tinasurfazavas

Category Archives: izlet


by 3 komentarji

Hacienda pri Zajcih

V petek smo se prestavljali po stanovanju in bolj ko ne, smili sami sebi, ker je večina naših prijateljev in znancev kam odpotovala. Ker pa je bilo vreme krasno, smo se popoldne odpravili v Tivoli. Punce z rolerji in z žogo, da bosta vadili tapkanje, jaz pa s klobučkom za neznano naročnico. Hecno, kako lahko mame hitro uberemo isto pot. Ker pa smo bili tam družinsko, obe familiji v celotni zasedbi, smo jo mahnili vsak po svoje. Mi smo hitro naleteli na bivše sosede, ki so se na pridružili v metanju na koš in tapkanju. Ko pa smo se sladkali s sladoledom je prišel še sms, da imamo nočitev v Haciendi pri Zajcih zagotovljeno :). Juhuhu! Zjutraj smo vstali, malce pozno 7.30, ampak se nam je uspelo spakirat v 2 urah. Za nas je to hitro! Na avtocesti smo stali že pred cestninsko (nesreča in potem še ena in ne vem kje še nekaj), tako, da smo zamenjali tudi mejni prehod in na koncu ob 13h le prispeli v Medulin. Tu je punce čakala druščina, mali Ninja (1,5 leta) in njegova 6 letna sestrična. Prispeli smo direkt na govejo juho in pašto. Kdor zna, zna! 🙂 Popoldne smo se sprehodili do morja in punce so me nagovarjale za kopanje, pa sem jim pustila le da se slečejo do gatk in malce brodijo po vodi. Lušne temperature. Lušen Medulin.

 Manimejker je celo kosil travo. No, zvit kot je, so to opravili otroci, v izmenah pod njegovim vodstvom.:) Največje veselje jim je bilo pa ročno striženje trave okoli palme, sivke in rožmarina. Če bi imel troje škarij, kosilnice še vžgati ne bi rabili. Zvečer smo se še izmenjavali pri teku in varovanju otrok (4 otroci in 4 je odrasli). Z Zajklo sva skupaj odtekli eno lepo 10-tko, zraven pa tako mleli (čvekali), da sploh ne vem, kje sva tekli in čudno da se ni kasneje ulilo :). Super in potem še večerjica, pivo, čvek… Otroci so vsi zaspali, kot ubiti.
 Zjutraj smo eni prej, eni kasneje vstali, sprehodili otroke in se spokali v Vinkoran. Super plezališče. Zapuščen kamnolom s super prijaznim dostopom in okoljem za otroke vseh starosti. Tako smo plezali, ležali spali, se igrali, malicali in če ne bi bilo prevelike lakote, bi tam še kar viseli. Seveda gre zahvala tudi našemu osebnemu vodniku- trenerju, ki je za nas preplezal vsako smer vsaj 2x, če ne trikrat in nam vsakemu posebej govoril grife, tako da je bilo plezanje en sam užitek. Nekaterim je dajal tudi direktne nasvete.:)

 Lotila sem se celo ene hudo fantovske smeri, le na top-rop, ampak tudi to je nekaj, morda pa le nekoč. Sonce nas je edino malo opeklo. V apartmaju z malim vrtkom, smo odprli tudi sezono čevapov in odhiteli še razmigat male riti na rolarjih in kolesih. Tako so punce utrujeno popadala v avtosedeže in zaspale še pred mejo. Lušno je bilo. In hvala vsem za sodelovanje, mi smo uživali!


by 4 komentarji

Izlet v London

Oče me je odpeljal na letališče. Prišla sem direkt na vkrcavanje z malim, malim kovčkom, ki so mi ga kljub vsemu vzeli (brezplačno), bojda na avionu ni bilo več prostora za ročno prtljago. Pa kaj. Še bolje, pograbim le knjigo in torbico, opravim preglede, kupim vodo in se počim na stol.
Ufff, kak mir. Nisem bila sama na letališču že od 17. leta. Res! Pri 17. sem sama letala v Miami na tečaj angleščine ali bolje rečeno amerikanščine :). Kasneje, sem vedno letela v paru. Bodi si z mamo, prijateljico, fantom… Zadnjih 7 let pa vedno z zverinicami. Vzamem knjigo (avtobiografija  Petra Vilfana) in čas leti na polno. Malo me zmedejo ljudje, ki se zgodaj postavijo v vrsto, a se ne dam motit, sedim in berem.  Ko se vrsta začne praznit, le dvignem pogled in srečam miss Black Pony.  Predstavi mi kolegico in hitro izmenjamo informacije o namenih. Moji so turistično ležerni, njuni pa poslovno natrpani. Mislim, da se zadnje vkrcamo na letalo. Poiščemo si prazne sedeže in jaz se poglobim v knjigo. Opazim le križanje osebe poleg mene, pa me ne gane preveč.
Na Stanstedu me dekleti povabita na kavo in tu se ravnam po izboru Miss BP.

 Kasneje si vsak dan enega privoščim. Vrhunski je. Punci me povabita še v taxi, ker bojda sem jima na poti :). Sprva se malo ogibam, v bistvu, pa sem utrujena in se mi ne da niti malo misliti in pristanem. Ker imam možgane na off, se hočem vsesti na voznikov sedež. 🙂 Nori Angleži vse mora bit, ravno obratno. Dostavijo me direkt pred hotel, kjer pa me že čaka Manimejker. Noro nobel. Oddam prtljago in odideva na nudle in pivo.
 Zgodaj zjutraj pa  na zajtrk in potem vsak svojim zmagam naproti.

 Manimejker na konferenco, jaz pa prosto kot se mi zahoče.  Muji me čaka že na vogalu hotela. 🙂

Prve se sprehodim do Narodne galerije, ki je še zaprta. Sedim na Trafalgar Squar-u in si malo pregledujem stvari. Odločim se za Davida Hockeya.

Poiščem lokacijo na zemljevidu in se odpravim do galerije, kjer je eno uro čakanja na karte in pol še gužva za notri. Hmmm, nekdo za menoj sprašuje, če je ves dan tako? Kmalu izvem, da okoli 2h, 3h je precej manj ljudi. Odpravim se proti Picadilly Circusu, se sprehodim malce po trgovinah in prav kmalu je že čas kosila in zopet povsod gneča. Po kosilu pa drugi poizkus v galerijo. Tokrat mi uspe. Kjub temu, da je vsaj pol ljudi preveč, sem očarana. Barve na slikah so take, kot jih ne prikaže nobena fotografija. Sploh pa formati. Več kot očarana  sem. Pa slike narisane na I-padu! Lahko bi bila cel dan tam, samo kaj, ko so vse klopce zasedene in jaz zelo utrujena. Kupim si knjigo in jo odnesem v hotel, kjer jo z navdušenjem listam vsaj še eno uro. Zunaj me je precej namrazilo, niti slučajno mi ni jasno, kako je šolarjem v kratkih hlačah. Odločim se za ogrevalno prho, nato pa na kavo s fantom iz bivše soseščine, ki trenutno živi v Londonu. Manimejker se nama pozno pridruži in tokrat zaključiva z Indijsko večerjo.
Drugo jutro pa se namenim v Narodno galerijo. Na poti,  zagledam še St Martin’s School of Art, kar še dodoatno spodbudi moje razmišljanje o študiju. Definitivno ni primerljivo z študijem pri nas. Vsaj kar se umetnostnih zvrsti tiče. Meni se zdi, da je tu 1001 inspiracija na vsakem koraku, kar za domači kraj ne bi rekla.
Sprehodim se še čez park in res jim zavidam to zeleno travo.

A je komu jasna tale ograjca čez rože?

Kosilo tokrat pojem na klopci ob Temzi, kjer mi slabo vest vzbujajo tekači, ki jih srečuješ res na vsakem koraku. Bojda je maraton v Londonu že aprila.

 Ne vem kam bi šla popoldne v Narodni Muzej, Znanstveni muzej ali pa v Tate modern, odločim se za zadnjega. Tu me nekaj zmoti. Sprva sploh ne dojamem kaj je drugače, kot je bilo v mojem spominu. Kasneje le ugotovim, da je zaradi prenove onemogočen prehod svetlobe v sredinjski del zgradbe, kar je povsem spremenilo mojo prejšno izkušnjo. No, razgled iz kavarne pa ostaja. 🙂 Škoda le da ni sonca.

Manimejker je tokrat  zaključil malo prej, da se še skupaj  sprehodiva po Regent Street-u in  si privoščiva mehiško večerjo preden odideva v teater na  Les Miserables.

Predstava je seveda odlična.

Zjutraj še na zadnjo londonsko kavo. Shoping sprehod po Covent Gardenu.

Slikanje s pirhi, ki so rastreseni po celem mestu in seveda brez jagodne pite ne gre. 🙂

3 dni je minilo kot bi mignil. In ker je bilo v nedeljo sonce, sem si kljub žuljavim nogam obula tekaške superge in se poddala na 10km tek. Mali Kraški se namreč približuje s svetlobno hitrostjo. Rekorda ne bom postavljala, ampak večjih težav pa ne bi hotela imeti. Res sem malo tekla, kljub idealnim razmeram to zimo. Nimam pojma kdaj bom našla več časa, da bom prišla v željeno kondicijo!


by 2 komentarja

Osp

Še zmer ni snega v bližini in če se mi je pred mesecom še hudo tožilo po njem, bi zdajle takoj podpisala za poletje.
Včeraj smo se odpeljali v Osp. Punce nista bile navdušene nad idejo, da gremo plezat, pa sem jima omenila, da bosta lahko slekli bunde  in da bosta imeli v varstvu še enega malega člana, pa sta bili  za. Malega člana je sicer mama odpeljala še z eno malo članico v Koper, kjer je baje grdo pihalo. Tudi v campu, kjer smo parkirali je pihalo, vendar pod steno je bilo vse drugače. Res toplo. In punci sta dobili malega  pasjega obiskovalca, s katerim sta se nato zabavali.

V Ospu sem bila pred 10 ali 11 leti,  saj ni najlažje plezališče, so pa lepe dolge smeri in ostra skala. 
Pozabila sem že, kako je če je smer tako dolga,  da čutiš trenje vrvi,  ki te vleče navzdol in misliš, da te soplezalec preveč natesno varuje :).  Splezala sem le dve smeri (eno dvakrat), vendar sem vpela kar na pogled, kar je za otvoritev sezone super. Res je blo lušno.

Tudi punci sta se malo poafnali, čeprav nimata  kakega hudega interesa po plezanju.

Na primorskem imajo cvetoče balkone vse leto. Poleg tega so skrkali kavico na balkonih v pelcih, vendar se jih nisem upala slikati. 🙂

Za pasjega prijatelja smo kasneje ugotovili, da je domačin. 🙂

In odpujsali smo domov. 

Upam, da je bil tudi vaš vikend uspešen.


by

Ptuj

Vremenska napoved ni bila primerna za plezat, pa tudi za kak tek na smučeh je slabo kazalo, kaj šele za smučkanje, zato smo se prijavili na obisk vikenda v Istri. Kot zakleto pa se noben ni zbudil pred 8.30, kar se med vikendi ne dogaja. In glede nato, da sta punci bolj na šibko z zdravjem, mi na kraj pameti ni padlo, da bi ju budila.  Torej plan za v Istro smo preložili na drugič, preverili vremensko in se skupno odločili, da bo dan za kak muzej.  Napokali smo se v avto in via Ptuj.
Na poti smo izvedeli, da je del avtoceste zaprt in smo se vozili po malih vasicah se vstavili pri Dvorcu Strmol, pa je odprt le od Aprila do Novembra:(.  Je pa štirna delala. 🙂

 Enako velja za muzej na prostem v Rogatcu.

 Ovinki so terjali dolg. Lumpam je bilo slabo.
Končno smo prispeli v Ptuj in glede na slabo razpoloženje deklet, smo se malo sprehodili po polpolnoma praznem  mestu, ki pa je zanimivo minimalistično okrašeno.

Odločili smo se, da bo prvo čas za kosilo. Manimejker je izbral Ribiča. Punci sta navijali za pizzerijo. Jaz, ki si navadno delim obrok z vsaj enim otrokom, sem se vzdržala glasovanja. Puncama sem obljubila pizzo v prihajajočem tednu in vstopili smo k Ribiču. Tu pa ni bilo prazno :).  Naročili smo pojedino za 2 in smo si jo vsi 4 delili. Naslov stripa bi bil Manimejker in 3 piške:). Poleti mora biti še veliko lepše, saj imajo super vrt.
Prijetno siti smo se odpravili na Ptujski grad.

Punci sta presenečali z izjavami. Mlajša( 5 let) nam je razložila, da so bolj poslikane skrinje namenjene za shranjevanje oblačil, tiste bolj navadne pa za žito! To so ji povedali v Etnografskem muzeju (bili so z vrtcem). Midva sva sam pobulila. V sobanah so skriti predmeti, ki namigujejo na pravljice in punci sta jih z navdušenjem poiskali. Kar 10 jih je bilo. Del razstave je namenjen tudi pustnim maskam, kar je bilo mlajši prav tako v veselje, saj je njena vzgojiteljica iz Ptuja in jim je o kurentih res veliko povedala.
Takole je slikala majhnega kurenta!

Na gradu smo se res dolgo zamudili in ker je dominikanski samostan  v prenovi (od tam moji prvorojenki ime ), smo se odpravili le še na čaj in nazaj v Ljubljano. Lušno je bilo in priporočam.


by 2 komentarja

Sonce, ki te pogrešam

Tri vikende zapored praznovanja in vse več ali manj v tej megleni Ljubljani. Sej jo imam rada, sam kar je preveč, je pa preveč.
Na Steni so se menili,  da bi se šlo čez vikend plezat, nekam na Primorsko. Manimejker je nekaj mutil glede nekih obveznosti, pa sem dala zelo na kratko vedet, da jaz grem na sonce, pa če se vsi na trepalnice postavijo in da bom plezala. Ne bom ne postrešček, ne varuška, ne mama, ne animator, …vstaviš lahko poljubno. Pa sej imam vse te vloge rada, samo včasih enostavno ne zmorem in hočem bit samo jaz, da nato spet zmorem, biti vse od naštetega. 
Pa sva štartala relativno pozno okoli 10h, še po današnjega fotografa  in via Črni Kal. Tam pa je bila ekipa že nabrana in kar lušno smo lezli. Sonce v skali je nenormalno toplo. Fotograf se je nasončil in načital. Jaz sem se nalezla, Manimejkerju pa tudi ni nič manjkalo.

Ob 16h, ko je sonce dol padlo je bila gostilna pod Slavnikom nabito polna,  smo pa zato naleteli na še enega znanca in se nato odpeljali v Kozino na kosilo in domov.
Trenutno pečem še pehtranko (Manimejker jutri praznuje), malo prej pa sem v banji prebrala Dylan Dog-a . Hvala Primzi za družbo, fotke in čtivo.
Pomoje je bila popolna nedelja, upam da tudi vaša! 🙂