tinasurfazavas

Category Archives: osebna filozofiranja


by 2 komentarja

Mislim, da sem mestna

Zopet sem dobila inspiracijo pri Sandri. Ta isti dan smo se potepali po Tivoliju, ne da bi se srečali. Tako sem se odločila, da priznam, da sem bolj mestna. Čeprav sem doma s predmestja.

Super mi je, da je Tivoli na poti domov iz vrtca. Včasih gremo malo na igrišče, drugič si ogledamo razstavo fotografij, gremo do Tivolskega gradu na sladoled, hranimo veverice, se učimo ptice, rolamo, kolesarimo do živalskega vrta, se sankamo, delamo sneženega moža ali pa hranimo ježa z banano.

Spominjam se, kako sem se neke zime, s takratnim fantom, podala na Rožnik in se mi je zdelo, kar nekaj. Navajena seveda Šmarnogorske vzpetine. Kdo bi si mislil, da bo kasneje prav ta destinacija, postala ene mojih najljubših.
Kasneje, ko sem se preselila na lokacijo, kjer sem sedaj, sem sprva tožila, da tu ne morem teči. Neprestano neki vzponi in spusti. In tako tudi nisem tekla.
Prvo porodniško sem preživela na destinaciji med Ljubljansko tržnico in Tivolijem. Uživala sem v hladu kostanjev. Drugo porodniško pa me je N. (prav tako na porodniški) zvabila na Rožnik. Takrat se je začelo. Celo zimo smo se martinčkale na Rožniku, z vozički seveda. Super je bilo. Po porodniški pa sem začela tudi tekati po Rožniku. Ugotovila sem, da mi raznolikost terena strašansko ugaja. Tudi Lumpi gresta zelo radi na flancate.
No, danes mi je bil malce manj ljub. Saj sem v jutranjih urah kar precej sopihala v klance. Mislim, da me je dobrodelnost precej načela in bojim se, da bom na teku med šibkejšimi. Ajaja!

Res rada, živim tako blizu mesta. Rada se prevažam s kolesom. Rada hodim peš. Ne maram vožnje z avtomobilom. Rada imam mestno tržnico. Rada imam jutra v mestu. Še bolj pa večere. In neverjetno so tiha jutra med vikendi. Tako tiha, da se otroci vedno, ampak res vedno, prej zbude.
Torej mislim, da sem mestna. Tako kot babi Justi 🙂


by 2 komentarja

Prvič

Že dolgo sem si želela pa nikoli nisem izpolnjevala pogojev. V “mladosti” sem bila slabokrvna, kasneje noseča, potlej doječa, pa spet slabokrvna…
No, zdaj sem pa končno brez izgovorov.

Glede na to, da je bil moj prvi opravek danes na Šlajmerjevi ulici 2, kjer medicinske sestre res ne slovijo po prijaznosti, sem praktično dve hiše nižje doživela pravi šok.
Vsi, brez izjeme, so bili izredno prijazni. Moja neorientacija med prostori jim je dala jasno vedeti, da sem novinka in so me praktično vodili od sobe do sobe. Ker sem bila tešča, so me prve še napojili, nato pa so me namestili v udoben stol in mi vzeli 400 ml krvi. Za konec pa še enkrat v jedilnico na sendvič in na kavico.
Tako sem postala krvodajalka. Zakaj ne bi postal tudi ti? klik


by 4 komentarji

Tičja kletka

Za tiste, ki ste po sili razmer ali kakršnemkoli naključju pristali na moji strani, naj za začetek povem, da sem večni študent. Nimam pojma zakaj sem se odločila prav za ta študij. Mogoče, ker sem se bala sprejemcov na dif-u( da se bom med plavanjem utopila), ali pa ker sem prvo leto padla na sprejemnih na arhitekturo (ko me je prof. Koželj vprašal, kje je lociran Emonček). Ja, vem, groza! V ozadju razglednice sem videla Ljubljanski grad, a kaj, ko mi ga v samem parku nihče ni pokazal, in že od nekdaj ne bleknem nič, če nisem 100%. No, pa sem se drugo leto podala na sprejemne izpite NTF, na oblikovanje tekstilij in oblačil. Še zdaj mi ni jasno po kakem ključu sem si izbrala to fakulteto. Kljub študiju oblikovanja pa si nisem mislila, da bom sodelovala pri kaki gledališki predstavi. Tudi kasneje, v času študija, se mi je zdelo, da sem bolj usmerjena v inovativnost in športni design kot pa kostumografijo.



No, pa se je zgodilo. Glavna kostumografka in poleg tega še scenografinja v naslovu omenjene predstave me je prosila za pomoč pri kostumografiji. Razlog je bila njena visoka nosečnost. Pred premiero je seveda še rodila. Itak da, svaka čast in hvala malemu L-ju za možnost.
Torej moja vloga je bila asistentka kosumografije, kar je vključevalo tudi izdelavo določenih kostumov. Časa je bilo zelo malo. Mislim, da smo v slabih dveh mesecih ali celo mesecu in pol, napravili vse to, kar si lahko danes ogledate v gostujoči predstavi na Jesenicah in kasneje še na drugih gostovanjih ali pa kar v Ljubljani v Šentjakobskem gledališču.
Moram reči, da je bila to zame super izkušnja. Najbolj so mi v spominu ostale tiste vaje ali pa kostumske, kjer smo se na pol smejali in na pol jokali, ko je umiralo upanje. Seveda tudi ne bom pozabila noči in noči za šivalnim strojem in mojih dveh lump, ki sta radovedno stali med vrati s tisočimi zakaji. Stali sta na vhodu v sobo, da mi ne bi kak kostum zapacali in neprestano spraševali, zakaj šivam ženske obleke za fante. In pa zelena barva, ki mi je od takrat malce manj pri srcu 🙂 Seveda smo šivali še zadnji dan. Tako sem se trudila, da mi ne bi bilo treba, pa je ostro režiserjevo oko opazilo še neke detajle. Šment.
Sama ekipa je bila in še vedno je, super. Režiser je odličen. Kot bi sam rekel: “Bog i batina!”). Igralci so prepričljivi in celotna zadeva je vsekakor vredna ogleda! Zabava je zagotovljena!