tinasurfazavas

Category Archives: otroci


by 4 komentarji

Jagebabe na dopustu s Slatanom Sharmerjem 2.del

Ta veliki Lumpi je bilo strašansko dolgčas brez male. Manimejker se je drugače dnevno izposojeval desko  za veslanje ali SUP in jo enkrat celo vzel s seboj. Vendar  ji je bilo precej dolgočas, zato sem Manimejkerju namignila, da bi si morda sposodili mali surf in vzeli smo družiski paket za 3 dni, brez inštruktorja. Saj, če bi imeli kakega primernejšega, beri starejšega inštruktorja, bi si ga privoščila. Vendar teli angleški 18 letniki, me pa niso mikali :). Kako naj mu razložim, da sem surfala takrat ko se on še rodil ni in da je bila oprema  takrat 5x težja . Sej mi ne bi verjel.
Tako sva se odločila, da se bova pri veliki lumpi malce menjala ali pa morda poprosila kakega od okoliških slovenskih fantov za pomoč.  V isto hišo so se naselili trije slovenski pari, ki so imeli privat slovenskega inštruktorja in trije fantje, ki so kar dobro surfali.

Lumpa je bila prvi dan kar navdušena.
Za njo se je odpravil še manimejker in kasneje je  v boj pošlje še mene. Enemu izmed 18 letnih inštruktorjev povem, da bi vzela enako desko kot Manimejker (145 l) in malce manjše jadro,  tam 4 m2 ali  pa še manjše. Vpraša me, če bom vzela trapez? Ja, itak! Drugače mi bo pa spet tisti oranžen rešilni jopič navesu, da se ja počutim še bolj izgubljeno! Itak, sem mu sumljiva in me vpraša, če ga bom uporabila? Suvereno prikimam! Deske nima enake in mi ponudi eno večjo 150 l in eno manjšo 140 l. Vzamem manjšo (KOZA!). Navlečem svojo lycro in hop-cop v vodo. Tako sem suverena, da poskusim beach-start, saj zgleda “simpl k pasulj”. Jadro na glavo, eno nogo na dilo in hop. Opa-jade! Gibčna sem, itak tok, da lahko tri ure skačem po eni nogi, sam ko probam pa drugo nogo gor dat’ se deska  potopi in nikakor ne zglisiram :(. No po parih poizkusih se vdam, zlezem na desko  in dvignem jadro in gremo. Ravno usmerim pogled naprej in skušam poravnati prvo nogo, ko se mi trapez sam vpne. Šokirana pogledam trapez in v istem trenutku me vrže na jadro. O moj bog! Sama sebi se na glas smejim. Opazim, da je bum mogoče malo previsoko, vendar tukaj ga ne bom popravljala. Zunaj piha v sunkih in je kar valovito. Prav zoprno je,  ko se ravno naštimam, sune in me vrže iz ravnotežja, smeri in še kam. Kmalu sem na tako imenovani avtocesti, kjer izkušeni surfači švigajo gor in dol. Na višini sem že fino izgubila. Prvič se vrnem na obalo precej nižje in pametna kot sem, se še enkrat zapeljem ven, namesto da bi šla peš malo višje. Tokrat me odnese še mnogo nižje, vsi surfači so nekje desno zgoraj jaz pa sem globoko levo in sama sebi se smejim, da če bi imela viso s seboj, bi šla lahko v mesto na kavo, kot v reklami :).  Odločim se, da tokrat pa res na obalo, pa peške gor! V tistem pa vidim kako se mi približuje čoln. Ozrem se naokoli in vidim, da res ni nikjer nobenega surfača. Joj obalna straža gre proti meni! O moj bog, še tega se mi manjka, da me Mitch Buchannon dostavi na plažo, do malega Angleža, ki sem mu bila že tako sumljiva. Prijazna gospodična s čolna (ni Pamela) me vpraša, če rabim pomoč? Pravim, da bom zmogla sama do obale. Prepričljiva sem in odpelje se naprej! Res mi uspe priti na obalo. Delam se, da ne razumem srbskih mladeničev, ki dajejo glasne pripombe in celo obalo kak kilometer ali dva vlečem surf za seboj. Zraven pa se smejim sama sebi in na koncu celo pomaham 18 letnem inštruktorju.
Pa še ponazoritev na googel maps, za lažjo predstavljivost. 🙂


by 10 komentarjev

1. teden počitnic

Moji plani so bili, da bom dopoldne vseeno kaj naredila, popoldne pa kako druženje, pa bazenček ali kaj podobnega. Hmmm, prve je kašljala mala Lumpa. Vrnila se je z vrtčevskega letovanja vsa sitna in jokava, da smo jo hecali, če so nam sploh vrnili pravo, ali so jo zamenjali  z nekim sitnim modelom. Preložila sem celo ceplenje, saj sem mislila, da bo zbolela. Zbolela pa je ta-velika. Zakuhala skoraj na 40℃. Pa sva se pogajali o Lekadolih, ona bi raje samo pesin sok. Čudni otroc, vam rečem! Tko je dobra tale pesa iz Zelenega zabojčka, pa še poletni abonma imajo, se splača pogledat. Uglavnem, pristali smo na Ospenu, ki je še vedno preogromen. In ga sploh ne spravi dol. Na koncu uspešno prešaltali na sirup in počutje je že mnogo boljše.
Seveda imam en kup šiviljskih projektov v pogonu, ki me pobožno čakajo, da jih dokončam. Bom ta teden, obljubim. Sem pa včeraj spekla 4 pite na en-mah.

Tri jagodno- jogurtove, ker me je sodelovka z Multipraktika d.o.o. ( no v resnici ga še nisva ustanovili, sam bi ga lahko) prosila, če bi jih spekla za njeno najboljšo prijateljico. Načeloma bi ji ona,  sam ker ni vedla, a bo že v porodnišnici, ali samo na poti tja, je mene prosila za uslugo. Naj povem, da mi jo je, kake tri dni preden je šla v porodnišnico, v vročini prinesla ob 10 h zvečer na pokušino. 🙂
 Manimejker pravi, da sem v bistvu hišnik, samo z malo bolj razširjenim repertoarjem. No saj na Multipraktik d.o.o, bi se ukvarjali prav s takimi deli.  Slogan pa: “You have a problem – we have a solution!” :)))
Prav v veselje mi je bilo speči tri pite, pa še hladilnik sem pospravila, da sem jih lahko notri zložila. Aja, ta četrta jabolčna je bila pa za nas, ker res ni fer, da cel dan neki diši, pol pa nekdo odnese dobrote, brez, da bi brbončice okusile tisto, kar je nos cel dan ovohaval.
Pa še v vednost, če se kdaj lotite peke večih tort in vam je pomembno, da so tortice vsaj na podobnih pladnjih, če ne že na enakih (jaz sem namreč sama oblačila kartone v peki papir), se jih da naročiti prek spleta.  Ja kdor nima v glavi, ima pa v prstih.
Upam, da ste jo kam mahnili,  mi bomo doma lizali rane. Jutri bom pa celo gledala nogomet, letos še nisem gledala cele tekme!


by 7 komentarjev

Hvala in prosim

Mame se na  pikniku pritožujemo nad gospodinjskimi deli. V smislu, da jim ni konca ne kraja in da je skos vse “razsukan”.
Seveda sem ob tej priliki razkrila  mojo najnovejšo vzgojno metodo. Punce imata že od nekdaj omejen čas na iPad-u. Večinoma ga uporabljata samo čez vikend, ker čez teden smo večinoma leteči. Lepega dne ugotovim, da čez teden letam z otoki po dejavnostih, čez vikend jih pa vse pedenam od riti do glave, kosilo, perilo, pa pospravljanje, pa nakupovanje, pa… Oni pa vsi na računalniku sam čakajo kdaj jim bo kaj v usta padlo. Pa sem malo zaropotala, razmislila in podala rešitev. Sistem je podoben, kot sem ga nekoč zasledila pri moji osebni pravnici. Sicer je bil njen cilj, možu dokazati, da potrebujeta dekle ali žensko za pomoč pri gospodinjstvu. Cilj je bil seveda dosežen. 🙂 No, pri nas so točke v vrednosti minut za igro na  Ipad-u. Minute pa nabiraš z opravljanjem posameznih gospodinjskih del. Pometanje, sesanje, obešanje perila, pospravljanje posode…
Prvi vikend je bilo super. Srebam kavico med tem, ko velika obeša perilo, mala pa skače z metlo… Seveda sta ob tem pozabili na dela, ki jih drugače že dnevno opravljata, pospravljanje postelje,  copatov,  čevljev… Tako sem na seznam nabila še minus točke, za Ne-opravljena dnevnega dela. Ja sej vem, zagovorniki “Hvala in Prosim” se križajo. Samo jaz sem se naveličala tega prošenja, ker ga noben pri nas ne sliši, le kadar pride iz njihovih ust, pričakujejo da bo takoj uslišan.
 Opozarjam pa,  da so seznami samo za striktne starše. Ker le tako delujejo. Aja pa niso primerni za perfekcionistične starše. Ker tla niso perfektno pometena, tudi perilo ni obešeno po standardih moje mame, pojstle niso po vojaško poravnane, je pa iz meseca v mesec bolje in počasi imam občutek, da nisem več sama za vse. Pa seveda se kdaj kje pogleda čez prste pa kdaj za kako res dobro opravljeno delo poleg pohvale podeli še nekaj točk. Samo tega ne sme biti preveč, ker potem niso več toliko vredne.

 

Pa ko si brišeta minute morata vseskozi računati in moram reči, da zelo gospodarno ravnata z minutami, nikakor si jih ne upata vseh izrabiti. Kako je pri vas?


by 2 komentarja

Ni da ni

En dogodek, dva rojstna dneva, ena migrena in en koncert. Danes pa sem si po vsem tem privoščila supertruper masažo.
Če pogledam nazaj je bilo vse skupaj super. Tudi gospa na M. je bila v kali zadušena in se ni razvila do onemoglosti.
Kar se tiče dogodka, bodo starši navdušenih pobalinov kaj več povedali, oziroma so že :). Naša umetnica je bila zadovoljna, vendar ni pokazala kakega večjega navdušenja, je bila seveda med mlajšimi člani in po pravici še nismo imeli časa za pobiranje vtisov. Njen oče – Manimejker je bil navdušen. Mi je pa na koncertu priznal, da bo odslej malo bolj gospodaren s svojim “prostim” časom.

En rojstni dan sva starša prešpricala in upam, da so naju otroci dostojno zastopali in da bo darilo uporabno :).

 Drugi rojstni dan pa je bil od moje najljubše nečakinje, ki je praznovala že 12. rojstni dan. In kot se za tako veliko punco spodobi, je prevzela celotno motivacijo in organizacijo otrok v svoje roke. Tako da smo starši mleli hrano in najrazličnejše teme :). 

Koncert je bil energičen. Punca ima res veliko energije. Mi je bilo pa hecno, da sem na koncertu in vidim na oder brez, da se neprestano dvigam na prste. Same babe in sem ter tja kak par. Manimejker je rekel, da se počuti velik.

 Masaža pa je bila nadvse sproščujoča in medtem, ko tole pišem se skušam držati navodil maserke (moje drage sestrične) o pokončnem sedenju, pa mi nikakor ne uspe, ker sem vsa razrahljana.
Lep začetek tedna vsem skupaj!


by 3 komentarji

Dežek kar paše,

kadar ima človek delo. Sam tale mraz mi je šel pa do kosti. Zelo sem vesela današnjega sončka in malo mi je žal, ker smo zaključno prireditev v vrtcu iz danes prestavili na drugi teden. Danes pa tak lušen sonček.
In spet predpasniki. Niso še dokončani. Bojda jih bodo otroci še potiskali s svojimi rokami. Ni namreč za naše učiteljice, darilo je v organizaciji ene druge kreativne mama, ki bojda  nima šiviljskih sposobnosti.

Kaj pa pri vas podarjate?