tinasurfazavas

Author Archives: tinasurfa


by 18 komentarjev

iPad varuška

Tole sem že večkrat hotela napisati, zdaj pa ko je zakonik padel, me pa še socialne ni več strah :).
Uglavnem, mislim, da se nas kar nekaj staršev z dvema ali več otroki srečuje s podobnim problemom, ko je eden od teh bolan. Pri nas je to navadno mlajša. In ko je mlajša bolna, ima ta velika še vedno neke dejavnosti in potrebno je kar veliko organiziranosti, da vse izpeljemo.  Po pravilih bi potrebovali tretjo osebo ali pa prisotnost obeh staršev, kar pa v praksi ni vedno izvedljivo. Seveda dostikrat vskočijo babice in pa dedek, včasih pa je pač to nemogoče. Takrat pa se znajdemo po svoje.
Meni na primer večkrat soseda pripelje ta veliko iz šole skupaj s svojo, jaz pa vračam zjutraj, ko poberem še njeno. Pa vendar se zgodi, da moram sama po veliko in da malo z vročino nima smisla vleči s seboj, pa ni nikogar , ki bi vskočil za 10 minut.  Za takrat imamo pa pri nas iPad varuško. Prve ji ponovim vsa pravila (lumpi, ne varuški), nič kuhanja in hrane, nikomur odpirat, nobenega plezanja po omarah, ne odpirat oken in potem ji dam iPad v roke. Sama pa skočim po ta veliko in jo prepeljem na dejavnost. Ko se vrnem je mala še vedno na istem mestu z isto igrico in seveda žalostna, da sem prehitra, jaz pa vedno zadihana od hitenja domov.  Res je, da imamo vse relativno blizu in na peš poti,  tako da ne gre za kako večjo časovno odsotnost a gre le za neko zaupanje otroku in moram reči, da jima najbolj zaupam, kadar sta na iPad-u. Takrat se zagotovo nikamor ne premakneta.
 Sem pa že slišala, da nekateri starši uporabljajo Skype in sicer se oče iz službe pogovarja z otrokom, medtem, ko mama skoči po drugega. To je tudi rešitev.
Kako pa pri vas shajate v takih primerih?


by 2 komentarja

Delovni vikend

Manimejker se je odločil, da bo delal ves vikend. Pa sem se mu pridružila, medtem ko sta punci odšli nagajat babici.
Pridno sem ustvarjala sobotno popoldne, vendar se mi je v nedeljo dopoldne zlomila igla na overlocku in doma nisem imela nobene rezerve več :(.
Prav zoprn občutek, ko izdelke delaš po fazah in ko prideš do tiste končne, se ti pa zalomi. Seveda sem zato pripeljala več stvari do zaključne faze, samo kaj, ko to še ni to. Veselje je vedno šele na koncu. Preostanek časa  sem posvetila menjavi zimsko letne garderobe in pakiranju v najrazličnejše vreče. Pa likalnik je tudi pel! To da je bil zunaj sonce, me sploh ni motilo!

Nekaj, pa mi jih je pa le uspelo dokončati, več pa naslednjič. Aja, pa ne bo vse zeleno :).


by 5 komentarjev

5. polovička je padla

Rane še niso zaceljene in spomin je še živ. O raznih izgovorih, kako nisem imela časa za dolge teke pred svojo 5. polovičko, pa raje kdaj drugič.
 V soboto zvečer sem si prestavila uro in pripravila budilko, da bi si v miru privoščila zajtrk. Ja gsm je bil pa tako pameten, da se je še enkrat sam prestavil in me zbudil še eno uro prej. Kako sovražim te prepametne aparate. Po uspešnem zajtrku sem se odpravila še na volišče, kjer sem mal’ pobulila, ker je bilo toliko kandidatov za župana, sem mislila, da sta samo dva :).
 Od tu pa me je brat z ženo in mojim očetom odpeljal v Sežano. Na poti tja pa volilna debata. Pri nas smo večinoma vedno enotno politično usmerjeni. Uglavnem, dan je bil lep in jaz sem se edina od nas treh oblekla v tri četrt pajkice in tanko majčko. Edina (od nas treh) sem tudi stala v neskončni vrsti za wc.  Na start sem prišla dokaj pozno in spet brez majčke z žepi. Doma sem namreč mislila, da bom tekla v dolgi, pa sem se v Sežani premislila. Vzela sem dva gela in si ju zatlačila za hlače, ampak to šele potem, ko sem se vrnila z wc-ja. 🙂  Na prvem ovinku sem imela enega že pri kolenih in ni mi preostalo drugega, kot da ga nesem v roki. Vroče je bilo. In to tako, da sem bila žejna že na drugem kilometru. Na prvi postaji vode sem spila le en kozarček in mi je bilo vse do druge žal, da si nisem privoščila dva. Veliko jih je teklo v dolgih hlačah in vetrovkah. Si ne predstavljam, kako jim je bilo, ker meni je bilo za znoret vroče, predvsem v glavo. To moje gnezdo je čist predober izolator.
Na drugi postaji sem si iztisnila ogabno topel gel, ker sem ga ves čas valjala po rokah, in zopet spila kozarec vode. Več je ni bilo:(. Pa dalje. Tako do enega 10 km je kar šlo, potem so mi pa noge začele nagajat. Pri 16 km niso sam nagajale, ampak štrajkale. Navadno sem izčrpana, tokrat pa je bilo drugače. Res, da mi je bilo čisto prevroče, ampak glavno krivdo pripisujem neulaufanim nogam. No, to, da so kilometri postali dolgi 3 km, bom preskočila in napisala raje, da so se organizatorji zelo potrudili z motivacijskimi napisi. Meni so koristili in mi risali nasmehe na obraz. Proti koncu sem se borila sama s seboj, da nisem začela hodit. Tisti ki so, so bili hitrejši od mene :). V cilj sem prišla z časom 02:11.19. Nima pojma, kako mi to uspe. Na uro sem gledala,  le tam do 10 km, kasneje sem imela preveč dela z vzpodbujanjem same sebe, kot paziti na tempo, ki ga tako ali tako nisem zmogla več držat.

Torej to je bil moja 5. polovička in drugi Mali kraški maraton.
Kljub temu, da ni bilo najlažje, grem drugo leto spet 🙂 . Pridelala pa sem si en ogromen žulj, ali pa kar tri skupi na palični kosti, tako, da sem morala danes špricat plezalni trening :(. Tekat pa začnem čez vikend.