tinasurfazavas

Category Archives: osebna filozofiranja


by 4 komentarji

Športno poročilo

Po lanskem maratonu sem bila prepričana,  da bo naslednji izziv nek daljši trail run in tako sva z Running buddyem nekako tiho ciljale na Istra trail.

Tihi cilj se ni uresničil, ker nekako nisva uspeli trenirat. Sprva me je po maratonu pestila bolečila v ritnici, ki kar ni izginila in nekako mi je začel nagajati hrbet in vse skupaj je pripomoglo k netreniranju in tako so cilji padli v vodo.

Vmes sem,  upam da za vedno,  uspelo zrihtat železo. Na pregledu želodca so ugotovili okužbo  z bakterijo Helicobacter Pylori, ki je bojda eden izmed vzrokov za slabo absorbcujo železa in sem jo uničevala s kombinacijo antibiotikov. Po kuri pa sem nadeljevala z železovimi tabletami Terra nova ( na rastlinski osnovi) in si zares prvič v življenju brez težav (tablete nimajo stranskih učinkov) dvignila železove zaloge na res solidni nivo.

Da pa ne bi bilo vse rožnato so mi začeli nagajati kolki in hrbet…  Tu mi ni še povsem jasno, ali sem samo toliko zategnjena od teka, ali gre za kaj hujšega. Vse kar vem je, da mi počitek ne dene dobro, sem samo še bolj trda in negibna…  Jutranja Yoga je najboljše zdravilo, le da jo včasih ne uspem uriniti v urnik in se mi seveda to tudi pozna. Vmes namreč tudi plavala nisem in je bilo samo še huje. Tako da plavanje je zame koristno, razen delfina, ki ni primeren za težave s križem…

Ko sem dobila kolo sem začela s cestnim kolesarstvom. Tule so moji klaverni začetki. Včeraj pa sem bila 6-ič na kolesu in počasi mislim, da začenjam uživat! Spusti so že za vriskat! Nisem sicer divjak, ampak bremzam uglavnem samo pred ovinki . 🙂  So mi pa klanci predvsem bolj zabavni kot ravnine. Na teh najbolj obupujem, čeprav tu je res prednost, da z bratom kolesariva v paru in se menjava. Včasih ti vse dol pade, ko rineš ko budala v tist veter,  pa ne gre nikamor, tako da zavetrje še kako pride prav. Včeraj sva se tako podala na Katarino in po 200m klanca slišim brata nekje zadaj,  kako se z nekom pogovarja. Pripravim se, da me bo ujel kolesar. Tiho se mi približa in kar dolgo vozi tik za menoj. Seveda sem gonila v rdeči, ampak ker res nimam pojma kako mi gre na kolesu, se rada malo preizkusim. Po nekaj 100 metrih me le ogovori in takrat vidim, da je kolesarka. Še huje! Vendar je bila njena frekvenca vrtljajev precej večja od moje in gladko mi je ušla,  pomoje za več kot 100m…  Brata sicer uženem v klanec navzgor, ampak to pripisujem tudi njegovi prekomerni kilaži… Seveda pa me še vedno najbolj skrbi vožnja v množici kolesarjev. Ta me čaka 14.6. 2015, ko se bom prvič pereizkusila na malem maratonu Franja.

IMG_1762

IMG_1763

Mojca, teka nisem opustila, le cilja trenutno nimam in motivacije za tek mi manjka…


by

Polovica prvomajskih počitnic

Recimo, da me ni več strah počitnic. 🙂

Saj veste, od poletnih počitnic je minulo precej časa in sama sem pri sebi marsikaj razdelala, zakaj je do tega prišlo, pa še vedno nisem sigurna, da se ne bo ponovilo. Se pa bolj zavestno ukvarjam z odnosi v družini, sploh ker imamo 11-letnico, ki je bila že od malih nog trši oreh, pa mislim da mi bo počasi kaj jasno. Povdarek je na KAJ!

Z Manimejkerjem sva imela v planu plezalne počitnice na Krku in to čisto sama. 🙂 Punci naj bi za 5 dni odšli, vsaka na svoj konec na priprave. Mala Lumpa je odšla, velika pa je zaradi infekcijske mononukleoze, ostala doma. Tako je doma zopet zavladala manjša drama. Velika Lumpa je bila bolna že kak teden nazaj, vendar ker se mi ni zdela povsem o.k. je odšla še na pregled krvi, kjer so postavili diagnozo in seveda odstvetovali fizične napore za vsaj 14 dni ali 3 tedne. Resnično se ji je podrl svet. Otroci v klubu čakajo priprave praktično celo sezono… Druga panika pa je zavladala pri Manimejkerju, ki si je tudi rezerviral dopust in ker doma ne zna dopustovati. Po malem razmisleku, se je pomiril in padla je ideja, da se odpravimo na Plitvička jezera.

Rezervirali smo hotel (navadno je to vedno apartma ) in se v ponedeljek odpravili na pot.  Kot zanimivost naj omenim, da smo 3 tedne nazaj pospremili veliko Lumpo na tekmo v Sarajevo. Ona je potovala  z avtobuso in klubom, mi trije pa smo se odpravili z avtom in 2 noči spali v Airbnb nastanitvi.  Na poti domov, pa se nam je priključila še velika Lumpa.

Tokrat se je na pot podal obraten troječek.

Podali smo se čez Metliko in se kmalu čez mejo ustavili v Turanj (Karlovac), vojaškem muzeju v nastajanju.

DSC_0037

DSC_0041

Nato smo se 2-ič v tem mesecu odpravili v Bosno in sicer v Bihač. Tu so nas na poti nazabavale pisane fasade in stili hiš. Ne bom vseh lepila, ker so posnetki zelo arhivski,  iz avtomobila, le najslavnejšo.

hiša

Sprehodili smo se čez reko Uno in čez mostove in pomoje je poleti tu kar živahno, saj je urejeno kot mestno kopališče in imajo tudi kajakaško stezo. Res lepo. Smeti pa so tiste, ki kazijo vse te lepote narave.

DSC_0099

DSC_0109

Ker smo jedli že nekje na poti smo se hoteli tu le posladkati. Vam povem, da tali srnin hrbet nisem spravila dol pa če… Sladkor ti kar škripa med zobmi… Kok smo se odvadili, to je res neverjetno…

 

srna

 

Na poti proti Plitvičkim jezerom smo zavili še v vas Željava, kjer je bojda hodil k vojakom Manimejkerjev oče. Tu naj bi bilo zapuščeno podzemno letališče. Do tja pa je bila pot kar strašljiva. No prišli smo do piste in vhoda vendar zaradi določenih opozoril, nismo šarili bliže, čeprav me je zelo mikalo.

pista

Torek je bil rezerviran za Plitvička jezera. Sprva je malce rosilo vendar hujšega ni bilo. Vmes sej je pokazalo tudi sonce in pa seveda smo poslikali 50 odtenkov zelene. Čudovita jezera. Še najstnica je bila navdušena, tisti ki jih imate, veste kaj mislim.

canvas slap

dežnik

poziralnik

modra

DSC_0450

DSC_0430

Japoncev in Kitajcev s selfi stickom ni manjkalo…

DSC_0343

Ko smo prispeli do ladjice, ki pelje nazaj v hotel,  pa se ulilo kot iz škafa. Tako smo se odpravili v sobo h knjigam.

DSC_0503

V sredo pa še v muzej Nikole Tesle v Liki – Gospić in čez gorski prelaz v Karlobag.

tesla 2x

DSC_0508

karlo

Tu seveda na kosilo in iz Jablanca na sprehod v Zavratnico, čudovito uvalo s potopljeno ladijo iz 2. svetovne vojne.

uvala2

DSC_0579

 

Tako smo si ogledali kar precejšni del hrvaških naravnih zakladov in res so lepi. Mene je predvsem očarala ta pot iz Plitvičkih pa do Karlobaga, taka gorska pokrajina polna ovac in zelo redko poseljena. Pa seveda razgledi.

Tudi morje ma tisto pravo barvo. 😉

morje

Zanimivo je takole biti samo z enim otrokom,  s tem da pri nas zahtevata vsaka povsem druge prijeme. Vsekakor je 10 x manj šundra z eno, kot z dvema. Opazna razlika je, da velika resnično pogreša malo, kar bi obratno težko trdila.

 

 

 

 


by 2 komentarja

Kolo-Peugeot

Polno na pol spisanih objav,  ampak danes je končno napočil čas za nov post.

Zgodba je zapletena,  ampak važno je bistvo. Brat je uvoznik za Peugeot kolesa in jaz voznica novega kolesa. Takega res lepega.

kolopeugeot

Sama nimam pojma kdaj bi se odločila za specialko, ker sem pomoje bolj človek za kakega gorca. Po drugi strani, me pa zanimajo razni izivi povezani s cestnimi kolesi in nekje je treba začeti. V začetku meseca je prispela prva pošiljka koles in dotičnega kolesa sploh nisem odprla dokler nismo imeli izobraževanja o servisiranju in sestavljanju koles na KD Rog-u, kjer so mi kolo sestavili.  Itak da ni šel na balkon, kot je bilo predvideno. Pridobil si je mesto v hodniku, če bi imela kako primerno steno, bi bil zagotovo na steni. Na sliki pa je v kuhinji 🙂

Zjutraj sem veliko Lumpo peljala na tekmo v Kranj in končno prišla do A2U trgovine, kjer sem si izbrala čevlje in pedala. Nestrpno sem čakala prvo vožnjo. Manimejker se je podal s kamero pred blok, da ovekoveči ta trenutek, ko bom prvič sedla na svojo specialko. Strah je bil ogromen in v treh sekundah sem bila na tleh, pred lastnim blokom… Odpela sem desno nogo ampak nagnila sem se pa v levo in ta noga se ni izpela in ker je kolo peresno lahko je bilo v zraku jaz pa na tleh… Ja kdo bo pa krila nosil, s takimi pobitimi koleni?

IMG_0692

DSC_0021

Po fotošutingu sem se odpravila na Ježico po družbo, brata. Celo pot sem bila povsem “posrana” vsak semafor levo nogo dol, pa spet nazaj, pa dol pa nazaj… JOJ, zakaj nisem vzela navadnih pedal! Ko sem prišla na Ježico, najverjetneje vsa zelena so mi prve zakrpali koleno, in me potolažili s kozarcem vode 🙂 Privila sva pedala in se podala na pot čez Gameljne. Vmes sem imela še inštrukcije prestavljanja, saj do Ježice nisem čisto nič prestavljala, ker sem imela toliko opravka z nogami in pedali… Pa se je začel spust in spet panika, ko gre malce hitreje, pa ovinek in jaz bi za vsak slučaj raje imela prosto nogo, ne pa na pedalih. Po glavi pa misliv stilu, kaj pa če ne bom mogla noge ven potegnit, pa kaj če… Enkrat sem mal nahitro pobremzala na zadnjo bremzo in mi je rit kar odneslo.  Tolažba, da je asfalt še mrzel me ni pomirila… Cesta od Šmartnega do Vodic je na odsekih tako razrita, da je sam za traktor in niti slučajno za specialko. Sva se pa tolažila s krasnimi razgledi na prečudovite Kamiško-Savinjske alpe. Na poljih sva ugledala celo krokarja. Kolesarjev je bilo tudi kar nekaj.  Veter nama je malo nagajal in  sva se izmenjevala v rinjenju v veter, pa ne vem če je prav pomagalo, ker je pihal bolj od strani. Na poti nazaj sem bila že bistveno bolj sproščena, še kak ovinek navzdol sem zvozila brez bremz,  tko da počas bo šlo.  Rabim še kar nekaj opreme, ki sem jo včeraj pogrešala (stojalo za bidone, očala, kolesarske hlače), pa zihr se bo še kaj našlo. 🙂  Tako da prvo vožnjo sem preživela, zdej bo pa treba trenirat. In ja,  ni tko grozno kot se sliši, grozno je to,  da če bi bilo to 10 let nazaj ne bi bilo nobenega strahu :).

cerlje

Če pa vas zanima nakup kolesa se mi pa javite, pa ne pozabite pogledati spletne strani in polajkat FB strani, kjer bova objavljala kolesa iz zaloge,  pa sigurno še kako posebno akcijo!


by

Energijske kroglice

Še en pomaratonski post. Za tiste, ki smo vam, zdaj že maratonci, vzbudili tek po maratonu.

Na spletu obstaja miljon nasvetov in programov za trening na 42 km. Jaz sem si izbrala garminovega na pulz. Tedensko je bil sestavljen  iz enega nizkopulznega, enega hitro intervalnega in enega dolgega teka. Povprečno sem tekla 3 x na teden in na koncu je bilo to vseeno več 40 km na teden. Izredno priporočam, da zraven krepite še mišice, na kak drug način. Pri meni je bila to Šmarka pa yoga in plavanje.

In ker me je kar nekaj ljudi prosilo za recept za energjiske kroglice, ga bom zapisala tule, da ga tudi sama lažje najdem.

Potrebuješ:

pol skodelice dateljnov

3 velike žlice pirinih kosmičev

1 veliko žlico rozin

1 veliko žlico brusnic

1 veliko žlico chia semen

Vse sestavine namočimo v kokosovo vodo (ki jo ne odlijemo) za kaki dve uri.

Dodamo

3 velike  žlice mletih  mandeljnov

1 veliko žlico organskega kakava

1 veliko žlico guarane v prahu

pol žlice kokosovega masla

in vse skupaj zblendaš ali pa v mojem primeru, zmiksaš s paličnim mešalnikom.

Dobiš kar gosto zmes, iz katerih sem jaz izdelovala kroglice in jih za zaljuček povaljala v kokosovi moki in postavila v hladilnik.

Tik pred uporabo pa sem jih zavila še v živiljsko folijo in v pas.

Aja,

pa enkrat sem jin naredila tudi brez pirinih kosmičov in so tako še brezglutenski in pomoje enako super, samo še malo bolj pastozni.