tinasurfazavas

Category Archives: osebna filozofiranja


by 7 komentarjev

Med oblaki

Že navsezgodaj  sem dojela, da sem povsem nezrela oseba po kriteriju FRIŠNE :).

Potem sem nekaj časa prelagala papirje, o katerih trenutno ne želim govorit in zraven resnično razmišljala o zrelosti in nezrelosti sebe.
Hmmmm, ne vem če sem nezrela, vsekakor se kdaj za kaj počutim zrela. Spet drugič še povsem zelena. Navadna tudi nisem. Težko bi rekla, da sem posebna, mogoče le nenavadna, morda sem le malce drugačna, vsekakor se sebi zdim bolj prizemljena od večine iz svoje okolice, kljub temu da veljam za sanjača…

Spet pada sneg in ojojoj naš avto je edini v celi ulici na napačni strani ceste. To ni dober znak. V mestu je navada, da se za gumo takih avtomobilov rada skrije lisička. To lovec brez denarja težko užene.
Ob nedeljah je pri nas nemogoče pravilno parkirat, ker se v Tivoliju zmeraj kaj godi. Manimejker pa je zjutraj pozabil prestaviti avtomobil.
No lisičke ni, prav tako tudi ni pravilnega parkirnega prostora. Zapeljem malo globlje v Šiško, saj moram še na pošto po paket. Navadno se tja odpravim peš. Ampak če se že vozim v krogih, morda vmes še kaj opravim.
Prve skočim v trgovino. Ne vem če veste, vendar v Šiški obstajajo še take lokalne trgovine kot iz časov komunizma, kjer ni da ni in če je, tega nočeš. Trgovine so sicer “sosedove”, roba pa nimam pojma od kod je. Najraje v njih prodajajo skisano mleko, pa čeprav v embalaži kratkotrajnega navadnega mleka. Bela čokolada se skriva v škatli navadne čokolade. Oziroma postane rjava, ko podrajsaš z nje vrhnji beli del, lešniki pa so malo žerki. Žemlje so trde direkt iz pečice in po peti uri je nemogoče dobiti katerikoli nepakiran kruh. Morda imajo kako akcijo pred peto uro za katero jaz ne vem. Navadno zato NE kupujem v teh trgovinah.
Danes pa sem se le odpravila. Sandra mislim, da sem zašla v tvojo lokalno trgovino. Stojim v vrsti in gledam prodajalko, kako trga vrečke za enkratno uporabo. Tko, ene tri na vsako stranko. Pred mano stranka s tremi takimi vrečkami in sadjem v njih in na četrti samo tri nalepke od prejšnjih treh. Kaj takega še nisem videla! Prodajalka ji nabaše še tri dodatne, v katere spravi še cigarete,  mleko in sadje. Tista z nalepkami pa roma v smeti. In tko stranka za stranko. Le jaz, lokalni čudak, stojim s svojo blagovno vrečko in pustim tiste tri boge vrečke tam. Verjetno sem tudi edina, ki ni kupila cigaret. Obstaja posebna vrsta od spredaj, torej za prodajalko, ki fehta prodajalko za cigarete mimo vrste in katerim moraš ti, kot naslednja stranka odobrit nakup. Svašta!
Počutim se osveščeno in povsem nemočno:(.
Zdaj pa še na pošto. Če se pa človek kje načaka, je pa to sigurno pošta. Tri okenca, pet delavcev pa sam pri enem, stranka 15 minut stoji. Tud jaz sem bla vsaj 10 minut za en paket in 20 znamk. Prve mi je dala 2 znamki, pa sem ponovila in povdarila 20. Pol mi je dala pa dva kompleta samolepljivih po 12 pa še 4. Med glasnim štetjem ugotovi, da se je zmotila, pa mi da paket 12 pa 4, pa pol 4 nazaj, pa trikrat šteje in  jih da na novo 8. Men se je kr smejalo. Preden je vse skupaj popravila na računalniku je trajal vsaj 10, če ne 15 minut. Noro!
Tukaj bi lahko bila zgrožena, pa sem navajena in se mi samo smeji!
Na poti do avtomobila, grem mimo pekarne in stopim notri po slanike in marmeladne rogljičke za lumpe. Prodajalka me prijazno pozdravi in ogovori. Nič jo ne razumem. Povem ji kaj bi in skrbno mi vse zapakira v dve vrečki za enkratno uporabo. Seveda jo skušam pregovoriti, da vrečk ne potrebujem. Vendar je vse zaman, ona velikodušno pakira vrečke. Vprašam jo koliko sem dolžna in odgovora čisto nič ne razumem.  Smejim se! Pa kje sem jaz? V blagajno pa tudi ni nič vtipkala. Ponudim ji 5 evrov, kar bi v tej lokalni pekarni moralo zadostovati vsaj za 5 vrečk.  V mestu se ti to težko zgodi. Vrnila mi je 3,5 evra. No vsaj občutek za vrednost imam:). Govori sicer slovensko, vendar z zelo močnim naglasom, kar sem ujela pri naslednji stranki:).
Počutim se kot turist.

Torej zrela, nezrela, navadna, posebna, čudna, kakrkoli že, vsekakor se mi včasih dogajajo nenavadne reči in ob takih dneh sem zadovoljna, da sem nezrela in vesela…


by 12 komentarjev

Ni Ikea za šalabajzarje

Nismo se še selili! Pred dobrim mesecem sem prijateljema obljubila supertruper previjalno mizo, v kateri smo vse do sedaj hranili  oblačila naše zdaj že 4. letnice. Pa sem se odločila, da grem v Ikeo po kak predalnik ali kaj podobnega kar bosta kasneje punci potrebovali za igrače.
Kupila sem tale predalnik- shranjevalnik.

Nekaj luči, ki še čakajo na montažo.:) In kar na hitro sem se odločila za posteljo Malm, ki je manjkala  še v tem stanovanju. Po obliki, barvi, velikosti in ceni je ustrezala mojim zahtevam.
Da ne pozabim, odšla sem v italijansko Ikeo. Kar se mi zdi pomemben podatek. Saj se pozna ne-avstrijska organiziranost. Seznam, pa sem si naredila na angleški Ikeini strani, ker mi italijanščina ni blizu:). Za posteljo je pisalo, da potrebujem tri škatle in naložila sem vse  tri škatle. S seboj sem imela še mamo. Skupaj sva se odločili, da bo najbolje, če posteljo pritrdiva na streho, glede na to, da imam od poletnega prevažanja seekajaka še vedno prtljažnik na strehi in gurtne v avtu:). Vse lepo in prav, vendar ko sva se zapeljali na avtocesto, se je ulilo. Super :(. Preden sem lahko ustavila, je bilo že vse mokro. Odločila sem se, da peljem do doma, pa kar bo pa bo. Karton je bil čisto moker. Stranice pa se ne srečo niso napihnile. Drugo jutro, začnem sestavljat  omarico in posteljo in Manimejker ugotovi, da manjka letvena podlaga. O.k.  Sam to morajo imeti tudi v vsaki naši trgovini s posteljami, oziroma ležišči. Manimejker se odpravi po Letveno podlago, jaz pa nadaljujem s sestavljanjem. Hallloooo, manjka mi  sredinjska gred. Brez tega ne morem sestavit postelje in kako hudiča lahko prodajajo postelje, brez vseh uporabnih delov. Jezna sem, zelo! Postelja je v bistvu sestavljena, vendar brez gredi je neuporabna.  Če jo sedaj razstavim, ne bo nikoli več dobro držala. Pač vijake priviješ v iverko in to ne bo delovalo,  če jih spet odviješ in znova priviješ. V spalnici pa ni prostora poleg postelje še za jogi! O.k. Ikea je odprta do 20h zvečer in Manimejker pravi da žrebava. Usedel se je v avto in se odpeljal v Ikeo. Italijani mu zatrjujejo, da je to dodatni del  in ga je seveda do-kupil. Ob 22h je bila postelja sestavljena.
Na angleški strani Ikeje piše, da je sredinska gred in letvena podlaga vključena v ceno, le da je zapakirana posebej. V Italiji, pa kot kaže temu ni tako!
To pa še ni vse. Že prvo noč je M. skoraj padel iz postelje. Stranice, ki držijo letveno podlago  so zelo ozke in pri premikanju, se letve premaknejo in padejo dol. Še bolj sem jezna. 
Odpravila sem se v Merkur, kupila samolepilne letvice za nadometno elektriko, jo nalepila na sredinsko gred, tako da imata letveni podlagi manj manevrskega prostora in zdaj postelja deluje. Vendar me je stala precej več kot sem mislila:(.

 So pa lončki za puding, prav supertruper retro.:)


by 4 komentarji

Trmasta…

V soboto smo bili na Lumpi teku. Tekla je najmlajša lumpa. Tako se je zagnala, kot da bi šlo za življenje! Komaj smo oddali otroke, saj je bil najtežji del, otroke oddati na start. Treba se je bilo prebiti čez živi zid zaščitniških staršev. Super prireditev. Otroci so uživali.

V nedeljo, pa se je naredilo božansko tekaško vreme. Toliko tekačev Ljubljana še ni videla na kupu. Manimajker je rekel, da bo tekel na rezultat in se postavil v boks pod 2 uri. Moja so-triatlonka se je tudi postavila bolj spredaj. Dva kroga namreč nista mala šala:). Ninje pa pred startom sploh nisem zasledila, kakor vem si je zadal, da bo tekel na zajčke za čas 3.30. Zajčki so tisti z balončki. Noro!

Z Miss 10 par of Camper in Miss Deha:), smo v zadnjih vrstah s smehom preganjale nervozo. Ena izmed niju je bila prvič na startu 21 km. Druga pa je dejala, da je povsem slabo pripravljena. Startale smo z 9 minutnim zamikom. Ker se je meni pokvarila tekaška ura sem vzela navadno in vklopila štoparico. Ideja je bila, da tečemo konstantno 6 minut na km. Punci sta se bali, da je tempo prehiter, vendar sem bila prepričana, da je pravi za tek okoli 2 uri in da to sigurno zmoreta:), ne pa jaz:(. Nekje v Rožni dlini sem ugotovila, da imam švic majico preveč. Slekla sem se, kar me tekom. Požela sem seveda striptiz aplavz. Vzdušje je bilo fenomenalno. Vsi so navijali, mnogo nas je prepoznala, zdaj eno, zdaj drugo. Ugotovile smo, da vedno ko nas kdo prepozna, nevarno pospešimo. Hitro sem se zadihala. Mislim, da že nekje pri preoblačenju. Miss Deha je držala tempo, medtem ko sem jaz začela popuščati. Ni hotela naprej, strah jo je bilo, da jo bo kasneje zvilo. Vendar po lahkotnosti njenega teka je bilo jasno, da je nabita z energijo. Končno se je odlepila.
Mene je zmanjkalo na 5 km.

Groza! Pa sej vem, da sem trmasta, morala bi iti na 10km. 10 km je namreč razdalja, ki jo lahko pretečem samo s trmo, ne pa 21km. 10 par of Camper je vztrajala ob meni, čeprav sem jo vidno vlekla nazaj. Težko mi je bilo. Najraje bi se obrnila proti domu. Pa kako bom pretekla še 16 km, če mam že zdaj vsega dosti. Ne boli me ne vranica, ne noge, samo slabo mi je in mal mi piska v ušesih. Sej vem odklopit moram glavo. Ne morem, gužva je. Komaj prepričam Miss 10 par of…, da bo meni lažje, če bom sama. Zapusti me še druga so-tekačica.
Odklopim glavo, mislim na dihanje, pozabim na km in avtomatično premikam noge. Pri Mercatorju v Šiški se zavem, da moramo še na Ježico, kjer me čaka najljubša nečakinja in nečak ter ostalo sorodstvo. Najraje bi hodila, pa je toliko navijačev, za katere smo junaki al pa bedaki in nimam face začeti hoditi. Pri mlekarnah me dohitijo Gazele. WoW! Vsakič znova me impresionirajo z lakotnostjo gibanja in ne navsezadnje s hitrostjo teka. Trener iz kombija mi pokaže palec obrnjen navzgor in pravi ” Gut!”, ” Dobar!”. Nasmejim se in spet malo pospešim. Res, kako malo je treba! Bližam se Glinškovi pl. in vsi veselo vriskajo. Opazim, da sta pred menoj dve odlični pol-maratonki Helena Žigon (82) s kolegico Kazimiro Lužnik (76), neverjetni sta. Na Ježici zagledam svoje in solze mi stopijo v oči.


Nečakinja priteče za menoj in sprašuje po Manimejkerju, ki pa je sigurno že kak kilometer pred menoj. Dunajska ravnina je zame grozna. Poznam vsak njen kotiček. Miljonkrat sem jo prekolesarila, malo manjkrat pretekla in kar nekajkrat prehodila. Vleče se! Noge postajajo trde. Valjda, morala bi biti že na cilju jaz se pa še majem po Dunajski. Ogovori me dekle, ki sva se spoznali prejšnji vikend v mestu. Poznam namreč njenega moža. Pravi, da ima hudo krizo, da se ji vleče od 7 km. Skupaj malo pokramljava o tekaških izkušnjah in metri hitreje tečejo. Tik pred koncem se hoče zaustavi, pa ji ne dovolim: “Hitreje bo konec, če tečeva.”. V cilj prideva skupaj. Ena drugi sva hvaležni za vzpodbudo na zadnjih kilometrih.

Moje punce so že v cilju. Vesele seveda. Tudi jaz sem vesela. Manimejker je bil srečen, saj je tekel pod 2 uri in je že huronsko lačen! Moški! Jaz sem prav tako zadovoljna. Kdo bi si mislil, da sem tako trmasta:). Glede na to, da je bilo res veliko tekačev je bilo pa tudi ekstremno veliko navijačev. Takih pravih vspodbudnih navijačev. Super je bilo. Komaj čakam naslednjega! Ha, ha, ha.

Maratonca sta pritekla v cilj s časoma 3:37 in 3:43. Ninja je komaj kaj povedal, medtem, ko je Jeklenka še kr blebetala.
Nora sta!


by

Vse nižje

Evo, z vetrom v laseh in supergah na nogah preganjam teto depresijo, ki nekje med mislimi leži in se ji nikamor ne mudi.
Od vseh letnih časov imam najraje jesen. Ljubim njene barve. Mraz, ki se mi zareže v obraz. Sonce, ki me ogreje. Gozd, ki po gobah diši. Listje, ki pod nogami šumi in nenazadnje ni lepšega, ko kostanj po mestu zadiši. A temu zdaj ni tako. Kljub temu, da sem že vešča izganjanju vseh vrst nadlog, je tokrat spet prišla malo bolj trmasta teta naokrog. Karkoli naredim, se je ne znebim.
Pa saj vem kaj me čaka, samo ni in ni tega prelomnega dne, ko se odločim in spet vse gre. Manjka mi samodiscipline in sebičnosti. Ja, sebičnosti. To je tista stvar, ko bo “mama” raje naredila nekaj za sebe, kot ugodila otrokom ali partnerju. To je ena tistih stvari, ki je v nravi slovenski materi ni. Tudi moja je taka. Vsakič, ko sem na obisku in nas nesebično razvaja in streže, sem jezna in hkrati žalostna. Draga mama, resnično te imam neskončno rada, vendar si prav tako neskončno želim, da bi od tebe dedova le kuharske veščine:).
V čakanju tistega dne.


by 6 komentarjev

Kino

Minili so časi, ko sem se v nedeljo zvečer odpravila v kino. Seveda sem takrat zaradi očitajoče družbe, prišla med zadnjimi v dvorano in odšla takoj, ko so se prižgale luči. Kakorkoli sem sebe in druge prepričevala, da ljudje hodijo v kino gledat filme, je skoraj v vseh glavah veljalo nenapisano pravilo, da je kino za zmenke ali pa za ogled filma s prijatelji. Ko se je mama navadila, je bilo lažje. Čeprav mislim, da se je le tolažila z mislijo, tako kot oče, da hodim v kino s skrivnostnim fantom.:)
Oh, ja. Tema je torej kino.
V študentskih časih sem postala oboževalec Liffa in s tem predvsem evropskih filmov. Poznanstvo hostes, mi je omogočalo tako brezplačne oglede filmov, kot tudi pomoč pri selekciji filmov.:) Kasneje sem si skušala letno ogledati vsaj dva filma s festivala, v zadnjem letu pa še to ne:(.
Letos bo vse drugače. Sigurno si ogledam vsaj enega severnjaškega.:)
Pred kratkim sem se ob branju enega izmed blogerskih zapisov, spomnila na liffov film After the Weeding . Ker mi je bil film zelo všeč, sem si ogledala še kar nekaj filmov režiserke Susanne Bier. Tudi igralec Mads Mikkelsen me ni pustil hladne in sem ga sledila v drugih filmih.:)

Ta vikend sem si ogledal Things we Lost in the Fire ta iste režiserke.

http://www.youtube.com/v/8GhwdaDd_ps?fs=1&hl=sl_SI

Priporočam tako enega kot drugega.