tinasurfazavas


Z otroki na Polhograjsko Grmado

Zvečer me je Manimejker presenetil z idejo da bi šli na kak hrib. Ker sem imela v planu daljši tek in popoldanske aktivnosti sem malce zavihala nos, vendar sem se hitro premislila in predlagala krajši (pol dnevni) izlet na poznano destinacijo, da bo za ziher kratka! 🙂  Pa smo šli na Polhograjsko Grmado. Meni ljubo destinacijo. Pa je bilo res vroče! Predvsem tisti del od cerkvice do vrha. Tam otrokom vedno zmanjka motivacije, danes pa bi jo kmalu še meni :). Hitro sem ju začela hecati,  da višje ko smo, bolj je cerkvica mala, taka za u žep. Kot majhna hišica iz lego kock. Na 10 korakov smo merile.

In se privlekle do dreves in od tam je spet šlo. Na poti navzdol, pa smo srečali kar nekaj kričečih otrok. Mali 3 ali 4 letnik je kar s palico mlatil svojega očeta, dokler mu jo ta ni zabrisal v dolino. Pol je bil pa šele jok. Hecno mi je, da mi je bilo takoj  jasno, da je fante vajen počitka ob tej uri in pravzaprav ni bila njegova krivda, ko je udaril histeričnega po incidentu. Njegovo telo je navajeno počitka ob tej uri. Rada bi kdaj sebe videla v podobni situaciji, da bi znala precenit kaj je prav in kaj ne. Sigurno, se nam je kdaj kaj podobnega pripetilo,  pa se trenutno (na vso srečo) tega ne spomnim. Priporočam, da se starši z mlajšimi otroci odpravite bolj zgodaj, da bodo ob počitku že pri avtomobilu, če seveda niso še tako mali, da jih ob morebitni utrujenosti naložite v ruzak in odspijo svojo kitico.  Pa da ne bo kdo mislil, da me motijo kričeči otroci. Sploh ne! Bolj ko drugi kričijo, manj svoje slišim! 🙂
Drugače pa je res lušna tura. Vrhnji del, ko je malo bolj strm, se mojim Lumpam zdi  nevaren, ampak se spopadeta z njim in sta potem navdušeni na vrhu.  Do hribov je pa itak treba met rešpekt. A ne?

Ambasadorka 🙂

 V koči smo se posladkali  z pehtranovim pecivom in štrudlom. Brez tega itak ne gre, pa tudi gumijaste medvedke sem imela, za pogumne planinke. Pri sestopu  (Mačkov graben) so pa potoki tako zabavni, da otrokom hitro mine. In ker na koncu pride najboljše,  smo utrujene nogice pohladili v mrzlem potoku  kot pravi planinci :).


4 komentarji

Rabeljsko jezero

V petek sem se se z novo pečeno mamico dvojčkov podala na Šmarko. Po čudnem naključju sva tam srečali skupno prijateljico. Jaz sem izdala načrt, da grem v soboto najverjetneje sama v hribe (imam prost dan) in malo pred tem sem se hvalila, da sem se vrnila iz Vassilikija. Seveda  sem vedela, da je to glavni hobi Managerke zadnjih nekaj let. Povabila me je  na Rabeljsko jezero, tako na izlet All inclusive. Surf oprema od A do Ž, prevoz,  pa še inštrukcije. Sej bi bilo res noro, da bi ponudbo zavrnila in v vročini lezla v hribe.

 Prvič sem slišala za Rabeljsko jezero. Pihalo je bore malo, vendar je narava prekrasna. Podobno Bohinju, sam mogoče bolj tiho in gore okoli so čudovite. Tele Rabeljske špice ali Cinque punte po italijansko  so me očarale. Vsaj pol ure sem prebila na netu, da sem našla uradno ime za njih.
Debata je tekla od trenutka, ko sem se usedla v avto, se za trenutek prekinila, ko sva bile na vodi (jaz sem kljub slabemu vetru uživala) in se nadaljevala do izstopa iz avtomobila. 🙂
Seveda me je zaneslo tja kamor menda zanese začetnike, ampak sem se s pomočjo “inštruktorke” izvlekla in se vrnila na sam start. Fotk je bore malo in te ki so,  imajo premalo svetlobe :(. Ob vseh  temah in debatah sem pozabila na fotkanje.
Ne srečaš vsak dan takega človeka, ki ti ponudi čudovit dan v naravi z All inclusiv opremo in surfarskimi nasveti. Marsi svaka čast in hvala za res čudovit dan.