tinasurfazavas

Category Archives: popotovanje


by 3 komentarji

Jagebabe na dopustu s Slatanom Sharmerjem 3.del

Za ne-poznavalce Harrya Potterja je Slatan Sharmer pomemben lik v drugi knjigi. To smo imeli sicer namen prebrati že na zimskih počitnicah, pa se nam ni izšlo.
Sama sem proti tehnologiji na dopustu, v tem primeru Ipad, vendar sem letos popustila in sedaj, ko pomislim za nazaj, hvala bogu, da je bilo tako. Ko je Lumpa zbolela in ko jo je trgalo po ušesu smo neštetokrat zavrteli Volka in sedem kozličkov (pravljica). Če rečem 30x sem rekla premalo.  Tudi naložene risanke so prišle prav, za lažje goltanje antibiotika, ki se je Lumpi bruhal. 😦 Da ne govorim, kako je meni krajšal čas, ko je bolnica spala, meni pa skrbi niso dale in sem po spletu brskala za vsemi možnimi zapleti ušesnega vnetja.
Ko pa se je stanje normaliziralo, smo zopet brali Harrya Potterja. S tem, da smo Manimejkerja preimenovali v Slatana Sharmerja. Seveda mu manjkajo blond kodri, vendar nasmeh in turkizna oblačila so bila za našo domišljijo dovolj. Zelo smo se zabavali ob knjigi, ob prvem dežju pa si bomo ogledale še prva dva filma, pa da vidimo kako bo navdušenje.
Med windsurfanjem, obiskovan em urgence, branjem Harrya Potterya in Manimejkerjevim veslanjem, sem punce celo malo popeljala s kajakom, žal je na odprtem tako pihalo, da smo se vozile le po zalivu. Vendar njuno željo po veslanju pa je potešilo.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Sta bili pa uspešni pri  surfanju in s tem mami narisali velik nasmeh.

Med drugi sem ob nočnih dežurstvih in negi male Lumpe postajala vse bolj utrujena in prav sitna, tako da sem nek večer, le obula superge in zagrizla v sosednji hrib. Tekla sem le v hrib in sploh se nisem utrudila, le sitnoba mi je puhtela iz telesa. Prisežem! Med drugim mi je pot križala lisica. Nato pa sem se vrgla še v morje, malce odplavala in preostanek sitnobe še odplavila. Kako malo je treba, da je človek srečen. 🙂
Spoprijateljila sem se z 60 letnim grškim ekstremnim športnikom. Nimam pojma, kako sva se prvič  zapletla v pogovor, vendar me je navdušil s svojo energijo. Bojda je doma iz Soluna in razlagal mi je, da ga zelo veseli turno smučanje, ki si ga največkrat privošči kar v Chamonix-u. Bojda, se da v bližini Soluna v severni Grčiji tudi smučat. Ko je izvedel da sem iz Slovenije, je takoj omenil, da je že smučal v okolici Kranjske Gore. Seveda je bil tu zaradi surfanja, zjutraj pa je tekel in plaval. Pogovarjala sva se tudi o stanju v državi, vendar se mi zdi, da ga glede na to, da je sam uspešno priskrbljen, ni preveč skrbelo. Moram priznati, pa da je bilo turistov manj, Slovencev pa več, kot prejšnja leta.
Sem pa letos večkrat pomislila, da bi Grkom prišla prav akcija “Očistimo Grčijo”. Plaže niso zasrane, pa tudi glede na hude kadilske navade ne naletiš na ogorke cigaret, kot sem sem zgražala nad hrvaškimi plažami. Vendar plastične vrečke so pa povsod, saj jih še vedno množično uporabljajo. Pa naj verjetneje stvari mečejo čez okno avtomobila saj je ob cestah največ svinjarije. Tudi veter naredi svoje, saj iz nepokritih smetnjakov hitro naredi štalo.  Žalostno je, ko se ob cestah bohotijo bele in ciklamne Bugenvilije, potem pa modre, rumene in bele vrečka na njih. 😦
Kljub temu, pa je lokalna ponudba sadja in hrane odlična. Naktarin , marelic in lubenic smo pojedli na tone! Sami se vsa leta najraje sladkamo s temi palčkami, pa letos smo odkrili pakiran tiramisu, ki je bil prav tako odličen. Med ljubšimi so nam tudi bogato obložene palačinke, pa še bi se našlo.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Tale je bil zadovoljen, kar z drobtinicam ali pa špageti.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Poskusila sem se še v modelarstvu.:) Kjer sem izdelala čisto preveliko jadro za splav brez kobilice in se je ob prvem valu prekucnil.

Na ladji smo dokončali knjigo.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Na poti domov pa sem slikala najlepšejši “VAN” ever!

Ko bom velika…

Prvi cilj, je preživeti preostanek počitnic z Lumpami, brez hujših incidentov!


by 4 komentarji

Jagebabe na dopustu s Slatanom Sharmerjem 2.del

Ta veliki Lumpi je bilo strašansko dolgčas brez male. Manimejker se je drugače dnevno izposojeval desko  za veslanje ali SUP in jo enkrat celo vzel s seboj. Vendar  ji je bilo precej dolgočas, zato sem Manimejkerju namignila, da bi si morda sposodili mali surf in vzeli smo družiski paket za 3 dni, brez inštruktorja. Saj, če bi imeli kakega primernejšega, beri starejšega inštruktorja, bi si ga privoščila. Vendar teli angleški 18 letniki, me pa niso mikali :). Kako naj mu razložim, da sem surfala takrat ko se on še rodil ni in da je bila oprema  takrat 5x težja . Sej mi ne bi verjel.
Tako sva se odločila, da se bova pri veliki lumpi malce menjala ali pa morda poprosila kakega od okoliških slovenskih fantov za pomoč.  V isto hišo so se naselili trije slovenski pari, ki so imeli privat slovenskega inštruktorja in trije fantje, ki so kar dobro surfali.

Lumpa je bila prvi dan kar navdušena.
Za njo se je odpravil še manimejker in kasneje je  v boj pošlje še mene. Enemu izmed 18 letnih inštruktorjev povem, da bi vzela enako desko kot Manimejker (145 l) in malce manjše jadro,  tam 4 m2 ali  pa še manjše. Vpraša me, če bom vzela trapez? Ja, itak! Drugače mi bo pa spet tisti oranžen rešilni jopič navesu, da se ja počutim še bolj izgubljeno! Itak, sem mu sumljiva in me vpraša, če ga bom uporabila? Suvereno prikimam! Deske nima enake in mi ponudi eno večjo 150 l in eno manjšo 140 l. Vzamem manjšo (KOZA!). Navlečem svojo lycro in hop-cop v vodo. Tako sem suverena, da poskusim beach-start, saj zgleda “simpl k pasulj”. Jadro na glavo, eno nogo na dilo in hop. Opa-jade! Gibčna sem, itak tok, da lahko tri ure skačem po eni nogi, sam ko probam pa drugo nogo gor dat’ se deska  potopi in nikakor ne zglisiram :(. No po parih poizkusih se vdam, zlezem na desko  in dvignem jadro in gremo. Ravno usmerim pogled naprej in skušam poravnati prvo nogo, ko se mi trapez sam vpne. Šokirana pogledam trapez in v istem trenutku me vrže na jadro. O moj bog! Sama sebi se na glas smejim. Opazim, da je bum mogoče malo previsoko, vendar tukaj ga ne bom popravljala. Zunaj piha v sunkih in je kar valovito. Prav zoprno je,  ko se ravno naštimam, sune in me vrže iz ravnotežja, smeri in še kam. Kmalu sem na tako imenovani avtocesti, kjer izkušeni surfači švigajo gor in dol. Na višini sem že fino izgubila. Prvič se vrnem na obalo precej nižje in pametna kot sem, se še enkrat zapeljem ven, namesto da bi šla peš malo višje. Tokrat me odnese še mnogo nižje, vsi surfači so nekje desno zgoraj jaz pa sem globoko levo in sama sebi se smejim, da če bi imela viso s seboj, bi šla lahko v mesto na kavo, kot v reklami :).  Odločim se, da tokrat pa res na obalo, pa peške gor! V tistem pa vidim kako se mi približuje čoln. Ozrem se naokoli in vidim, da res ni nikjer nobenega surfača. Joj obalna straža gre proti meni! O moj bog, še tega se mi manjka, da me Mitch Buchannon dostavi na plažo, do malega Angleža, ki sem mu bila že tako sumljiva. Prijazna gospodična s čolna (ni Pamela) me vpraša, če rabim pomoč? Pravim, da bom zmogla sama do obale. Prepričljiva sem in odpelje se naprej! Res mi uspe priti na obalo. Delam se, da ne razumem srbskih mladeničev, ki dajejo glasne pripombe in celo obalo kak kilometer ali dva vlečem surf za seboj. Zraven pa se smejim sama sebi in na koncu celo pomaham 18 letnem inštruktorju.
Pa še ponazoritev na googel maps, za lažjo predstavljivost. 🙂


by 3 komentarji

Jagebabe na dopustu s Slatanom Sharmerjem 1.del

Jp, tako kot sem se ga letos veselila, pa že dolgo ne. Napotili smo se na isto mesto kot lani. Na poti v Benetke smo zavili na hitro še v Dechatlon po Quechuo. Do trgovine sem bila prepričana, da bom kupila tisto za tri, pa sem si v danem trenutku premislila in kupila le za dve osebi. Bojda se nam je strašno mudilo na ladjo. Kasneje pa smo z veliko zamudo štartali  iz pristanišča, nimam pojma za kaj. Smo pa tokrat imeli dva sopotnika, Manimejkerjevega sodelavca z dekletom. Takole smo se namestili in glede na veter, ki je pihal na ladiji se je Qechua zelo dobro obnesla.

 Je pa Manimejker spal zunaj, me tri pa notri.  Pot sploh ni naporna. Če ima vsak svojo tehnologijo v rokah :).

 No jaz sem malce retro ali pa staromodna, ampak pasjansa je zakon. No zej pa ta grenke. Prva je bila, ko smo prispeli do naše Frose – gazdarice, ki ne zna besede angleško ima pa sina za prevajalca, in nam je ta dala sobo brez razgleda na morje! Čeprav sva tega izrecno zahtevala v mailu! Itak, da sva na koncu vzela sobo, sej smo bili utrujeni od poti in da bi šli zdaj na novo iskat mi na kraj pameti ni padlo. Smo se pa zmenili da čez 4 dni selimo v sobo z razgledom. O.k, ampak ena taka stvar mi pa že ne bo pokvarila dopusta, sem si mislila. Prvi dnevi so bili prav lepi valovi in punci sta jih lovili kar  z blazino in starim čolničkom, neizmerno sta uživali.

 Nato se celo potapljali z Manimejkerjem in bojda je šlo mali lumpi odlično. Po treh dneh res počivanja in samo opazovanju hribov sem naštudirala, da bi zjutraj res lahko vstala in odtekla na enega izmed niju.

Zdaj pride druga grenka. 😦 Mala lumpa je ta večer začela tožit o bolečm ušesku, ampak nisem slutila nič hujšega. Ponoči pa se je stvar razvijala. Začelo jo je boleti in moja noč se je prelevila v nočno dežurstvo in jutranji tek je odpadel! Ob 6h sem komaj zatisnila očesa za kako urico in misel o jutranjem teku je zbledela. Stvar se je stopnjevala in odšli smo do zdravnika. Dobili antibiotik in se preselili v apartma z razgledom. Evo razgled na Itako in Kefalonijo.

Lumpo je počasi začelo kuhati. Druga noč je bila katastrofa, kuhala je na 40. Jokala, bolje rečeno ječala od bolečine, groza. Mene je vmes tudi zvijalo, težko prenašam trpljenje lastnih otrok. Čas mi je tekel počasneje, komaj sem čakala jutranjo uro antibiotika, ker sem verjela, da bo 3-ja doza prijela. Sranje! Izbruhala ga je, prav tako Lekadol in še tisto malo vode, ki jo je popila. Ponovila sem dozo, ona pa bruhanje. 😦 Še dobro da sem bila z Miss Deha na telefonski zvezi, ker sem bila že povsem zmedena.  Opoldne se je stvar malce umirila, popoldne pa novi val bolečine in vročine. Painkilerjev je imela že polno rit pa nič ni pomagalo! Hopa copa, smo se zopet napokali k zdravniku. Tu pa štala! Tulila je, ko jesihar in nikakor ni pustila pogledati ušesa. Ta velika, se je kar skrila za Manimejkerja, ko je mala tako kričala. Vse jo je bolelo, glava, ušes, žrelo, ni da ni…. Zdravnika (predpostavljam, da je bil eden specializant) sta se pregovarjala po grško in me delalo še bolj nervozno. Vendar se nisem dala in vztrajno sem spraševala, o čem razmišljata. Naj povem še, da je bila to urgenca in o pediatru ni bilo ne duha ne sluha. Na koncu, so nam predpisali še antibiotične kapljice in predlagali menjavo dveh različnih painkilerjev. Aha, pa plačali smo 5€ za pregled in to samo 1x, drugič niso hoteli denarja in 11€ za antibiotik, precejšna razlika od prejšnič.
 Noč je bila mirnejša, vsekakor pa ne mirna. Počasi je šlo na bolje. Četrti ali peti dan bolezni sva šli celo na vrt. V vodo pa še ne. In ko je bolečina v ušesu povsem minila sva ga zaščitili z silikoskim čepkom in še plavalno kapo predelano v trak. Takole:

Vendar veselje v vodi ni bilo več enako tistemu prej.
Se nadaljuje.


by 4 komentarji

Izlet v London

Oče me je odpeljal na letališče. Prišla sem direkt na vkrcavanje z malim, malim kovčkom, ki so mi ga kljub vsemu vzeli (brezplačno), bojda na avionu ni bilo več prostora za ročno prtljago. Pa kaj. Še bolje, pograbim le knjigo in torbico, opravim preglede, kupim vodo in se počim na stol.
Ufff, kak mir. Nisem bila sama na letališču že od 17. leta. Res! Pri 17. sem sama letala v Miami na tečaj angleščine ali bolje rečeno amerikanščine :). Kasneje, sem vedno letela v paru. Bodi si z mamo, prijateljico, fantom… Zadnjih 7 let pa vedno z zverinicami. Vzamem knjigo (avtobiografija  Petra Vilfana) in čas leti na polno. Malo me zmedejo ljudje, ki se zgodaj postavijo v vrsto, a se ne dam motit, sedim in berem.  Ko se vrsta začne praznit, le dvignem pogled in srečam miss Black Pony.  Predstavi mi kolegico in hitro izmenjamo informacije o namenih. Moji so turistično ležerni, njuni pa poslovno natrpani. Mislim, da se zadnje vkrcamo na letalo. Poiščemo si prazne sedeže in jaz se poglobim v knjigo. Opazim le križanje osebe poleg mene, pa me ne gane preveč.
Na Stanstedu me dekleti povabita na kavo in tu se ravnam po izboru Miss BP.

 Kasneje si vsak dan enega privoščim. Vrhunski je. Punci me povabita še v taxi, ker bojda sem jima na poti :). Sprva se malo ogibam, v bistvu, pa sem utrujena in se mi ne da niti malo misliti in pristanem. Ker imam možgane na off, se hočem vsesti na voznikov sedež. 🙂 Nori Angleži vse mora bit, ravno obratno. Dostavijo me direkt pred hotel, kjer pa me že čaka Manimejker. Noro nobel. Oddam prtljago in odideva na nudle in pivo.
 Zgodaj zjutraj pa  na zajtrk in potem vsak svojim zmagam naproti.

 Manimejker na konferenco, jaz pa prosto kot se mi zahoče.  Muji me čaka že na vogalu hotela. 🙂

Prve se sprehodim do Narodne galerije, ki je še zaprta. Sedim na Trafalgar Squar-u in si malo pregledujem stvari. Odločim se za Davida Hockeya.

Poiščem lokacijo na zemljevidu in se odpravim do galerije, kjer je eno uro čakanja na karte in pol še gužva za notri. Hmmm, nekdo za menoj sprašuje, če je ves dan tako? Kmalu izvem, da okoli 2h, 3h je precej manj ljudi. Odpravim se proti Picadilly Circusu, se sprehodim malce po trgovinah in prav kmalu je že čas kosila in zopet povsod gneča. Po kosilu pa drugi poizkus v galerijo. Tokrat mi uspe. Kjub temu, da je vsaj pol ljudi preveč, sem očarana. Barve na slikah so take, kot jih ne prikaže nobena fotografija. Sploh pa formati. Več kot očarana  sem. Pa slike narisane na I-padu! Lahko bi bila cel dan tam, samo kaj, ko so vse klopce zasedene in jaz zelo utrujena. Kupim si knjigo in jo odnesem v hotel, kjer jo z navdušenjem listam vsaj še eno uro. Zunaj me je precej namrazilo, niti slučajno mi ni jasno, kako je šolarjem v kratkih hlačah. Odločim se za ogrevalno prho, nato pa na kavo s fantom iz bivše soseščine, ki trenutno živi v Londonu. Manimejker se nama pozno pridruži in tokrat zaključiva z Indijsko večerjo.
Drugo jutro pa se namenim v Narodno galerijo. Na poti,  zagledam še St Martin’s School of Art, kar še dodoatno spodbudi moje razmišljanje o študiju. Definitivno ni primerljivo z študijem pri nas. Vsaj kar se umetnostnih zvrsti tiče. Meni se zdi, da je tu 1001 inspiracija na vsakem koraku, kar za domači kraj ne bi rekla.
Sprehodim se še čez park in res jim zavidam to zeleno travo.

A je komu jasna tale ograjca čez rože?

Kosilo tokrat pojem na klopci ob Temzi, kjer mi slabo vest vzbujajo tekači, ki jih srečuješ res na vsakem koraku. Bojda je maraton v Londonu že aprila.

 Ne vem kam bi šla popoldne v Narodni Muzej, Znanstveni muzej ali pa v Tate modern, odločim se za zadnjega. Tu me nekaj zmoti. Sprva sploh ne dojamem kaj je drugače, kot je bilo v mojem spominu. Kasneje le ugotovim, da je zaradi prenove onemogočen prehod svetlobe v sredinjski del zgradbe, kar je povsem spremenilo mojo prejšno izkušnjo. No, razgled iz kavarne pa ostaja. 🙂 Škoda le da ni sonca.

Manimejker je tokrat  zaključil malo prej, da se še skupaj  sprehodiva po Regent Street-u in  si privoščiva mehiško večerjo preden odideva v teater na  Les Miserables.

Predstava je seveda odlična.

Zjutraj še na zadnjo londonsko kavo. Shoping sprehod po Covent Gardenu.

Slikanje s pirhi, ki so rastreseni po celem mestu in seveda brez jagodne pite ne gre. 🙂

3 dni je minilo kot bi mignil. In ker je bilo v nedeljo sonce, sem si kljub žuljavim nogam obula tekaške superge in se poddala na 10km tek. Mali Kraški se namreč približuje s svetlobno hitrostjo. Rekorda ne bom postavljala, ampak večjih težav pa ne bi hotela imeti. Res sem malo tekla, kljub idealnim razmeram to zimo. Nimam pojma kdaj bom našla več časa, da bom prišla v željeno kondicijo!