tinasurfazavas

Category Archives: popotovanje


by 7 komentarjev

Smučkanje

Letos smo se zopet  odpravili v Schladming. Punci sta bili v šoli pri SD Novinar in super smučkali, midva pa sva se večino podila “off road”. Snega je bilo toliko, da ko sem padla ali bolje rečeno zapeljala v kup snega,  da sem se ustavila se sploh nisem mogla ven skobacat. Palica se mi je do konca zarinila v sneg in smučke prav tako. Manimejker je že pripravljal fotkič, ko sem ga rotila, da naj mi raje odpne dilo, kot da se norca z mene dela. Kondicija je bila boljša kot lani, vendar še vedno ne dovoljšna za toliko smučanja.
Manimejker bi se vseskozi vozil po celcu ali pa kuclih, malo sem bila utrujena in nekajkrat je šel sam. Odpravljava se na kosilo in Manimejker zapelje čez neko skakalnico, ki  ga neumno vrže na hrbet. Sprva se smejim, ko pridem bliže in ga vidim kako se vleče za roko,  mi je takoj jasno, da mu je rama skočila iz sklepa. Hitim z odpenjanjem smuči in ga vlečem pokonci, da si čim hitreje vrne ramo v pravilen položaj. Ljudje so takoj zraven in sprašujejo, če potrebujeva pomoč. Manimejker pa je že na smučeh in odpeljeva se na kosilo. Za njega to ni tako redek pojav, jaz pa se spomnim zakaj mu ne dovolim, da smuča sam po kuclih in off road.

Na smučanju je bil tudi moj brat z družino in njegov dober kolega z družino. Torej skupaj nas je bilo 12 in prav super smo se imeli. Za pusta smo se odpravili v nek lokal kjer so otroci prav divjali in se vrteli okoli droga in vsake toliko vzpodbudili svojega vlakca. Jaz  Lady GaGa pa sem se prepustila svojemu mornarju.

Lumpi sta odlično napredovali, nekaj dni sta bili celo v isti skupini, nato smo starejšo le opogumili za napredovanje v višjo skupino.  Saj tehniko obvlada, le strmine in rdeče proge jo strašijo. Mala seveda ne pozna strahu in se ne ozira na barve proge, oziroma ko naju poprosi, da gre popoldne z nama, naju tudi prosi, da jo peljeva tja  kamor oni niso šli. Na rdečo, mami! Res je neverjetna, vse prevozi. Se tudi prevrne a se zmeraj z nasmehom pobere. Smuk preža ji najbolj ustreza. In takole smo se merili v hitrosti :).

Minuto za tem je ponovno padla na povezovalni progi kjer ji smučka ni odpela. Ustavim se in čakam kje sta? Čudno se mi zdi, da sta toliko zaostala. Sto metrov višje opazim, da se ljudje ustavljajo. Odpnem smučke in laufam po progi navzgor, v bistvu po ravnini. Srce mi razbija v ušesih. Lumpa joka in sedi na sankah. Polno ljudi je že okoli nje. Manimejker pravi, da ji smučka ni odpela in da se ji je noga zavrtela okoli. Naključni smučar je zdravnik in pravi, da je noga najverjetneje zlomljena pod kolenom. Zasilno imobiliziramo nogo s palicami in pasovi iz hlač,  še preden pride reševalec z akijem. Lumpa neneha jokati in strašno me skrbi, ker navadno jok mine. Tudi ko si je prebila čelo in pregriznila jezik, se je pač pomirila. Vsa je iz sebe. Mogoče grozno, ampak prve kar pomislim, kako bom tega otroka krotila 3 tedne z nogo v gipsu?  Odpeljejo naju na urgenco in na slikanje. Vsi so zelo prijazni. Že mimoidoči  na smučišču so neverjetno prijazni, v bolnici je enako.  Po slikanju se lumpa končno umiri. Ko se vrnemo k zdravniku in jo ta vpraša, če lahko dvigne nogo, jo dvigne, kasneje tudi pokrči. Zdravnik pravi, da je slika povsem navadna in da ji je najverjetneje koleno skočilo ven in nazaj, tako da naj ji le hladimo koleno in ga malo povijemo.  Domov odšepa! Upam, da ima samo po otroško mehke ligamente in da ni podedovala plitkih sklepnih skodelic po Manimejkerjevi strani. Na srečo je tudi že četrtek in pred nami le še petkova tekma.
Na tekmi sem sama osvojila drugo mesto v svoji kategoriji (ženske), zakar gre zasluga predvsem mojemu sponzorju ali donatorju. Kolega, ki servisira smučke je bil presenečen nad mojimi arhivskimi smučkami (tako jih je poimenoval). Iz kleti mi je prinesel svoje stare, ki so baje že nekaj časa samevale v kleti, sam ima bojda že novejše. Meni so odlično služile ;).
Nasplošno smo se zelo zabavali, če primerjam z lanskoletnim zimovanjem v Kronplatzu mi je manjkala le Maša (SD Novinarjeva predstavnica) s svojo nalezljivo energijo in dobrovoljnostjo, no mogoče še kapučino. Saj ne rečem, da tukajšnji predstavnik ni bil dobrovoljen, zagotovo pa ni bil kos mladini, ki je bila zelo “neubogljiva”(mogoče malo premila beseda), v tem primeru sem sigurna, da bi Maša gladko pomedla z njimi.
Zaključili smo z Ikeo. Punci sta odkorakali z velikimi zverinami, mami pa z vrečo blaga :).
Upam, da ste uživali v počitnicah, mi smo si nafilali baterije in upam, da se do prvomajskih ne izpraznijo do konca :).


by 4 komentarji

Rabeljsko jezero

V petek sem se se z novo pečeno mamico dvojčkov podala na Šmarko. Po čudnem naključju sva tam srečali skupno prijateljico. Jaz sem izdala načrt, da grem v soboto najverjetneje sama v hribe (imam prost dan) in malo pred tem sem se hvalila, da sem se vrnila iz Vassilikija. Seveda  sem vedela, da je to glavni hobi Managerke zadnjih nekaj let. Povabila me je  na Rabeljsko jezero, tako na izlet All inclusive. Surf oprema od A do Ž, prevoz,  pa še inštrukcije. Sej bi bilo res noro, da bi ponudbo zavrnila in v vročini lezla v hribe.

 Prvič sem slišala za Rabeljsko jezero. Pihalo je bore malo, vendar je narava prekrasna. Podobno Bohinju, sam mogoče bolj tiho in gore okoli so čudovite. Tele Rabeljske špice ali Cinque punte po italijansko  so me očarale. Vsaj pol ure sem prebila na netu, da sem našla uradno ime za njih.
Debata je tekla od trenutka, ko sem se usedla v avto, se za trenutek prekinila, ko sva bile na vodi (jaz sem kljub slabemu vetru uživala) in se nadaljevala do izstopa iz avtomobila. 🙂
Seveda me je zaneslo tja kamor menda zanese začetnike, ampak sem se s pomočjo “inštruktorke” izvlekla in se vrnila na sam start. Fotk je bore malo in te ki so,  imajo premalo svetlobe :(. Ob vseh  temah in debatah sem pozabila na fotkanje.
Ne srečaš vsak dan takega človeka, ki ti ponudi čudovit dan v naravi z All inclusiv opremo in surfarskimi nasveti. Marsi svaka čast in hvala za res čudovit dan.


by 1 komentar

Jonsko morje IV

Prednost ladje je tudi, da smo vzeli s seboj svoj avtek in tako smo lahko poljubno raziskovali plaže. Vsak dan se nam ni ljubilo, vsak drugi dan pa zagotovo.
Na Z strani otoka so plaže z drobnim belim peskom in belimi kamenčki.  Manjši minus je, da se je  navadno treba spustiti po številnih stopnicah in nazaj grede seveda vzpeti. Tudi 370 stopnic smo našteli :).  So pa plaže sanjske. Na nekatere vozi ladjica. Tako na kako uro strese sveže kopalce in pobere že pečene.  Ena iz med takih je bila meni najljubša. Imela je celo skale primerne za plezanje in seveda za kasnejši skok ( res globoko dno). Tu smo se potapljali. Jaz  najmanj, naša najmlajša, pa se je izkazala za pravo malo sireno. Mislim,  da bo letos s plavalnim tečajem nadaljevala.

 

 
 
 

 

 

 

 

Ko se je bližala polna luna se je vreme malo poslabšalo in na Z strani so se valili prav hudi valovi. Taki pravi surfaški in prav dobro smo se nazabavali z  Hello Kitty desko. Manimejkerja je  Mitch Buchanon wannabe spodil iz vode, ker so valovi postajali previsoki.  Dejal je, da je slab zgled drugim in otrokom. Meni se je zakolcalo po pravi surferski deski (bo res treba diplomo spacat).  Ampak tudi tale vožnja po peni je bila lušna.  Res čudno, da nismo videli nobenega surfača (takega z desko) ob tako pestri športni ponudbi. Kasneje v lagunah so bili pa Wind surferji in Kiterji v takih valovih, da te k’r v želodcu stisne (žal nimam fotk- crknila baterija).

 

 

 


by 4 komentarji

Jonsko morje II in surfanje

V Grčiji smo bili družinsko petič. Prvič z ladjo.
Nikol nisem razmišljala, da se z družino in otroci množijo tudi letalske karte :). Hec. Tako smo letos preizkusili ladjo. Lansko poletje smo se gužvali na dalmatinskih zasvinjanih plažah in prav hrepenela sem po grških.
Tako smo letos izbrali Lefkas. In vasico Vassiliki, si rezervirali apartma s pogledom na morje in z vrtom, ki se razteza na plažo.
Torej domača plaža je bila mivkasta in plitvina se je vlekla v nedogled. Veter je zjutraj pihal nalašč za surfarske začetnike, popoldne pa se je razpihal in naredil neke vrst avtocesto za izkušene. Na plaži so izposojali surfe, katamarane, kajake (tiste sit-on-top  in tudi boljše Seakayake), optimiste in pedolinote. Praktično ni da ni.
Tako me je nek dan ob opoldanskem rahlem vetriču Manimejker izbezal iz ležalnika in me podil v izposojo surfa. Res mi je bilo nerodno. Huje kot vsakemu malemu otroku.
Kot otrok sem hodila v Premanturo in doma smo imeli enega takega velikega Hifly-a na katerem sem se pravzaprav naučila surfat. Problem je bil, da sem jadro lahko dvignila, le če bilo navpično potopljeno, ker drugače je bilo pretežko. Vendar je minilo vsaj 15 let odkar sem zadnjič stala  na surfu in oprema se je spremenila, morda tudi tehnika, nisem imela nobene ideje kako veliko jadro potrebujem. Po pol urnem pregovarjanju, sem se le odpravila do izposojevalnice. Oblekli so me v life jacket (da se ja vid da si bumbar), dali začetniško desko in čist premajhno  jadro.

Odpeljala sem se ven in se vrnila nazaj na menjavo jadra. Tokrat sem kar sama povedala kako velikost bi rada. Seveda sem pošpegala pri drugih surferjih in nastopila kar se da samozavestno :). Fant je bil sicer mnenja, da bo izbrano jadro pretežko. Bil je eden izmed “Generacije po Vučku” (to so tisti rojeni po 1984) in najbrž sploh nikoli ni dvignil takega jadra s katerim sem se jaz učila:). Uglavnem šlo mi je dosti bolje. Vendar, ko se je razpihalo je bilo pa res malo pretežko zame,  oziroma preveliko, vendar je bil ravno pravšnje za Manimejkerja. Zvečer sva bila prav zadovoljna, ko sva ugotovila, da kar se Janezek nauči, to Janezek zna.

Naslednji dan sva zopet poizkusila. Podala sem se tudi v močnejšem vetru z začetniško desko in malo manjšim jadrom in kar hitro me je vrglo na avtocesto. To je tista pot iz zaliva in nazaj, kjer najbolj piha in kjer so se vozili samo po repih in po pomožnosti s čelado in kjer v oranžnem life jacke- tu izgledaš kot tisti norec, ki se na avtocesti vozi v narobno smer.  Vendar zvok njihovega glisiranja in vetra v jadru je bil pa fantastičen.
Za hitrejšo desko je fino obvladat vodni start in še kaj zraven, za kar pa še nisem zbrala poguma in nimam niti znanja. Tako da Janezek se mora še marsikaj naučit, da bo lahko med surfanjem namočil rit :).

 P.S. Obakrat sem direkt v centru fotke s hudo flurestenčnim life jacket-om ki vpije :”Butelj na surfu!”