Star zapis. Poletje 2022. Ampak je ravno aktualna tema.
Bilo je izredno naporno poletje. Moja mama je pristala v bolnici in so jo zadržali kar za cel mesec, oče s Parkinsonovo boleznijo je bil povsem izgubljen, zato sem se odločila, da si dopust skrajšam samo na teden dni. Enako je naredil brat, da se zamenjava v skrbi za starše.
Manimejker, mlajša Lumpa in pes so se odpeljali z avtom na Paros, jaz pa s starejšo najstnico teden za njima z letalom.
Doma ji rečem, da pokaže osebno! Ona zavije z očmi in reče, da je že petkrat preverila in da jo je pospravila, vseeno mi jo pokaže. Sva na vratih in gre nazaj po polnilec, nato jo pošljem še po maske… sej ne vem, kakšni so pogoji v Grčiji… odpeljeva se…
Na letališču se čekirava, ker Air Serbia nima online čekiranja iz Ljubljane. Gospa naju vpraša: “Kaj prtljage?” Kljub temu, da imava ročno, rečem, da bova dali gor. Kufre obe vrževa gor na trak. Vpraša, če je kaj važno, kateri je od katere, in zamahnem z roko (če bi bil film, bi tukaj ustavili kamero in rekli): “Tole bo obžalovala.”
Sediva ob kavici in piškotih, in ona paničari, da je pozabila pisalo za iPad. Ne sekiram se preveč, zagotovo je doma…
Greva čez carino in mi hoče dati svojo osebno. Zavrnem jo in jo opomnim, da ima 18 let in mora sama skrbeti za svoje dokumente (tu bi se film zopet zamrznil; ona je izgubila vsaj dve osebni in 4-5 zdravstvenih izkaznic…).
Čakava na letalo in ona gleda Big Bang Theory, jaz pa se že potapljam v knjigo…
Vkrcamo se, čakam jo, ko išče boarding pass in se kar obrnem proč, ker ima tako zmedo… greva na letalo…
Na letalu jo začne noro zvijati, prvi dan menstruacije (zopet se film zamrzne; povsem je nepripravljena)…
Z letala hiti na WC, jaz poiščem lekarno za nakup stvari, poiščem jo v WC-ju in dostavim željeno. Odideva na transferni šalter, ker se morava zaradi osebnih dokumentov ponovno čekirati za let do Aten.
Slika zmrzne. Za dolgo časa. Ona brska po vseh žepih za osebno… Meni pritisk narašča. Ne najde je! Začnem razmišljati, kje sem jo nazadnje videla. Gospa na šalterju me miri, da jo bova našli. Ne bova je, vem, da je ne bova.
Naročijo, da pogledajo na letalu, odidem na WC pogledati, če ji je padla tam. Kličem v Ljubljano na letališče. Itak, da se derem nanjo kot zmaj. Vmes vse raztresem in obrnem vse žepe v vseh torbah. Pretipam jo.
Žalostna sem. Zelo! Velikokrat se mi stvari zapletejo na poti, pa zmorem. Tokrat ne bo šlo. Na šalterju so zelo prijazne gospodične/gospe, ki me tolažijo, da se bo že naučila! Sprašujem jih, kakšen je postopek zanjo. In ena pravi: ” Mene bi moja keva sigurno ostavila ovdje.” In prikimam, da jo bom tudi jaz.
Preutrujena sem. Osebne ni nikjer. Kličem na ambasado; lahko pustim le sporočilo. Povprašam na letališču, kakšen je postopek. Let v Ljubljano je šele jutri ob 18h. Do takrat bo na letališču. Vmes vprašam, kako je s prtljago. Povejo, da bo njen na lost and found.
Povem, da sva dali obe kovčke gor in rečejo, da je bil prvi čekiran nanjo in drugi name. Jaz sem 100%, da sem ga jaz prva dala gor. Želim si, da sem se zmotila… ker njen ne gre v Atene oziroma v tem primeru moj ne gre v Atene…
Jezna sem, pa žalostna, pa ne vem, kaj še… razmišljam, kako bi potni list spravila do Beograda… Najbrž ne bo šlo…
Ker je pol familije že na Parosu, bom res nadaljevala let. Jokam kot dež, ko jo objamem v slovo. Jokam še na letalu, ko to pišem… in razmišljam, da bom objavila zapis, ker če kdo misli, da se mu dogajajo čudne stvari ali da je preklet, mu povem, da imam za vsako njegovo zgodbo vsaj dve taki zgodbi…
In kot bi rekli Srbi: “Što ne ubija, jača!”
Mam njen kufer poln kozmetike 🤦🏼♀️ in tangic, ki jih ne nosim.
Rabim enega vrača, da me osvobodi tega prekletstva. Ker se tole vesolje res mal preveč zajebava z menoj!
Zgodba ima srečen konec.
Veliko Lumpo so nameravali šele drugo popoldne ob 18.00 poslati nazaj v Ljubljano. To bi bilo najverjetneje najbolj vzgojno. Ampak, ker sem bila sama pod velikim stresom zaradi bolezni staršev, nisem hotela preživeti tedna dopusta v jezi in v vzgojnih metodah, ki tako ali tako ne delujejo. Pomislila sem, da bo nekoč le zgodba za pripovedovanje vnukom in sploh ne bo več te jeze in razočaranja… tako sva se z Manimejkerjem odločila za plan B.
Manimejkerjeva mama, moja tašča, zlata babica, se je priborila do potnega lista in se usedla na Flixbus ter se podala v Beograd. Z Lumpo sta se lahko celo srečali; ona je bila zadržana v medcarinskem prostoru na letališču 🫣. Babica ji je predala potni list in si zaželela še dan na Splavih, nato pa je naslednji dan poletela nazaj v Ljubljano. Lumpa pa je nadaljevala pot na Paros..
Lani sva z Miss Deha (Running buddyem, Gospodinjo), čist preveč vzdevkom imam zanjo, Moški gospodinji za rojstni dan poklonili štartnino za 26km gorskega teka v Crans-Montani.
Tule je zgodba kako smo se podali na Jungfrau maraton, ki je bil nekako tudi povod, da bi se lahko lotili neke nove zgodbe. Pa ne maratona ampak nekaj za kr bo treba malo potrenirat. Saj na trojke gremo dostikrat kr na suh (nič priprav, ali treninga), sam to je 13 km pa to še zmoremo, tukaj bo pa še enkrat toliko, pa mal več višincev in bo zihr treba mal potrenirat. Aja, itak da sva kupili štartnino tudi sebi😂. Tekma je 15.9.
No in druga ideja je, da greva z Miss Deha, kot vspodbuda svojim dekletom, odteči nek tek v kraje, kamor so se punce odselile študirat. Torej moja večja Lumpa v Amsterdam in Miss Dehina hči v Salzburg. Ko pogledam datume in vidim, da je Amstersdamski maraton takrat kot Ljubljanski in se mi zdi super termin za eno 21-ko. Tako februarja gledam kaki teki so še poleg, da prijavim še veliko Lumpo na nekih 5 ali 8km in razočarana ugotovim, da je vse razprodano. Na voljo je le maratonska razdalja, vsi krajši teki so razprodani. Omg 🙈. Manimejker pravi, da je on tako ali tako mislil na maraton. Jaz kličem Miss Deha in vprašam: Kaj zdaj? Ona pravi, da je mislila, da ne bo nikoli več pretekla maratona. Jaz svetujem, da idejo prespiva. Drug dan vstanem, grem mal potekat in si mislim: Samo jednom se živi. Vsi trije se prijavimo na Amsterdamski maraton.
Kar nekaj let že z Miss Deha, ob četrtkih hodiva tekat k Gregi, v okviru priprav na Hop na grad. Miss Deha je predlagala, da mogoče ne bi bilo slabo, če nama Grega pripravi treninge. Nisem imela izdelanega mnenja o tem. Mislila sem si, da bom kot vedno, malo prebrala, malo posurfala, spet malo strukturirala teke, več hribov, pa kak dolgi tek, pa bo. Nisem drugače več tako navdušena tekačica, obožujem pa hribe.
Na koncu sva se odločile, da nama Grega napiše treninge.
Grega je drugače res cool dečko. Rekel je, dajmo tam ene 3 mesce prej. Cool.
Tako sva prve trenige dobile za dopust.
O madona🙄, dve strani za en mesec.Pol pa še vprašanje: Kam pa vidve sploh gresta?
Ja, na vroče!
Na papirju zgleda vse super, sam jaz tu nimam ravnin in temperature so od 25 do 30, pa še skos piha 🙈. Miss Deha ima podobno zgodbo, mogoče še kako stopinjo več.
Velikokrat npr. piše, v treningih: Res na izi, uživaj, skupaj 10km
Spomnim sem, da sem tu že tekla po poljih in nato na Kefalos, lokalno goro, in tako nekako nabrala 10km, ko sem trenirala za Jungfrau. Sam to res ni na izi. Ker men je 25 stopinj zjutri ob 7.00 z vetrom v prsi kr hard. Čeprav ura kaže pa lagani tempo, kot da se komaj kaj premikam 🙈. V obraz pa k kuhan 🦀.
Po teku
Vmes zgleda vse skup čist kaotično in stresno. Npr sploh k mas trenig 12x v coni tolk pa tolk, pa 1′ to, drugo minuto drug tempo pa… nato iščem po googel mapsih, kam gre cesta in je ob sprintu glih klanc gor in ob hoji klanc dol in pol gre tovornjak naproti med hitrim tempom in kličem psa… Pa nimam svinčnika s seboj in se ne spomnim, a je bila zdej 6-ta ponovitev al sedma🙈. Preračunam pa težko, ker vmes nisem ustavila ure, ker sem držala psa, da so naju tovornakarji obvozili. Pa da ne govorim, da imam dve uri na roki, ker ena ima pulzmeter, na ta drugi pa vidim tempo brez očal 😂😂😂. Še ene ure zihr ne bi spravila na mojo malo roko. Včeraj sem šla tekat brez psa, da mi ga kap ne rukne, in ob koncu treninga se mi je že malo bledlo in ko sem videla avto, sem začela žvižgat in klicat psa, ki ga sploh nisem imela s seboj 🙈.
Treningi so torej kar pestri. In večina okol 10km, pa seveda velikokrat s spremembami tempa in ritma in nimam pojma, kje bom izvedla 3 urnega, pa ob kateri uri🤔, al pa testni tek na 5km.
Tako da včasih me ima, da bi vse skup vrgla v morje🤔, spet drugič, se mi zdi, da prav rabim malo pestrosti, tretič pa sem pozno zvecer ob ribici spila kak kozarec vina več in se zjutri res ne morem izvlečt iz postelje, pa če tudi ni tekaški dan, ampak moram samo psa peljat pred vročino na sprehod.
Da ne govorim, da sploh še nisem šla kajtat, ker se vse vrti okol teka🙄.
In itak, da že zamujam s treningi 🙈.
Tko da Grega, če se ti kdaj zjutraj kolca al pa tud zvečer, sem to jaz, al pa Miss Deha k te preklinjava. Še dobr, da nisva skupaj na dopustu, k se ti sploh ne bi nehal😂.
Globoko v sebi veva, da ti bova 20.10.2024 ob 13.15 že vesele pošiljale slikice.
Nekaj fotk iz Paroškega tekanja.
Levo kot vulkan je KefalosPogled s Kefalosa na Naxos
Ljubljana – Dobrova – Horjul – Vrzdenec – Lučine – Gorenja vas – Škofja Loka – Vodice – Gameljne – Ljubljana
Prišla je nedelja in z njo moja 4. Mala Franja. Letos 3-ja tekma zame, še tri so pred menoj.
Veliko ljudi se je čudilo, da si kljub dogodkom izpred enega tedna, želim na Franjo. Večinoma sem poslušala: A pa ni to ful nevarno? Ja kok kilometrov pa je? Kaj, a tolk? To so vprašanja nekolesarjev. Seveda. Moj odgovor je bil sledeč. Seveda je kolesarjenje nevarno, na kolesu so hitrosti hitro velike, prevelike. Ampak, če ne vzameš vsega kot tekmo na mrtvo in živo, je pa lahko super kolesarski dan, saj so ceste zaprte in končno se lahko dva kolesarja vozita vštric (vzporedno). Meni je to družaben dogodek. Moj brat je v mladih letih kolesaril in ker je vsa ta leta pridno pridobival na kilaži, je to še vedno zanj najprimernejši šport. Navadno mu poklanjam darila v obliki bonov, no tistega za domačo torto mu že nekaj časa nisem in mu tudi ne bom, sem mu pa poklonila štartnino za Malo Franjo.
Tako da moj namen je bil, da preživiva 3 kvalitetne ure skupaj. No preživela sva skoraj 4, ampak pustimo malenkosti.
Štart je bil 10.30. Ob 10.00 štartam od doma in se spomnim, da kolesa od padca sploh nisem preverila, čeprav se spomnim, da mi je brat ravnal prestavne ročice in balanco. Ja nič, bom pohitela, da vidim, če mi kje še napumpajo gume🙈. Med vožnjo do BTC-ja ja vozim k po jajcih in vseskozi prežim na pločnike, vmes stestiram prestave in na srečo delajo. Prijazni fantje pri Čerinu mi napumpajo gume in že kličem brata, kje sta z nečakom. Vrsta je najdaljša do zdaj, čisto na koncu stojimo že v rondoju. Nečak se prerine naprej, midva pa določava strategijo. Brat pravi, da bo izkoristil plačano štartnino in se ustavil na vsaki okrepčevalnici😂. Moja strategija je, da pridem cela v cilj. Hkrati pa bratu razložim, da me je kot zgleda malce strah od padca in da ne vem, če si upam vozit v skupini.
Štartava res pozno, vsaj 15 minut kasneje, saj so nas spuščali po blokih, vsaj tako se mi zdi. Ampak vreme je super, vroče, ampak oblačno. Svoje prve navijače pozdavim na Tržaški (Miss Deha z možem) in ja, za mano in bratom je kolona (kje so mene našli). Brat pravi, da sva prehitra zanj, itak adrenalin dela. Nekako se skušava umiriti do letečega štarta na Brezovici. Ampak mene kr nese, vseskozi se ustvarja kolona za menoj in res mi je smešno, ker se mi zdi, da nisam glih neko zavetrje za velike kolesarje, ki so za menoj. Uglavnem uživam. Na Lučnah je veliko navijačev in res pridejo še kako prav. Tam se res počasi vzpenjaš in imaš čas otrokom stisnit 5-ko, tudi harmonika je dobrodošla, raglje, veseli obrazi in muzika z radia, da te malo kratkočasi in ti daje ritem. Z bratom sva zmenjena, da klanec odvoziva vsak po svoje in se dobila na prvi okrepčevalnici na vrhu klanca. Zaradi poškodbe razmišjlam, da bom raje počasi gonila, ker če bom nogo ohladila, zna biti, da ne bo ok. Tako v mirnem tempu gonim v klanec, malo klepetam in enkrat proti koncu slišim brata, kako se zahvali za vodo iz avtomobila. Ujel me je. Super!
Lučne
Po klancu navzdol sem bila rezervirana, brat me je sicer kasneje hecal, da sem v ravnini hitrejša kot po klancu navzdol. Samo te ovinki iz Lučen so se mi zdeli letos velikost bolj ostri, kot leta poprej. Nisen bila najpočasnejša, ampak vseskozi sem pazila na razpoke, na pesek, vse me je skrbelo. Ampak je šlo. Lani sem bila sama in potem je bilo vse drugače, več pritiska nase, manj zabave. V glavi se mi poje Josipa Lisac : Gdje Dunav Ljubi Nebo, top komad. Skoraj smo že v Škofji Loki, tik pre okrepčevalnico je klanec navzgor in navijači vrtijo Walking on Sunshine. Ritem, da malo pospešim tempo v klanec, ampak jaz ugašam. Dve uri pa pol sva že na poti in jaz sem izžeta. Brat pa tudi. Pojem en vitergin in dela glih 5 minut. Imava še dobrih 30km. Do Smlednika še nakako gre, pol pa brat pravi, da ga bolijo stegenjske mišice. Mene roke in hrbet, stegna delajo vrhunsko. Veter kar piha. V Gameljnah so navijači že tako razposajeni, da me je strah, da me bo kdo sklatil s kolesa z zastavo😂. Na Ježici naju počaka svakinja z mojo pasjo nečakinjo, ki naju nalaja🙈. Prebijeva se še čez zadnji klanec na Ježici (OMG kolikokrat sem ga že pregonila) in dolgo Slovensko cesto ter v Btc. Konec.
Brat se ni ustavil na vseh počivališčih. Jaz pa sem cela. Cilj izpolnjen. Drugo leto spet.
Prejšni vikend se je po vsem dežju, končno pokazalo ☀️ za soboto. Pa sem se nameravala odpravit na meni ljubo krožno pot na Begunjščico. Zdelo se mi je fino, da grem zgodaj, čeprav mi vstajanje zadnje čase ne leži. Pa še gledališče sem imela zvečer. Ampak vremenu ni za zaupat te dni, tako da je zgodaj vseeno bolje. Pošljem še en sms Miss Norona, če bi se mi pridružila? Zgodnja ura za njo ne bo problem. Hitro se dogovoriva, ob 7.00 na Ljubelju. Predvidevam nekih 5 ur za celo turo.
Pred spanjem še preverim vremensko. O.k. bo.
Točni sva, in že pri parkomatu se začne s smehom. Levo parkirišče ima namreč plačljivo parkiranje, ampak parkomat mi nikakor ni hotel vzeti denarja. Torej nisva parkirali tam.
Plan je da greva čez planino Preval-o na Veliki vrh 2060m mimo Roblekovega doma, in čez Smokulško planino na Zelenico in sva nazaj pri avtu na Ljubelju.
Tik pred Bornovim tunelom mi klecne gleženj🙈. Miss Norona me zaskrbljeno vpraša, če obrneva? Jaz ji samo pomigam z roko, naj hodi naprej. Prižgeva lučko na telefonu in vstopiva v tunelu. Ves je v luži od obilnega dežja. Včasih mi med tekom klecne gleženj, pa ga potečem in je o.k.. Seveda čutim, da je bilo močneje kot navadno, ampak v glavi pa tale dialog: “Lej, kak lep dan! Kaj boš pa doma? Nič ni hudga, ti sam hod!”. Tem za pogovor sva imeli na pretek, vseskosi sva pomoje brenčali, tako ni bilo časa mislit na bolečino. Vižla pa tud presrečna, kr smeji se v hribih. Hitro sva na Prevali in tam se začne vzpon. Hitro se vzpenjava in razgledi so krasni.
Ko prideva na greben in se vzpenjava na Veliki vrh pa nogo nekajkrat položim v ravno nasprotni položaj zvina in takrat pa me kr zapeče v glavi.
Ustaviva se na vrhu, kjer se odločim pogledat stanje noge. Ni o.k. 🙈 Hitro mi je jasno, da je najbolje, da jo čimprej porinem nazaj v supergo. Ja, za tak obisk hribov, kjer imam planiran tudi delni tek, obujem nizke trail superege, da lahko tudi potečem in tako treniram za naslednji projekt. Gleženj sem si povila z elastičnim povojem in že nadaljujeva pot navzdol.
Ker imam pohodniške palice jih napolno izkoriščam, saj na nogo vse težje stopam. Sva pa brez protibolečinskih tablet. Na srečo nama jih kaj kmalu uspe nafehtat, od “odgovornih” pohodnikov. Brez skrbi, tudi moja prva pomoč ima po novem protivnetne in protibolečinske tablete 💪. Pot sva tako spremenili in jo mahneva po nabližji poti na Zelenico. Nekje po 20 minutah, tablet prime in moj korak postaja hitrejši. Vmes mi je po glavi šlo vse živo. Kaj če bom obnemogla, pa še psa mam? Pa ni šans da kličem reševalce, dokler se lah z rokami vlečem! Ja kako bom pa avto vozila? Na Zelenici sem bila tolk dobra, da sem odskakljala po štrudelj.
Sam Vižla, je bila pa od poti tako utrujena, da je začela cvilit, da bi sam še domov. Naša princesa se redko vleže na trda tla in ker je bila utrujena je hotla it počivat na blazino😂.
Tura je bila vseeno dolga 5 ur, ker sem se malo bolj vlekla, ampak prideva nazaj še po dolg. Doma je pa tole nastalo.
🙈
Gleženj sem zelo hitro spravila k sebi, velik ledu, povoj in masaža in seveda obremenjevanje že drugi dan.
Mudilo se mi je ker je čez 14 dni že Franja. No zdej ko to pišem je že čez 4 dni.
Tako sem ta vikend odšla na kolesarski krog z bratom. Naredila sva lušen krog 60 km. Štart na Ježici, Gameljne v smeri Vodic, Cerkelj, Visoko, Šenčur, Voklo, Trboje, Smlednik, Pirniče in Tacen. Tu pa se je zgodilo nekaj povsem nepredvidljivega. Vozila sem za bratom, ki je zapeljal na kolesarsko stezo na pločnik. Sprve je steza samo narisana, potem pa se nekako dvigne pločnik, česar jaz nisem opazila in sem želela, ne spomnim se zakaj, bolj levo. Kolo je pograbilo pločnik, jaz pa sem samo zavpila in poletela v ograjo od mostu. Ko se je brat obrnil je videl le kolo, ki ga je pobiral nek gospod. Jaz pa sem ležala za ograjo. Spomnim se, kako letim in odmikam glavo, da ne bi priletela z glavo v ograjo, sem pa zato s stegensko mišico. Ura na roki se je sprožila, zaznala je padec. Presenti me in jo izklopim. Pobiram se, brat mi pride v pomoč. Vsi me gledajo kot da sem vsa krvava. Pa nisem. Slišim pripombe na temo pločnika, v stilu, da nisem ne prva, ne zadnja. Noga me strašansko boli. A vztrajam, da se peljem domov. Brat si želi, da me pride iskat z avtom, a jaz hočem čim hitreje domov. Poravnava kolo in odpeljem se domov. V klancu čutim močno bolečino v stegnu. Doma uspem pod tuš in potem ne morem več pokrčit noge. Grozno je. Noga mi stršno nateka. Jezna sem nase, da sem šla na pločnik. Spet drugi moment sem presrečna, da imam take mišice, da so mi obvarovale vse kosti. Šele drugi dan zaznam, vse potpludbe na telesu in se odločim, da sem jo dobro odnesla.
Sem pa prepričana, da tisti, ki “riše” kolesarske steze v Sloveniji, pojma nima ne o kolesu ne o pešcih, kaj šele o projektiranju kolesarskih stez, on sam nariše, po liniji najmanšega odpora pa briga ga za posledice.
Držite pesti, da se v 4 dneh zližem in da preverim, če sem res štorasta al mam sam smolo, letos.
Zasedba je bila enaka kot dve leti nazaj, #gospodinje in promotorji teka HOP NA GRAD.
Bližje ko seje bližala sobota, bolj me je stiskalo kako bom trpela. Sploh če bo deževalo. Cincala sem, da sploh ne bom šla, če bo scalo. zagotovo ne na 29 km, da me bo 3 ure pralo. Prestara sem za take neumnosti. Vsekakor pa pri trojkah, to ni odločitev posameznika.
In potem dobimo tole številko.
Motivacija je narasla. Vreme je bilo fantastično. Taktika je bila, preživeti. Vsaj moja.
Zajčica naju je po ravnini podila.
Jaz sem na 13 km ugasnila in si mislila: Zakaj smo šli na 29km!!!
Pa ne tako kot ponavadi. Noge so zablokirale. Kot bi imela uteži na nogah, povsem nabite mišice in boleči kolki. Itak vsi trije brez aspirina. Sprašujemo po Aspirinu, nihče ga nima. Reševalci na poti imajo Naprosyn. Vzamem. Vendar preden ta prime…
Brat in nečak prideta na spremstvo, s kolesi. Povesta, da so Ptičarji, Manimejker, ena Lumpa in druga Lumpa, od Runningbuddy mlajša hči, že v cilju z rezultatom 1:16.33. Hudo. Lumpi sta stari 12 let in to je njunih prvih 13km. Bravo punci. Bojda sta tekli kot gazelici. Tole je pa slikica s štarta, z dedkom.
Midva z moško gospodinjo sva celo nekaj klepetala, medtem ko je runningbudy vseskozi bila zajčica in je nikakor nisva mogla dohitevat. V cilj smo pritekli z boljšim rezultatom kot dve leti poprej.
Imam pa nenormalen musklfibr in spet sem dala vse od sebe. Klasična misel za konec: Nikoli več! Pa vsi vemo, da to ni res. Super prireditev kot vedno.
Se je pa poznalo, da je v istem terminu Vipava trail, saj nas je bilo na dolgi trojki bistveno manj kot prejšna leta. Le 139 trojk. Škoda.
tinasurfazavas 
You must be logged in to post a comment.