tinasurfazavas

Category Archives: osebna filozofiranja


by 1 komentar

8€

Petek okoli 12h, pospravljam, hitim, ker moram biti ob 13h nekje na obrobju Lj. Pri vratih zvoni. Neznana ženska. Odprem. Prvič jo vidim. Razlaga kot strgan doktor neko zgodbo, brez repa in glave, kako se je zaklenila ven in da ne ve kako naj mi razloži… Razlaga kot da je soseda, pa sem jo res prvič videla. Res pa je,  da smo 2 leti tu in da tiste, ki so nad nami skoraj nikoli ne vidim. Saj se več ali manj vozijo z dvigalom. Pa še na vrhu so taka mala stanovanja, ki so bila prvotno namenjena služinčadi, zdaj pa se tu, kar pogosto menjajo stanovalci. Uglavnem mi razlaga kako bi nekaj rabila in da mi bo vrnila čez 20 minut, pa dela se, kot da ji je nerodno, pa če imam 20 minut časa, pa da je že klicala moža in tralala hopsasa in na koncu le izdavi, da bi rabila 2x po 8€  za neko plačilo…  Seveda jo ves ta čas opazujem, malce je razcapana, nima vonja po alkoholu, čeprav jo sumim po govorjenju, da je vinjena… Uglavnem, bi se je rada znebila, ker sem zmenjena s Švicarjem in verjemite, ti nikdar ne zamujajo. In ker ne znam zapreti človeku vrat pred nosom se odločim, da ji ponudim polovico. Zelo neprevidno stopim do torbice (pustim odprta vhodna vrata in odidem v kuhinjo) in ji ponudim 8€. Malce razočarana vzame in pravi, da če me čez 20 minut ne bo doma, mi bo denar pustila v kaselcu. No vsaj to mi je bilo takoj jasno, da jih pač ne bom več videla. Kakorkoli, odhitim od doma  in povsem pozabim na dogodek.

Pa ne zavedno, le do trenutka, ko se pripeljem nazaj domov in pred blokom zasledim enega izmed džankijev. Nisem ga še videla. Zraven bloka imamo namreč zavetišče za odvisnike.

V tem trenutku me prešine. Gospodična je odvisnica in me je direktno prosila za dva fiksa. Najverjetneje za sebe in za prijatelja pred blokom.

Hecno! Nisem si niti predstavljala koliko stane en šus, fiks, ali karkoli že. Zdaj vem!


by 2 komentarja

Nostalgija

V nedeljo zvečer je ponavadi čas za spopad s kupom perila in ker navadno ne gledamo Tv-ja si v ta namen prižgem  TV. Še raje pa si kak film namensko odvrtim. Tokrat je bila na televiziji 15 let stara romantična komedija. Prav hecno je, da se spomnim mnogo odlomkov iz filma in celo to, da sem ga gledala v nedeljo v kino Dvoru. Medtem ko se le težko spomnim, kateri film sem gledala prejšni petek z Manimejkerjem na domačem predvajanju. Pa nisem gledala malo filmov. 15 let nazaj sem bila res redni obiskovalec kinodvoran. Velikokrat sem se v nedeljo zvečer sama odpravila v kino. Nekateri so me imeli za čudno, vključno z mojo mamo. Meni pa se je zdel krasen zaključek tedna in takrat se mi tudi ni zdel velik strošek. Danes pa se mi zdi kar precej drago. Res pa je, da sem takrat plačala eno karto, zdaj pa vsaj tri, pa kokice pa ledeni čaj… 🙂 Bolj kot cene, me skrbi moj spomin, ki je boljši za stvari iz pred 15 let, kot za 14 dni nazaj. Mogoče ima pa Manimejkerjevo staranje vpliv na to :).
Ker je danes za celo leto pametnejši, smo mu dekleta pripravile tortico. Eno za doma in eno za v službo.
Za v službo si je zbral tole. Ki smo jo pekli že med vikendom in je Odlična z veliko začetnico.
Za doma pa bomo pripravile zelo podobno, vendar da bo dobra tudi najmlajaši, smo  za kremo uporabile le smetano in kakav zamenjale s čokolado.

Tele jezne ptičke, pa je za Manimejkerja izdelala zdaj že 6 letnica.


by 12 komentarjev

Spet vikend

Teden zbeži kot bi mignil, vikend pa tudi ne čaka. Praznovanja se kar vrstijo. Tokrat sta bila dva na isti dan in oba precej zabavna. Prvega sem žal izpustila, zaradi priprav na drugega. Ta je bil v znamenju Harryja Potterja.
Hedwig smo si sposodili od nečaka. Slatan je končno dobil svoje ogrinjalo. Hermiona je dobila svojo različico Džuno in jaz sem postala oboževalka Slatana Sharmerja ali gospa Weasley.

Zabava je bila super-truper pravljično organizirana na sami Bradavičarki, če verjamete.

 Prve so otroci preizkusili klobuk izbruh. Tole je sicer Hedwig, ki se ni dala motiti, da klobuk ni za sove :).

Nato so imeli učne ure letenja.

Z gospo Ochrowt so presajali Mandragore.

 Hagrid je pravil zgodbe o zmajih. Najdaljšo učno uro pa je imel Raws in sicer o čudežnih napojih.

 Torte so bile prav tako v znamenju teme. Čudovita sova, zlati zviz in čarovniški cake-popsi 🙂

Hedwig se baše s klobuki.

Da pa ne boste mislili, da hodim samo po rojstnih dnevih sem se prijavila na spomladansko polovičko na Dunaju, da bom imela motivacijo za zimsko tekanje. Res je, da se zgodaj stemni in da po temi ni najbolj prijetno tekati sam. Zato sem toliko bolj vesela, da obstajajo dekleta s podobnimi željami. Miss Deha se mi je ta teden pridružila na popoldanskem teku po Rožniku in v zadnjem trenutku se nama je pridružila še tekačica z lučko (midve sva jo pozabile). In prav lušno je bilo.
 V petek sem bila kar pošteno utrujena, saj se je naš inštruktor plezanja odločil, da nam bo okrepil stabilizatorje (celotne trebušne mišice), bojda je to pot do napredka.  Mogoče bom imela pa na stara leta raven trebušček :))). Vaje  res niso od muh in po pravici, sem upala, da bo Jeklenka odpovedal petkov “Čvek tek”. Malo pred 20h pa je pozvonila in bila že dobro ogreta, saj je pritekla iz Rakovnika do centra. Obula sem superge, vzela lučko in stekli sva v temo. Tekli sva okoli Rožnika in edino kar se spomnim je, da je bilo na kolesarski stezi na Večni poti tema, z veliko začetnico. Kilometri so tekli in sploh nisva uspeli vsega prečvekat. Domov sem se vrnila z bistveno več energije, kot sem jo imela pred tekom. Tako da upam, da nadaljujemo v tem tempu, ker zima bo še dolga. 🙂


by 2 komentarja

Krompirjeve

Po vsem komentarjih na FB in raznih portalih kako bomo vsi pljučnico fasali in podobne bolezni od teka v snegu se ni zgodilo nič nepričakovanega. Vsaj nihče od poznanih ni zbolel. No pa sej vem, da so bili to le  provokativni komentarji in jih kot take tudi jemljem.  Punci sta viruse tresli po hiši, vsaj 14 dni pred maratonom, pa se me ni noben prijel, potem pa odpeketata k babici in naju pustita sama.
Premaknem se le do trgovine, na kak čaj in v kino. Tisti dan, ko se vrneta, pa obležim z neko trebušno gripo. Nekje na skodelici ali kaki kljuki me je čakal nek virus, toksin ali karkoli že in me za 24 ur totalno onesposobil. To o obstoju virusov v telesu in v okolju me od nekdaj zanima in skrajni čas, da  si poiščem malo več informacij o tem.

Smo bile pa na začetku počitnic ustvajalne in izdelale knjižna kazala.

 Danes sem jih odnesla še plastificirat in Lumpa jih je razdelila v razredu. Kajti letos smo v njenem razredu dogovorjeni, da za pogostitev ob rojstnem dnevu ne nosijo nobenih sladkarij. Pa smo se znašle malo drugače. Idejo za plastificirana knjižna kazala, pa sem našla tule.


by 1 komentar

Tekaška filozofiranja

Veliko novega, pa bolj malo za objavit. Pa to ne pomeni, da samo notri ždim, le dnevi se krajšajo in mi še hitreje tečejo. Manjka mi pustolovščin, tistih zabavnih.
Zagotovo pridejo, večina časa pa je kljub temu usmerjena k šivanju in tekaškim pripravam. Kljub temu da mi crkuje telefon (pa sej je kar dolgo zdržal), vedno znova preverjam katero novo tekaško uro bi imela in se mi sploh ne da ukvarjat z nakupom novega telefona. Telefon me zanima le kadar se da povezat z merilnikom srčnih utripov…  No pa sej bistvo bojda ni v opremi, ampak v glavi.
Bomo videli.

Med teki po PST ju sem razmišljala o vodi. Sama namreč nikoli ne nosim s seboj na trening nobene opreme, razen ključev in ure. Poleti grem vedno čez Rožnik kjer se tudi napojim, ob drugih letnih časih pa navadno niti ne občutim žeje. Vendar, ko se teki podaljšajo temu niti ni več tako. No seveda sem zdržala brez vode, ampak če bi bila pa kaka pipica na poti, bi si pa z veseljem omočila usta.

Manimejker je imel to leto hude priprave, tekel je v New York-u in Portlandu, pa iz centra Ljubljane v Podgorico :). O razdaljah raje ne-bi, sliši se pa dobro. Mi je bilo pa zanimivo, ko je iz Portlanda prinesel zloženko, kjer so v hotelu ponujali različne tekaške proge, speljane skozi parke in naravo v različnih dolžinah. Super! Sej vem da je v današnji dobi možno s pomočjo gps-a vse to izvest  v lastni režiji, ampak jaz bi se z velikim veseljem podala na kako lokalno tekaško progo.
Tudi Ljubljana bi lahko ponudila kaj podobnega. PST v kombinaciji s Tivolijem, Mostecem, Golovcem…, mislim, da je Urban Praprotnik že razmišljal o nečem podobnem. V smislu, da bi turistom predstavili prijazne tekaške poti.
 Ampak nekaj se mi zdi še bolj pomembno, še nekaj kar bi doprineslo tako tujim turistom tekačem, kot tudi ostalim stalnim obiskovalcem teh tekaških, sprehajalnih poti. Vsaj dve, tri pipe s pitno vodo. Sej ne, da bi jo zdaj postavljali na vrhu Golovca, ampak nekje na PST-ju, kjer je v bližini že vodovod, npr. Murgle, Jarše…  Meni se zdi ideja izvedljiva in ne prevelik finančni zalogaj, čeprav dandanes je vse, prevelik finančni zalogaj.

Sem pa danes odtekla še svojih najhitrejših 12 in še malo km, na povsem  domačem terenu. Le gel mi je delal malce težav (pa Manimejker, ki me je neuspešno 🙂 prehiteval),  upam da bo drug teden bolje.