bi rabili. Zvečer smo se še izmenjavali pri teku in varovanju otrok (4 otroci in 4 je odrasli). Z Zajklo sva skupaj odtekli eno lepo 10-tko, zraven pa tako mleli (čvekali), da sploh ne vem, kje sva tekli in čudno da se ni kasneje ulilo :). Super in potem še večerjica, pivo, čvek… Otroci so vsi zaspali, kot ubiti.
 Zjutraj smo eni prej, eni kasneje vstali, sprehodili otroke in se spokali v Vinkoran. Super plezališče. Zapuščen kamnolom s super prijaznim dostopom in okoljem za otroke vseh starosti. Tako smo plezali, ležali spali, se igrali, malicali in če ne bi bilo prevelike lakote, bi tam še kar viseli. Seveda gre zahvala tudi našemu osebnemu vodniku- trenerju, ki je za nas preplezal vsako smer vsaj 2x, če ne trikrat in nam vsakemu posebej govoril grife, tako da je bilo plezanje en sam užitek. Nekaterim je dajal tudi direktne nasvete.:)

 Lotila sem se celo ene hudo fantovske smeri, le na top-rop, ampak tudi to je nekaj, morda pa le nekoč. Sonce nas je edino malo opeklo. V apartmaju z malim vrtkom, smo odprli tudi sezono čevapov in odhiteli še razmigat male riti na rolarjih in kolesih. Tako so punce utrujeno popadala v avtosedeže in zaspale še pred mejo. Lušno je bilo. In hvala vsem za sodelovanje, mi smo uživali!