BEDA! Upam, da vam zdravje služi.
Category Archives: osebna filozofiranja
Gledališče Ata- Mama
Evo še zadnja in tretja objava mojega letošnjega sodelovanja v šoli oziroma vrtcu.
Kot prvo bi rada opozorila, da s tole trilogijo ne kandidiram za mamo leta, ker kljub temu, da znam biti ekstremno potrpežljiva, kadar so prisotni drugi otroci, znam biti tudi ekstremno glasna mama, kadar so prisotni le moji otroci. Sicer se trudim, da me ne bi slišali prav vsi sosedje, pa včasih močno dvomim, da je kdo tako gluh v naši stolpnici, da bi me uspel preslišat.
No, pa nazaj k temi. Ideja je bila, da nas otroci v vrtcu povabijo na čajanko. Mi pa jim pripravimo presenečenje z igrano igrico. Ena izmed mamic je predlagala svojo lastno igrico. Dobili smo se eno uro pred predstavo, kar v vrtcu, kjer so nam posodili pedagoško sobo. Na srečo, imamo enega starša glasbenika, ki je poskrbel za glasbeno spremljavo in zvočne efekte. Ostali pa smo prinesli lutke in nepotreben scenarij. Nepotreben pa zato, ker se ga tudi pisateljica ni držala in je bila celotna igra improvizirana. Starši smo se super znašli v “improligaški vlogi”, sploh z ekonomsko propagandnimi vložki in se strašansko zabavali na generalki in v sami premieri. Ki si nista bili prav nič podobni :). Po smehu sodeč in kasnejših iskricah v očeh, pa smo dosegli tudi veselje svojih otrok, kar je bil tudi glavni namen.
Otroci pa so nam pripravili plesni nastop in recitiranje v prekmurščini, domačem narečju ene izmed njihovih vzgojiteljic. Pogostili so nas z piškoti in potico, ki so jo prav tako spekli s pomočjo vzgojiteljic. Super je bilo!
![]() |
|
Smrekce
Tele so čist sveže, za popestritev zimske garderobe. Čeprav priznam, razmišljam tudi o tisti ta veliki, ki bo najvrjetneje v loncu, sam da jo izberem! Če boste že pokukali na njihovo spletno stran, si za razvedrilo preberite še Pogosta vprašanja :D.
Kakšna bo pa vaša?
Poročilo s plavanja
Evo po dobrem mesecu plavanja je čas za manjše poročilo.
Na plavanje hodim 1x tedensko, 1x pa na plezanje, vmes pa skušam kako urco teči, ko Lumpi plavata in po koncu šolskega leta bom bolj fit kot kdajkoli v življenju. Ne hecam se! Sam če bo vse po planu, ne bo časa za glavobole :). O.k. zdej pa resno.
Izbrala sem si klub, se prijavila, prišla na prvo uro (kjer sem se takoj začvekala z inštruktorjem- ta namreč uči tudi v otroški plavalni šoli… ) in hop v vodo. Pred prvo uro se nisem počutila ravno olimpijsko (beri zdravo), vendar ker me je res firbec matral, kako je na plavanju, sem vseeno šla.
Na vhodu je bilo malce zmede, ni garderob, oziroma jih je premalo, enako je z omaricami. Ta pametni in izkušeni pridejo v kopalkah, slečejo vrhnja oblačila, zbašejo oblačila v ruzak in ga vzamejo s seboj na bazen. Jaz amater, se preoblačim in pol tlačim vse stvari (s čevlji) v pol premajhen ruzak! Pridemo na bazen, nas malo zaslišijo in razdelimo se po skupinah. Sama se dosodim v počasno linijo. Gre mi kar v redu in baje se opazi, da sem se plavanja že učila in tako presedlam v ta hitro linijo. Ura mine kot bi mignil. Na odhodu je spet malo zmede, tuši zasedeni, ruzaka nimaš kam dat, da ne bi bil moker, garderobe zasedene… Dojamem, da je najlažje obleči se, dati kapo na glavo, pa domov pod tuš.
Aja, pa ozke kavbojke na mokre noge je mission impossible! No in ker sem bila na pol bolna, bazen pa ravno ni domača kopel, sem drugi dan, kar uspešno zakuhala. Poleg tega, pa me je tudi muskelfiber ujel. Tako sem drugo uro prešpricala in prišla na tretjo. Četrta ali peta, pa je bila tista po maratonu, kjer sem se bolj utapljala kot plavala. Res hecno, ko so bile noge utrujene, sem kar tonila.
Danes pridem z zagonom in glej ga hudiča, že pri skoku v vodo mi potegne dol očala in vsa zmedena se skoraj zaletim v nasproti plavajočega in pod vodo se tako zmedem, da ne vem na kateri liniji moram plavat. S kapami in očali smo tako ali tako vsi isti in ne na eni in ne na drugi liniji ne prepoznam nobenega soplavalca. Trener pa se je tudi odmaknil od linije, tako da ne morem določit prave linije. Sploh pa na polovici bazena nimaš kej ugibat, maš, da plavaš, če ne te slej kot prej, kdo preplava. To je spet ena varianta avtoceste. Na liniji se plava po desni gor in levi nazaj. In vsi več ali manj rinemo v ograjo in gledamo dol in ne naprej, tako se hitro zaletiš v počasneža pred teboj ali pa dobiš kako floskulo od sosednega plavalca, če ne drugega, ti pa špricne vodo ravno takrat, ko ti pomoliš usta iz vode in hlastaš za zrakom. No in ker sem jaz sredi bazena zajela vodo in ne zraka, me kašlajočo dohitita dva soplavalca, pa še ta prvi iz druge strani, ki se že vrača in nastane kar mala zmeda. Vajo, ki smo jo dobili pa sploh ne vem, če znam opisat. Zame supertežka. Nekako plavaš kravelj noge, roke in komolce za glavo in nato se obrneš na hrbet po zrak, nekajkrat zabrcaš in spet nazaj na trebuh. Roke imaš vseskozi za glavo. Pa sem mislila, da je superman težak! Uglavnem sem prosila za premik v počasnejšo skupino in ker je bila tam gužva sem šla še v počasnejšo. 🙂 Tu je bila pa čist druga pesem. Prva v liniji in daleč nobenega zamenoj, ki bi me priganjal:))).
Najboljše od vsega, je bila pa pehtaranka in jogurt, kot regeneracijski obrok !:)
4. polovička
S tole fotko sem že dva dni težila na FB. Jaz sem bila fascinirana, da je sprintano ime na številki. Poleg tega pa sem res komaj čakala, da nabrušene tačke (tole sem ukradla eni komentatorki;)) preizkusim na progi. Spala sem super in na startu sem bila res zelo malo nervozna, kljub temu sem skočila še na stranišče (opa, to pride kasneje kot pomemben podatek). Mene pač vedno tišči lulat!
Z manimejkerjem sva se znašla v isti coni (pod dve uri). Uro sem trikrat preverila, če dela na km in ne na milje, tako da je vse štimal. Mislim, da sva štartno črto prestopila po nekih 8 minutah in gasa. Manimejkerja sem kmalu izgubila, sploh nisem hotela vedeti kje je. Pred mano, za mano sam moj tempo je važen. Ura mi je na začetku kazala večino časa nek tempo 5.3 minut/km po nekem času sem padla na 5.4, ampak ni mi bila panika tempo, ampak so mi noge nagajale. Na 9 km sem se res veselila, da bo kmalu 10km, pa da stisnem ta gel in me spet malo požene (tempo sem mislila) sej je tempo padal. Pri Mercatorju je bila okrepčevalnica in iščem gelček na riti. O sranje, ni ga! Vprašam še dva za sabo: “A jaz nimam gela na hrbtu?” Z nasmehom mi odkimata. Sam brez panike! Naberem 2 cukra in tokrat spijem enervit. Tudi cuker je boljš k n’č. Sam kje je gel. Aaaaaaaaaaa, v stranišču! Kaka koza? Padu mi je v wc, ker sem pozabila, da ga imam za hlačami, ker v žepek ne gre!:) Nič, poskušam se spravit v hitrejši tempo, pa ne gre. Ponovno srečam Urban-ega tekača z ženo. Tokrat hodita, ker žena med hojo doji. Jaz bi ji privoščila počitek! Ampak vsak po svoje. Zavijamo na Drenikovo in kasneje po klancu na Podmiliščakovo in Slovenčevo in res mi je mal daleč. Probam se fokusirat na noge pred menoj, pa vidim, da je večini težko enakomerno teči. Kar nekaj se jih ustavlja, prvič pomislim, da sem prepočasna, a na čas ne upam pogledat, vseskozi gledam tempo. Ta pa pada.:( Na Ježici se mi pridružita nečak in nečakinja, vendar imam ravno krizo in se težko pogovarjam z njima. Najdaljših 4 km je pred mano. Noge me ne nesejo in vseskozi me zateguje v mišicah, občutek je res hecen, tako kot da je mišica od zunaj premrzla in od notri prevroča, bojim se, da me bo krč.
Najhitrejši Kenijec me ujame pri Mercatorjevi poslovni zgradbi (to ni dober znak, vidim uro, ampak se mi ne da preračunavati). Izpustim zadnjo okrepčevalnico in zopet se mi priključita nečak in nečakinja. Kar tečeta in tečeta z menoj, prosim ju naj počakat na dedka saj ne morem skrbeti še za niju (da se ne izgubita) ker komaj še premikam noge. Pozdravim še Lumpike in spremljevalke in odtečem še zadnje metre.20:07:33 (se vid, da se mi je vlekel) 02:07:33 je rezultat. Klinc ni šlo pod 2 uri, pa tudi Manimejker je bil hitrejši, za ene 5 minut. Sama od sebe, oziroma od prejšnjih odtečenih 21 km, pa sem vseeno hitrejša za 4 minute. Super je bilo! Navijači so bili tako odlični, kot še nikoli. Godbe še kako pridejo prav. In male ročice, ki nastavljajo petke so tudi zelo vzpodbudne. Hvala vsem, tudi tistim, ki jih ne poznam in so mi s kakim ploskom ali vzklikom pomagali premakniti nogo v malo bolj veseli korak.
Pri mistru ASICS-u pa sem že nastavila nov plan:)!
Prijeten teden vam želim!!!






You must be logged in to post a comment.