V petek mi je kazalo blazno slabo. Zvilo me je v dveh urah tako, da sem se samo s termoforjem pobrala v posteljo. Kasneje zvečer pa sem dobila tako “nespodobno” povabilo. Na katerega sem se odzvala nevedoč, kako bo z menoj takrat.

V soboto sem celo šivala. Čisto sem padla v dinozavre. Nečak je namreč danes praznoval 6. rojstni dan in njegova mama mi je naročila kapo. Do sedaj so ga zanimali samo avtomobili. Sedaj pa mu je menda carski Triceratops. Menda pa je tudi Stegozaver  cool. Še dobro, da obstaja internet. Najprej sem se odločila za slednjega, se mi je zdelo lažje. Na koncu sem res padla noter in naredila še zahtevnejšega. No pa to sploh ni najpomembnejše,  saj sem kape delala zvečer in jih nisem poslikala 😦 .Upam da mi pošljejo sliko na modelu in potem objavim.

Danes  sem vstala malo pred sedmo, vzela sposojeno opremo (hvala Bernarda) in se napotila po eno Jeklenko in nato v Kranj po drugo Jeklenko. Punci sta me povabili na turno smuko. Torej odprava treh Jeklenk.
Vremenska napoved ni obetala, ampak me smo se zabavale že v samem štartu. Smeha in idej nam ni manjkalo. Na Pokljuki je bilo kar precej ledeno, tako da smo z avtom jemale zalet, da smo se po ledeni stezi prebile na želeno parkirišče. Namestile smo si vso opremo in sledili so seveda napotki glede hoje (moja prva prava turna odprava). Po parih metrih sem se že slačila in sopihala. Kasneje  na  Blejski koči je termometer kazal 7 stopinj C.

 Tu sem bila že kar precej utrujena, vendar nebo se je kar odprlo. Sonce, sneg in gore naredijo svoje. Odločile smo se, da nadaljujemo brez počitka. Jeklenki sta pridno čebljali in moj zaostanek se je vedno bolj povečeval. Seveda sta me vedno čakali, vendar vedno dlje.

Res sem brez osnovne kondicije in noge so me že kar precej bolele. Fotografirat nisem mogla vedno,  ko bi hotela, ker potem pa bi bila res v prevelikem zaostanku.

Zaradi slabe napovedi je bilo bore malo ljudi in tako smo tik pod vrhom srečale nekaj veseljakov, ki so malicali v luknji in kasneje še nekaj smučarjev na vrhu. Tu je kar precej pihalo. Oblekle smo se in odločile, da bomo tudi me malicale v luknji:). Hmmmm,  luknjo smo zgrešile in in se odločile, da bomo uživale v smuki do koče in tam malicale. Vendar moje noge niso bile najbolj srečne. Sneg je bil na vrhu spihan in pomrznjen, kasneje pa seveda  težak,  južen. Vendar nekaj lepih zavojčkov mi je vseeno uspelo in kar precej sem vriskala. Nisem pa vedela, da sledimo nekim sledem in da ne vemo, če so le te prave. Oziroma če se ni ta, pred nami, tudi izgubil.:)

Tole je ena takih tipičnih “We have everything under control. Not really! :)”

Oh, ja. Odločile smo se, da malo pomalicamo sredi gozda, ki je res precej gost za smučat. Seveda nismo vedele kje smo. Pač nekje v Pokljuškem gozdu. Kjer je res veliko smrek. Nek občutek nam je govoril, da moramo bolj desno in to je bilo vse. Punci sta spraševali, če ima katera GPS in spomnila sem se, da ga imam na telefonu, vendar  ne vem kako deluje. Ni nam kaj dosti pomagal, pika sredi gozda brez nekih vrisanih malih poti. O.k. gremo bolj desno. Meni se zazdi, da vidim cesto in zazvoni mi telefon. Manimejker. Kliče me kako nam kaže, saj gremo popoldne še na rojstni dan. Predlaga mi naj pogledam še na Google map, če nas najde in v tistem zaslišimo ljudi. Juhuhu! Sicer pa je bila res cesta pod nami. Trije turni smučarji nam dajo navodila, kako do našega avtomobila.  Dekleti sta bila zadovoljni, saj po poti, kjer sta me mislili peljati, bi precej dlje drajsale cesto in manj smučale. Vse se je izšlo tako kot je prav. Prišle smo do avtomobila zelo zadovoljne. Kar na hitro smo se odpravile proti domu.
V avtu sem končno poskusila ajdovo torto, ki jo je spekla Jeklenka N in bila je res hudo dobra. Splačalo se je čakati nanjo:).

Punci, hvala za tole povabilo, bilo je res lušno. Kljub temu, da Mrežce veljajo za precej nezahtevno turo, sem  kar precej utrujena in z nasmehom odhajam predčasno v posteljo:)!