Včeraj sem se prav na hitro odpravila, s kolegico, pokukat na Trnfest. Hitro sva ugotovili, da še vedno nisva dovolj veliki za zunanji šank in ker je igrala neka rock skupina, je morda res bolje, da greva na notranji nižji šank. Zdaj ob nekadilskem zakonu je tam manj folka. Po parih minutah, naju ogovori kelnar. Sprva sem mislila, da nama bo zatežil, ker sva stali blizu vhoda v šank. V resnici, pa je rekel prav nasprotno in sicer, da popestriva sivino obiskovalcev z svojo pink – zeleno kombinacijo in naj še naprej svetiva tam. Hecno, res sva bili v primerjavi z ostalimi kričeči, pomoje naju je najbolj presenetilo to, da midve ne opaziva sivine in črnine drugih.
Ko so nehali igrati, sva se preselili ven in prav prijetno kramljali. Srečali nisva nikogar. Populacija je bila vsaj 10 let mlajša. Med drugim, je padla tudi kaka “profesionalna opazka” namenjena današnjim mladim fantom, ki za image porabijo sigurno več časa od povprečnega dekleta ali ženske. V vrsti na stranišče, me je nek “petnajstletnik”, res se mi ne sanja o letih teh fantov – nekje med 15 in 25 , verbalno nadlegoval, revež je bil tako pijan, da ga nihče ni razumel, še sam sebe ne, komaj sem se izmaknila ugrizu v ramo. Zaključek večera, današnja mladina je veliko bolj pogumna od najine generacije, saj naju je ob odhodu ogovoril še en “petnajstletnik”, z skrbno izdelanim stilingom, kljub temu da sem imela kolo z otroškim sedežem. Vendar mislim, da tega ni opazil, ampak ga je zamenjal za košaro. Sej ni važno, midve sva se zabavale.
Na poti domov, sem srečala skupino mladih fantov, turistov, ki so me spraševali, če vem kje je “kej for klub “. Malo sem se zbrala in ugotovila, da iščejo K4. Nisem sigurna da dela , vendar sem jih napotila v pravo smer.
Po zabavnem večeru in dveh pirčkih, bi se prilegel miren počitek. Vendar se naši še ne dvoletnici toliko dogaja, da ima precejšne težave s spanjem sploh po 1 uri zjutraj. Tako sva se, kar nekajkrat ponovno uspavale in ko sem nekje ob 2h mislila, da sem končno uspela, se je nekdo odločil, da bo po naši ulici testiral pospeške svojega spoliranega rdečega dvoseda. Okna smo imeli odprta, med vikendi je mirno. Tokrat temu ni bilo tako. Glasno pospeševanje in bremzanje, jo je prestrašilo in spet predramilo. O.k. Enkrat, dvakrat, ta tretjič sta se ustavila na vogalu naše ulica, pomoje, da nista imela več kot dvajset let. Pobrskala sem po hladilniku. Prvič sem zgrešila, saj sem mogla vreči malo okoli ovinka, drugič pa zadela. Ne vem ali samo v zadnji del vozila ali v sovoznika. Odpeljala sta se. Kasneje sem videla sovoznika prihajati peš in ozirajočega v našo stolpnico, od kje je priletelo. Ob 3h sva končno mirno zaspali. Aja, metala sem pa jajca.