Evo po dobrem mesecu plavanja je čas za  manjše poročilo.
Na plavanje hodim 1x tedensko, 1x pa na plezanje, vmes pa skušam kako urco teči, ko Lumpi plavata in po koncu šolskega leta bom bolj fit kot kdajkoli v življenju. Ne hecam se! Sam če bo vse po planu, ne bo časa za glavobole :). O.k. zdej pa resno.
Izbrala sem si klub, se prijavila, prišla na prvo uro (kjer sem se takoj začvekala z inštruktorjem- ta namreč uči tudi v otroški plavalni šoli… ) in hop v vodo.  Pred prvo uro se nisem počutila ravno olimpijsko (beri zdravo), vendar ker me je res firbec matral, kako je na plavanju, sem vseeno šla.
Na vhodu je bilo malce zmede, ni garderob, oziroma jih je premalo, enako je z omaricami. Ta pametni in izkušeni pridejo v kopalkah,  slečejo vrhnja oblačila, zbašejo oblačila v ruzak in ga vzamejo s seboj  na bazen.  Jaz amater,  se preoblačim in pol tlačim vse stvari (s čevlji) v pol premajhen ruzak! Pridemo na bazen, nas malo zaslišijo in razdelimo se po skupinah. Sama se dosodim v počasno linijo. Gre mi kar v redu in baje se opazi, da sem se plavanja že učila in tako presedlam v ta hitro linijo. Ura mine kot bi mignil. Na odhodu je spet malo zmede, tuši zasedeni, ruzaka nimaš kam dat, da ne bi bil moker, garderobe zasedene… Dojamem, da je najlažje obleči se, dati kapo na glavo, pa domov pod tuš.
Aja, pa ozke kavbojke na mokre noge je mission impossible! No in ker sem bila na pol bolna, bazen pa ravno ni domača kopel, sem drugi dan, kar uspešno zakuhala. Poleg tega, pa  me je tudi  muskelfiber ujel. Tako sem drugo uro prešpricala in prišla na tretjo. Četrta ali peta, pa je bila tista po maratonu, kjer sem se bolj utapljala kot plavala. Res hecno, ko so bile noge utrujene, sem kar tonila.
Danes  pridem z zagonom in glej ga hudiča, že  pri skoku v vodo mi potegne dol očala in vsa zmedena se skoraj zaletim v nasproti plavajočega in pod vodo se tako zmedem, da ne vem na kateri liniji moram plavat. S kapami in očali smo tako ali tako vsi isti in ne na eni in ne na drugi liniji ne prepoznam nobenega soplavalca. Trener pa se je tudi odmaknil od linije, tako da ne morem določit prave linije. Sploh pa na polovici bazena nimaš kej ugibat, maš, da plavaš, če ne te slej kot prej, kdo preplava. To je spet ena varianta avtoceste. Na liniji se plava po desni gor in levi nazaj. In vsi več ali manj rinemo v ograjo in gledamo dol in ne naprej, tako se hitro zaletiš v počasneža pred teboj ali pa dobiš kako floskulo od sosednega plavalca, če ne drugega, ti pa špricne vodo ravno takrat, ko ti pomoliš usta iz vode in hlastaš za zrakom. No in ker sem jaz sredi bazena zajela vodo in ne zraka, me kašlajočo dohitita dva soplavalca, pa še ta prvi iz druge strani, ki se že vrača in nastane kar mala zmeda. Vajo, ki smo jo dobili pa sploh ne vem, če znam opisat. Zame supertežka. Nekako plavaš kravelj noge,  roke in komolce za glavo in nato  se obrneš na hrbet po zrak,  nekajkrat  zabrcaš in spet nazaj na trebuh. Roke imaš vseskozi za glavo.  Pa sem mislila, da je superman težak! Uglavnem sem prosila za premik v počasnejšo skupino in ker je bila tam gužva sem šla še v počasnejšo. 🙂 Tu je bila pa čist druga pesem. Prva v liniji in daleč nobenega zamenoj, ki bi me priganjal:))).

Najboljše od vsega, je bila pa pehtaranka in jogurt, kot regeneracijski obrok !:)