tinasurfazavas


12 komentarjev

Spet vikend

Teden zbeži kot bi mignil, vikend pa tudi ne čaka. Praznovanja se kar vrstijo. Tokrat sta bila dva na isti dan in oba precej zabavna. Prvega sem žal izpustila, zaradi priprav na drugega. Ta je bil v znamenju Harryja Potterja.
Hedwig smo si sposodili od nečaka. Slatan je končno dobil svoje ogrinjalo. Hermiona je dobila svojo različico Džuno in jaz sem postala oboževalka Slatana Sharmerja ali gospa Weasley.

Zabava je bila super-truper pravljično organizirana na sami Bradavičarki, če verjamete.

 Prve so otroci preizkusili klobuk izbruh. Tole je sicer Hedwig, ki se ni dala motiti, da klobuk ni za sove :).

Nato so imeli učne ure letenja.

Z gospo Ochrowt so presajali Mandragore.

 Hagrid je pravil zgodbe o zmajih. Najdaljšo učno uro pa je imel Raws in sicer o čudežnih napojih.

 Torte so bile prav tako v znamenju teme. Čudovita sova, zlati zviz in čarovniški cake-popsi 🙂

Hedwig se baše s klobuki.

Da pa ne boste mislili, da hodim samo po rojstnih dnevih sem se prijavila na spomladansko polovičko na Dunaju, da bom imela motivacijo za zimsko tekanje. Res je, da se zgodaj stemni in da po temi ni najbolj prijetno tekati sam. Zato sem toliko bolj vesela, da obstajajo dekleta s podobnimi željami. Miss Deha se mi je ta teden pridružila na popoldanskem teku po Rožniku in v zadnjem trenutku se nama je pridružila še tekačica z lučko (midve sva jo pozabile). In prav lušno je bilo.
 V petek sem bila kar pošteno utrujena, saj se je naš inštruktor plezanja odločil, da nam bo okrepil stabilizatorje (celotne trebušne mišice), bojda je to pot do napredka.  Mogoče bom imela pa na stara leta raven trebušček :))). Vaje  res niso od muh in po pravici, sem upala, da bo Jeklenka odpovedal petkov “Čvek tek”. Malo pred 20h pa je pozvonila in bila že dobro ogreta, saj je pritekla iz Rakovnika do centra. Obula sem superge, vzela lučko in stekli sva v temo. Tekli sva okoli Rožnika in edino kar se spomnim je, da je bilo na kolesarski stezi na Večni poti tema, z veliko začetnico. Kilometri so tekli in sploh nisva uspeli vsega prečvekat. Domov sem se vrnila z bistveno več energije, kot sem jo imela pred tekom. Tako da upam, da nadaljujemo v tem tempu, ker zima bo še dolga. 🙂


2 komentarja

Mermaid

Nekoč v srednji šoli sem si zamislila, da bi bila morska deklica (pomoje je mela Cher kak vpliv) in mami je iz omare privlekla neko fantastično turkizno blago z laski.  Naredila sem si krilo z repom in mama mi je kupila turkizno lasuljo. Fantastičen kostum je bil, za tiste čase. Če se ne motim, so celo sošolke kupile satene v različnih barvah in smo pri meni doma šivale repe, nato pa nas je Mama Dragica vse fantastično namazala… Super je bilo.  Škoda, ker nimam nobene fotografije, le živ spomin.
Pred letošnjim pustom,  pa mi je nečakinja naročila kostum morske deklice za šolsko predstavo. Bojda  ima glavno vlogo.  V torek je predpremiera in komaj čakam, saj v prvi predstavi je bila fantastična in ne dvomim, da v tej ne bo še boljša :). Kostum ji zelo pristoji, le svetlobe je zmanjkalo zato so prvotne slikice posnete na moji Lumpi. Ki je že naročila kostum za drugo leto :), pravzaprav sta ga obe :).

Pa še akterka.

Aha, naredila sem dva kostuma. Drugi je za kolegico, ki pa ni enakih dimenzij in ga zato nismo poslikali na modelu, ga bom pa na sami predstavi!

Klari moja: Break a leg“,  Teta Tina je že zdej ponosna nate.:)


7 komentarjev

Smučkanje

Letos smo se zopet  odpravili v Schladming. Punci sta bili v šoli pri SD Novinar in super smučkali, midva pa sva se večino podila “off road”. Snega je bilo toliko, da ko sem padla ali bolje rečeno zapeljala v kup snega,  da sem se ustavila se sploh nisem mogla ven skobacat. Palica se mi je do konca zarinila v sneg in smučke prav tako. Manimejker je že pripravljal fotkič, ko sem ga rotila, da naj mi raje odpne dilo, kot da se norca z mene dela. Kondicija je bila boljša kot lani, vendar še vedno ne dovoljšna za toliko smučanja.
Manimejker bi se vseskozi vozil po celcu ali pa kuclih, malo sem bila utrujena in nekajkrat je šel sam. Odpravljava se na kosilo in Manimejker zapelje čez neko skakalnico, ki  ga neumno vrže na hrbet. Sprva se smejim, ko pridem bliže in ga vidim kako se vleče za roko,  mi je takoj jasno, da mu je rama skočila iz sklepa. Hitim z odpenjanjem smuči in ga vlečem pokonci, da si čim hitreje vrne ramo v pravilen položaj. Ljudje so takoj zraven in sprašujejo, če potrebujeva pomoč. Manimejker pa je že na smučeh in odpeljeva se na kosilo. Za njega to ni tako redek pojav, jaz pa se spomnim zakaj mu ne dovolim, da smuča sam po kuclih in off road.

Na smučanju je bil tudi moj brat z družino in njegov dober kolega z družino. Torej skupaj nas je bilo 12 in prav super smo se imeli. Za pusta smo se odpravili v nek lokal kjer so otroci prav divjali in se vrteli okoli droga in vsake toliko vzpodbudili svojega vlakca. Jaz  Lady GaGa pa sem se prepustila svojemu mornarju.

Lumpi sta odlično napredovali, nekaj dni sta bili celo v isti skupini, nato smo starejšo le opogumili za napredovanje v višjo skupino.  Saj tehniko obvlada, le strmine in rdeče proge jo strašijo. Mala seveda ne pozna strahu in se ne ozira na barve proge, oziroma ko naju poprosi, da gre popoldne z nama, naju tudi prosi, da jo peljeva tja  kamor oni niso šli. Na rdečo, mami! Res je neverjetna, vse prevozi. Se tudi prevrne a se zmeraj z nasmehom pobere. Smuk preža ji najbolj ustreza. In takole smo se merili v hitrosti :).

Minuto za tem je ponovno padla na povezovalni progi kjer ji smučka ni odpela. Ustavim se in čakam kje sta? Čudno se mi zdi, da sta toliko zaostala. Sto metrov višje opazim, da se ljudje ustavljajo. Odpnem smučke in laufam po progi navzgor, v bistvu po ravnini. Srce mi razbija v ušesih. Lumpa joka in sedi na sankah. Polno ljudi je že okoli nje. Manimejker pravi, da ji smučka ni odpela in da se ji je noga zavrtela okoli. Naključni smučar je zdravnik in pravi, da je noga najverjetneje zlomljena pod kolenom. Zasilno imobiliziramo nogo s palicami in pasovi iz hlač,  še preden pride reševalec z akijem. Lumpa neneha jokati in strašno me skrbi, ker navadno jok mine. Tudi ko si je prebila čelo in pregriznila jezik, se je pač pomirila. Vsa je iz sebe. Mogoče grozno, ampak prve kar pomislim, kako bom tega otroka krotila 3 tedne z nogo v gipsu?  Odpeljejo naju na urgenco in na slikanje. Vsi so zelo prijazni. Že mimoidoči  na smučišču so neverjetno prijazni, v bolnici je enako.  Po slikanju se lumpa končno umiri. Ko se vrnemo k zdravniku in jo ta vpraša, če lahko dvigne nogo, jo dvigne, kasneje tudi pokrči. Zdravnik pravi, da je slika povsem navadna in da ji je najverjetneje koleno skočilo ven in nazaj, tako da naj ji le hladimo koleno in ga malo povijemo.  Domov odšepa! Upam, da ima samo po otroško mehke ligamente in da ni podedovala plitkih sklepnih skodelic po Manimejkerjevi strani. Na srečo je tudi že četrtek in pred nami le še petkova tekma.
Na tekmi sem sama osvojila drugo mesto v svoji kategoriji (ženske), zakar gre zasluga predvsem mojemu sponzorju ali donatorju. Kolega, ki servisira smučke je bil presenečen nad mojimi arhivskimi smučkami (tako jih je poimenoval). Iz kleti mi je prinesel svoje stare, ki so baje že nekaj časa samevale v kleti, sam ima bojda že novejše. Meni so odlično služile ;).
Nasplošno smo se zelo zabavali, če primerjam z lanskoletnim zimovanjem v Kronplatzu mi je manjkala le Maša (SD Novinarjeva predstavnica) s svojo nalezljivo energijo in dobrovoljnostjo, no mogoče še kapučino. Saj ne rečem, da tukajšnji predstavnik ni bil dobrovoljen, zagotovo pa ni bil kos mladini, ki je bila zelo “neubogljiva”(mogoče malo premila beseda), v tem primeru sem sigurna, da bi Maša gladko pomedla z njimi.
Zaključili smo z Ikeo. Punci sta odkorakali z velikimi zverinami, mami pa z vrečo blaga :).
Upam, da ste uživali v počitnicah, mi smo si nafilali baterije in upam, da se do prvomajskih ne izpraznijo do konca :).