Koliko misli nam gre lahko v trenutku čez glavo. Je kdo to že izmeril?
Starejša Lumpa mi zadnje čase omenja glasove v glavi. Glasove? Pri 6 letih? Morda so le misli? Ne spominjam se tega, da bi slišala misli pri 6 letih, pa sej tudi brala in pisala nisem kot ona. Sem pa imela velikokrat nočne more, kot jih ima ona;(.

Po popoldanskem nakupu sem si nadela superge in v dir na bližnji hrib:) Še vedno mi manjka motivacije. Tokrat za tek. Celo življenje mi primanjkuje motivacije za mnogo stvari. Šport je edina stvar , kjer mi jo navadno ne primanjkuje. V tem letu sem pretekla že 190 km. Pa se zadnje tri mesece ali pa še dlje med tekom pregovarjam znotraj sebe. Kot kak začetnik. Bi tekla ali bi hodila? Pa daj še malo! In ko enkrat zmaga “ZLO” ali bolje rečeno začnem hodit, je vsak naslednji poskus teka težji, ker vedno še lažje začnem hoditi;(. Mogoče mi manjka težav in problemov, da bi jih med tekom reševala. Nikakor ne padem notri. Tako kot sem včasih padla v test pri matematiki, ko izklopiš okolje in se vklopiš šele, ko oddaš izpolnjeno kontrolko! (Popoldanski nakup so bile prvošolske knjige:).)
Med tekom sem srečala kar nekaj nosečnic, tiste ta lušne z balončkom in z iskricami v očeh. Kako hitro čas beži. Sploh si ne prestavljam, da bi bila zopet noseča. Hkrati pa sem presrečna, da imam že dve lumpi. Nažalost nisem bila nosečnica z iskricami v očeh. Nenehno mi je bilo slabo. Pa tudi nosečnost me je nekako prehitela ali bolje rečeno, jo nisem planirala. Vendar, ko se vzrem nazaj, je bila idealno naplanirana iz katerekoli strani je že bila.
Hočeš nočeš vsi živimo v istem svetu, znotraj nekih kalupov in pričakovanj, vendar ta ne ustezajo vsem. Večinoma smo obremenjeni z vzorcom družbe in pričakovanji okolja in osebno razočarani, kadar teh ne dosežemo. Bolje bi bilo, tako za nas kot za družbo, če bi se kot posamezniki obrnili navznoter, na svoja pričakovanja in lastne ambicije in z izpolnitvami le teh polnili sami sebe.

Torej da ne kolovratim: Moj otrok gre v šolo in ona se tega veseli. Upam, da se meni uspe skobacati iz svoje šole in se veseliti njene!

Naporen teden je za mano, pa ne samo zaradi vremena.
Vse se je začelo na lanskoletni deklišni. Deklišno smo organizirale kot del navijaške ekipe za fante, ki so se udeležili 23.triatlona jeklenih v Bohinju. Vreme je bilo porazno, vendar mi smo se kljub temu neznansko zabavale in prišle celo v časopis;). Takrat bodoči nevesti, ki ima vzdevek Zajkla, sem zašila pravi zajčkast navijaški dres s pom-poni. Prav luštna je bila;).

No in prav tam se nam je porodila ideja, da se drugo leto tudi dekleta udeležimo triatlona in sicer v štafetni zasedbi. In ker sta ostali dve kandidatki, bili že kar velikokrat na Adventure race tekmovanjih in ker jima tudi kakršnokoli športanje res ni tuje, nobeni pa veslanje ni blizu, sem se sama prijavila za veslanje. Hmmm, zakaj že? Ja mogoče zato, ker nimam gorskega kolesa in zato, ker je ena izmed sotekmovalk, res dobra tekačica:).
No to je bil cel uvod k prejšnemu tednu, ki je bil zaznamovan z tečajem veslanja na divjih vodah.
Mislim, da smo vse tri nameravale na tečaj, vendar je nesojeni kolesarki in srečni ženi preveč slabo;))). Tako da se išče nova kandidatka za kolesarko!
Torej cel teden sem se preganjala po Savi. Dvakrat pa celo občutila njen hlad. Včeraj smo zaključili z tečajem in moram priznati, da mi je ravno postalo všeč. Prve dni je zgledalo bolj kot borba za preživetje. Čeprav je šefica poudarjala, da se dekleta velikokrat znajdejo bolje od fantov glede tehnike, ker niso dovolj močne, to zame ni veljalo. Dobesedno sem tolkla z vesli po vodi in se neprestano borila s tokom in proti tokom, spreminjala nagibe in se temu primerno tudi zvrnila. Torej bolj “šaflala”, kot veslala. Na srečo se tako imenovane špricdeke, tako slabo pritrjene, da dejansko padeš ven iz čolna in se ti ni treba pod vodo ukvarjat še z samoreševanjem. Moj največji strah je bil, kako bom zlezla ven, ko se bo čoln prevrnil. Pa sem seveda padla ven in eden od vodnikov me je skupaj z čolnom zvlekel na obalo. Tole plavanje po Savi ni najlažje;).
Torej 28.08. bom v Bohinju veslala in sicer gor in dol kar je 8km, še neznana žrtev bo kolesarila 16 km in tečajniška soveslačica M bo tekla 8km gorskega teka! Upam, da preživimo! Do takrat, pa sigurno še kak veslaški zapis in kaka veslaška fotka.

Bolje rečeno: Neorganizirani! Namesto da bi izkoristili izkušenost, smo se lovili kot kaki fazani:).

Moj brat je pridno treniral in tako pogumno stekel naprej že na ravnini. Midva z Manimejkerjem sva se pritoževala nad njegovo nevzgojenostjo in tekla v predvidenem tempu. Mogoče kar malo prehitro. Pod Golovcem me je že zmanjkovalo in nekje sredi klancev sem Manimejkerju samo pomahala in upočasnila. Kmalu pa tudi hodila. Gužva je bila res velika. Piskal mi je v ušesih in stiskalo me je v mečih. Ajajaj Tina, Tina! Pa je šla strategija v tri k…! Pomislila sem, kako bi mi prav prišel kak sladkorček, jaz pa valjda brez vsega. Če dobro pomislim, sem cel teden preskakovala kosila in jedla res ne-pripravljalno. Testenin sploh ni bilo na jedilniku, pa so drugače pri nas vsaj dvakrat, če ne trikrat na teden. Ja nič, nekdo more biti najšibkejši:(.
Fanta sta jo ucvrla naprej, saj nabrž nista pričakovala, da bo mene tako zvilo. Na vrhu Golovca smo se kasneje tako lovili, da sem tekla še nazaj po Manimejkerja. Torej totalno neorganizirani! Vmes so nas prehitele še Mične sestre (čisto sveže novinke). Ja to pa res ni za nikamor! Po klancu navzdol smo spustili in je kar šlo. Tudi mimo Mičnih nam je uspelo. Na ravnini pa me je zopet pošteno pobiralo. Fanta sta me priganjala, vendar moči ni bilo nič več. ŠKODA!
Prepričana sem, da smo bili res dobro pripravljeni. Vendar kje men pamet, da nič ne jem in kje fantoma pamet, da me pustita samo. Drugo leto pa spet.
Rezultat je bil seveda boljši kot dvakrat prej, vendar nikakor ni niti blizu zastavljenemu:)