tinasurfazavas

Category Archives: izlet


by 2 komentarja

K izviru Kolpe

Ena od Jeklenih deklet je praznovala okrogli rojstni dan. Povabila je na piknik v Kostel. Ker v te kraje še nikoli nismo zašli, smo se pred piknikom odpravili še k izviru reke Kolpe. Napotili smo se v smeri Unca, mimo Cerknice, čez Babno polje in že na poti tja, so me nervirali ob cesti puščeni avtomobili ( zagotovo gobarji). Do Gorskega kotarja na hrvaški strani ni ravno malo gozdno-gobarskih poti.  Parkirali smo na označenem parkirišču in se napotili do izvira.

 Pot je gozdna in ne preveč naporna. Na poti smo se spotikali ob jurčke in ostale gobe. No, nekatere so nam nesramno mežikale.

 Videli smo stare marele, mušnice in mislim, da so tile na desni turki.

Bojda bo dobra gobarska sezona.

Pri izviru pa je precej pomirjajoče-zeleno.

Medveda na srečo nismo srečali. Smo pa na poti nazaj srečali košuto. Skočila je čez cesto, se ustavila ob robu, nas premerila s pogledom in odskakljala naprej v gozd. Punci sta bili šokirani nad njeno pojavo. Midva pa srečna, da ni končala na avtu. Nekaj metrov naprej, je čez cesto prihitela še srna. Tako smo imeli poleg res pisanega pohoda po narodnem parku, še mali safari.
Piknik se je odvijal v majhni vasi Jakšiči. Ob iskanju družbe lumpam, smo imeli še voden obhod po sosednji res stari hiši. In videli ter slišali marsikatero zanimivo reč.
Lumpam smo tako priskrbeli družbo dveh lokalnih fantov (drugače sta iz LJ) in ob Manimejkerjevi spretnosti je nastal še en lok.

 Še več veselja kot z lokom, pa sta imeli s pitjem studenčnice, guncanjem  in s samim ognjem, ki nas je prav prijetno grel. Prav lušno praznovanje.

 Tudi brez gob nisem ostala. Dobre so bile.


by 2 komentarja

Ajdna

Po 100-ih letih na izlet.

Včeraj so lumpe zmagale in smo šli v Tivoli na Lunini festival. Danes pa je bil moj dan, dan za izlet.  Sprva sem mislila, da jo bomo mahnili kar v Škofjeloško hribovje pa smo se na koncu odločili za Kamniške Alpe Karavanke.
Ajdna je bil cilj. To je vrh z razgledom na Stol in ostale bližnje vrhove. Hkrati pa je tudi Arheološko najdišče. Parkirali smo ob železnici in se sprehodili čez malo lepo vasico Potoki, vse do prvega potoka. Kjer smo bili seveda že žejni. 😉

 Pot se večinoma vzpenja ob potoku, nekje pa kar po potoku. Potoček tudi ponikne. Lumpi bi se seveda takoj igrali z vodo, pa sem obljubila, da si bomo igro z vodo prihranili, za konec.
 Pot gre vseskozi po gozdu in je kar precej strma in lumpi sta imeli kar nekaj težav. Malce igric, pa kak posladek in smo prišli do malega sedla. Od tu vodi na vrh ena zavarovana plezalna pot in pa pot pod steno naokoli. Tretja pot pa do tovorne žičnice za arheologe. Sprva smo stopili po plezalni, a hitro ugotovili, da je še prezahtevna za lumpi in obrnili na drugo pot.

 Tik pod vrhom so zelo lepo obnovljeni rimski zidovi pokriti s streho in opremljenimi z informacijami o najdbah. Kot nalašč za Manimejkerja. 🙂

 Na samem vrhu, pa je res čudovit razgled tako na Stol, kot na Bled in Gornjesavsko dolino.

 Sestop je vedno težji kot vzpon. Zato sta se pa lumpi veselili igranja ob potoku. Vmes smo našli tole lepotičko.

 Smo jo postavili v kozarec z vodo, v upanju, da se odpre. Kasneje pa še tile dve, ki smo ju pustili v gozdu. Čeprav zdaj berem, da bi takisto lahko naredila z njima :(.

Tale je pravtako romala z nami. Fotka je zelo slaba :(.

Tale dva gobana, najverjetneje vražja, pa smo le ovekovečili!

Zabava ob potoku je trajala. Gradili so jezove, medtem ko sem se jaz ukvarjala z mlinčkom. Ki mi nikakor ni uspel. Nujno potrebujem švicarski nož ali pipec. Tole je ta neuspešen poskus.

Smo pa na poti domov, zasledili čudovitega kar pri hiši, s svojim lastnim izvirom.


by 2 komentarja

Bohinj, triatlon jeklenih

Lani sem bila prav tako na jeklenih navijačica, le objave mi ni uspelo spisati. Tokrat sem vzela s seboj še Lumpe.
Glavna naša naloga je bila da na Uskovnici  Ninji N2 pripravimo superge, pijačo in gele in prav ta isto storimo še za Jeklenko. Start smo skoraj zamudile. Polno počasnel na cesti, minutka sem in tja ampak pok, smo pa le ujele.

Tudi jeklenki sem ujela v objektiv medtem ko Ninje N2 nisem našla. Nič zato, navodila sem dobila že po gsm-ju. Tako smo se odpeljale na Uskovnico.  Gužva je bila taka da smo avto pustile skoraj na Rudnem polju. Nič zato, malce sprehoda nam ne škodi.
Na menjavi je bila cela zmeda. Ruzake so premetavali sem ter tja. Me smo našle svoje dva, jih pripravile in čakale.  Tudi ostale ruzake so uspeli za silo urediti po številkah. Najbolj tečna situacija so tisti nervozni triatlonci, ki največkrat pomočnico še naderejo, ker jih ne pokliče dovolj glasno ali pa kaj podobnega. Medtem, ko so nekateri povsem mirni, se v miru preobuvajo in si nabirajo nove energije, medtem ko jih domači priganjajo :). Nekemu triatloncu smo vsi iskali vrečko (ruzak), ki je nekje izginila. Žena  nekega drugega tekmovalca mu je ponudila svoje superge in ta jih je sprejel in v njeni odtekel še na kočo.

Me smo opravile svoje dolžnosti  (punci sta fotkali:)) na menjavi in se sprehodile do Konjščice. Dobro da ni daleč, ker sta punci po parih metrih vzpona (res mali) začeli v duetu kašljat, tisto suho nabijanje.
 No na Konjščici smo si naročile žgance in štruklje in k mizi je prisedel starejši par, z kar nekaj vnuki. Malo smo kramljali o hrani in o triatlonu, bojda je njihov sin letos nastopil kot tekač v trojici. Med tem prisede najverjetneje še svakinja z vnučko (deset mesecev), ki se blazno otresa klobučka, je pa kar močno sonce, pa še piha. Nato pa na glavico poveznejo kapico.  Pa ne katerokoli kapico, kapico ki je nastala pod mojimi prsti. Kaj takega se mi še ni zgodilo:). Seveda jih povprašam od kje so jo dobili in razložim, da je nastala pod mojimi prsti. Me pa srčno veseli,  ko vidim,  da ljudje darila uporabljajo in da so jim poleg tega še všeč. Prav lepo presenečenje.

Takole smo pa poležavale na travi in čakale na jeklene tekače, da se vrnejo iz Vodnikove koče. Telim kravam ni hudega,  ko pa te začno prav butasto gledat pa proti tebi rinit, pa tudi ni najbolj prijetno. Na koncu smo odšle še na plažo, kjer so se Lumpe ob družbi še skopale, pod Skalco na podelitev in domov.
Super so teli Jekleni. Ampak vedno manj me mika, da bi se jih še kdaj udeležila. Približno tako kot Bohinj je res fajn in krasen, sam če bi bili Bohinjci malo manj “zagamani”, bi bilo pa še bolj fajn.


by 3 komentarji

Teden brez

otrok je minil kot bi mignil. Kot vedno sem mislila, da bom opravila veliko več, kot dejansko sem. Pa tudi to je nekaj. Enkrat sem uspela celo na gin-tonik druženje s staro ekipo. Oblekice nisem oblekla ker je zahladilo. 🙂

 Eno popoldne sem z Jeklenko skočila na Šmarko in na poti nazaj še rešila uganko nedelujočega bojlerja. Pa nisem rabila niti fazenbriferja (nimam pojma kako se mu reče po slovensko), ki sem ga nesla s seboj. Ančka mi je sicer še po messengerju zatrjevala, da nima stikala za bojler. Ta se je čudežno pojavil na steni, ko sem se jaz narisala v stanovanju :))). Večer je bil tako še bolj zabaven.
Včeraj pa  sva skočila v Italijo na manjšo plezarijo. No še pred tem na pizzo v Kranjsko goro, ker sva precej pozno odrinila iz Ljubljane. Še dobro, da sploh sva. Vedno znova me preseneča, ko Manimejker naroči pijačo in hrano za oba in vedno znova postavijo pivo pred njega in sok z vodo pred mene :). Manimejker namreč ne pije alkohola, ko vozi ali pa če je sredi dneva, ali pa če… V bistvu zelo redko pije sploh kaj alkoholnega, če pa že, je zagotovo  predvideno. Če ste že gledali film Salmon Fishing in Yemen ,vam bo morda bolj jasno. Film je zelo lušen.

No plezala pa sva v Val Roman-i nad Trbižem. Ful lušno plezališče. Bila sva čisto sama. Tik pred odhodom sta prišla še dva Slovenca, tako da smo imeli menjavo. Ninja, sem moraš nujno Zajklo peljat. Smeri so dolge in lahke in res lepo navrtane. Zlezla sva bolj malo, morda ker so bile temperature tako ugodne in želodček tako lepo poln, da bi se nama prej prilegel spanec, kot plezarija.
Za konec sva se odpeljala še do Rabeljskega jezera, kjer sva si privoščila Gorenjko in ker je bilo že pozno in je senca že legla na jezero, se za kopanje nisva opogumila. Vseeno je bilo lušno.

Tele Rabeljske špice so pa nadve mamljive. Bo treba pogledat koliko poti vodi tja!


by

Limbarska gora

Manimejker si je želel obujati otroštvo in nam določil izlet na Limbarsko goro.
Za začetek nam je pokazal blok v katerem je živel v zgodnjem otroštvu, nato pa smo nekje v Gaberjah parkirali in začeli vzpon. 🙂 S seboj smo vzeli tudi dedka in se vseskozi igrali razne besedne igrice. No,  le dve, če sem bolj natančna, Kaledont in uganjevanje živali, nič drugega se nismo spomnili. Se priporočam za kako!

Pot sicer ni zahtevna, je pa le delno po gozdu in je bila kar vroča. Ni pa daljša od 45 minut. Na vrhu je  gostilna, ki je za naše razvajene riti imela slab izbor (le sladoled). Vedno imam kaj s seboj, ampak kaka pehtranka, zavitek ali pa flancat pri nas zmeraj padeta, pa še otroci so bolj motivirani. No, pa naj bo sladoled. Sprehod je bil lušen, samo priporočam ga pa ravno ne. Tudi dedek je potožil, da mu je Rožnik ljubši. 🙂

 Na Ježici nas je čakalo domače kosilo in ker smo že vešči košenja, smo tudi tu kosili.

 Doma pa smo punce še posadile maline, ki nam jih je prijazno poklonila Majcha. Tako sem tudi prvič v živo spoznala so-blogerko in moram reči, da je bilo zelo lušno kramljanje.
Nasploh bodo tile prazniki tako lušno minili, kljub temu, da nismo imeli nobenih planov.