Končno sem se spravila k jutranjemu teku in sploh ni švoh. Občutki po teku so krasni, tista lakota za kosilo ob 11h me malo moti, pa jo s kakšni sokom uspešno zatrem, še za kako urico. Sem pa še počasna. Plan je, da postanem hitrejša. 🙂 Med poletjem sem se lotila kar nekaj “hišnih” projektov in če bo vreme držalo, mi jih uspe realizirati še pred zimo in seveda pokažem. Ker pa se poletje izteka, sem se lotila šivanja bombažnih kapic.
Dekliške:
Pa fantovske:
Podobna bombažna dekica, bo zagotovo še nastala.
In hlačke mahadračke bo treba narediti, še v kaki debelejši varianti.
Lani sem bila prav tako na jeklenih navijačica, le objave mi ni uspelo spisati. Tokrat sem vzela s seboj še Lumpe. Glavna naša naloga je bila da na Uskovnici Ninji N2 pripravimo superge, pijačo in gele in prav ta isto storimo še za Jeklenko. Start smo skoraj zamudile. Polno počasnel na cesti, minutka sem in tja ampak pok, smo pa le ujele.
Tudi jeklenki sem ujela v objektiv medtem ko Ninje N2 nisem našla. Nič zato, navodila sem dobila že po gsm-ju. Tako smo se odpeljale na Uskovnico. Gužva je bila taka da smo avto pustile skoraj na Rudnem polju. Nič zato, malce sprehoda nam ne škodi. Na menjavi je bila cela zmeda. Ruzake so premetavali sem ter tja. Me smo našle svoje dva, jih pripravile in čakale. Tudi ostale ruzake so uspeli za silo urediti po številkah. Najbolj tečna situacija so tisti nervozni triatlonci, ki največkrat pomočnico še naderejo, ker jih ne pokliče dovolj glasno ali pa kaj podobnega. Medtem, ko so nekateri povsem mirni, se v miru preobuvajo in si nabirajo nove energije, medtem ko jih domači priganjajo :). Nekemu triatloncu smo vsi iskali vrečko (ruzak), ki je nekje izginila. Žena nekega drugega tekmovalca mu je ponudila svoje superge in ta jih je sprejel in v njeni odtekel še na kočo.
Me smo opravile svoje dolžnosti (punci sta fotkali:)) na menjavi in se sprehodile do Konjščice. Dobro da ni daleč, ker sta punci po parih metrih vzpona (res mali) začeli v duetu kašljat, tisto suho nabijanje. No na Konjščici smo si naročile žgance in štruklje in k mizi je prisedel starejši par, z kar nekaj vnuki. Malo smo kramljali o hrani in o triatlonu, bojda je njihov sin letos nastopil kot tekač v trojici. Med tem prisede najverjetneje še svakinja z vnučko (deset mesecev), ki se blazno otresa klobučka, je pa kar močno sonce, pa še piha. Nato pa na glavico poveznejo kapico. Pa ne katerokoli kapico, kapico ki je nastala pod mojimi prsti. Kaj takega se mi še ni zgodilo:). Seveda jih povprašam od kje so jo dobili in razložim, da je nastala pod mojimi prsti. Me pa srčno veseli, ko vidim, da ljudje darila uporabljajo in da so jim poleg tega še všeč. Prav lepo presenečenje.
Takole smo pa poležavale na travi in čakale na jeklene tekače, da se vrnejo iz Vodnikove koče. Telim kravam ni hudega, ko pa te začno prav butasto gledat pa proti tebi rinit, pa tudi ni najbolj prijetno. Na koncu smo odšle še na plažo, kjer so se Lumpe ob družbi še skopale, pod Skalco na podelitev in domov. Super so teli Jekleni. Ampak vedno manj me mika, da bi se jih še kdaj udeležila. Približno tako kot Bohinj je res fajn in krasen, sam če bi bili Bohinjci malo manj “zagamani”, bi bilo pa še bolj fajn.
Za ne-poznavalce Harrya Potterja je Slatan Sharmer pomemben lik v drugi knjigi. To smo imeli sicer namen prebrati že na zimskih počitnicah, pa se nam ni izšlo.
Sama sem proti tehnologiji na dopustu, v tem primeru Ipad, vendar sem letos popustila in sedaj, ko pomislim za nazaj, hvala bogu, da je bilo tako. Ko je Lumpa zbolela in ko jo je trgalo po ušesu smo neštetokrat zavrteli Volka in sedem kozličkov (pravljica). Če rečem 30x sem rekla premalo. Tudi naložene risanke so prišle prav, za lažje goltanje antibiotika, ki se je Lumpi bruhal. 😦 Da ne govorim, kako je meni krajšal čas, ko je bolnica spala, meni pa skrbi niso dale in sem po spletu brskala za vsemi možnimi zapleti ušesnega vnetja.
Ko pa se je stanje normaliziralo, smo zopet brali Harrya Potterja. S tem, da smo Manimejkerja preimenovali v Slatana Sharmerja. Seveda mu manjkajo blond kodri, vendar nasmeh in turkizna oblačila so bila za našo domišljijo dovolj. Zelo smo se zabavali ob knjigi, ob prvem dežju pa si bomo ogledale še prva dva filma, pa da vidimo kako bo navdušenje.
Med windsurfanjem, obiskovan em urgence, branjem Harrya Potterya in Manimejkerjevim veslanjem, sem punce celo malo popeljala s kajakom, žal je na odprtem tako pihalo, da smo se vozile le po zalivu. Vendar njuno željo po veslanju pa je potešilo.
Sta bili pa uspešni pri surfanju in s tem mami narisali velik nasmeh.
Med drugi sem ob nočnih dežurstvih in negi male Lumpe postajala vse bolj utrujena in prav sitna, tako da sem nek večer, le obula superge in zagrizla v sosednji hrib. Tekla sem le v hrib in sploh se nisem utrudila, le sitnoba mi je puhtela iz telesa. Prisežem! Med drugim mi je pot križala lisica. Nato pa sem se vrgla še v morje, malce odplavala in preostanek sitnobe še odplavila. Kako malo je treba, da je človek srečen. 🙂
Spoprijateljila sem se z 60 letnim grškim ekstremnim športnikom. Nimam pojma, kako sva se prvič zapletla v pogovor, vendar me je navdušil s svojo energijo. Bojda je doma iz Soluna in razlagal mi je, da ga zelo veseli turno smučanje, ki si ga največkrat privošči kar v Chamonix-u. Bojda, se da v bližini Soluna v severni Grčiji tudi smučat. Ko je izvedel da sem iz Slovenije, je takoj omenil, da je že smučal v okolici Kranjske Gore. Seveda je bil tu zaradi surfanja, zjutraj pa je tekel in plaval. Pogovarjala sva se tudi o stanju v državi, vendar se mi zdi, da ga glede na to, da je sam uspešno priskrbljen, ni preveč skrbelo. Moram priznati, pa da je bilo turistov manj, Slovencev pa več, kot prejšnja leta.
Sem pa letos večkrat pomislila, da bi Grkom prišla prav akcija “Očistimo Grčijo”. Plaže niso zasrane, pa tudi glede na hude kadilske navade ne naletiš na ogorke cigaret, kot sem sem zgražala nad hrvaškimi plažami. Vendar plastične vrečke so pa povsod, saj jih še vedno množično uporabljajo. Pa naj verjetneje stvari mečejo čez okno avtomobila saj je ob cestah največ svinjarije. Tudi veter naredi svoje, saj iz nepokritih smetnjakov hitro naredi štalo. Žalostno je, ko se ob cestah bohotijo bele in ciklamne Bugenvilije, potem pa modre, rumene in bele vrečka na njih. 😦
Kljub temu, pa je lokalna ponudba sadja in hrane odlična. Naktarin , marelic in lubenic smo pojedli na tone! Sami se vsa leta najraje sladkamo s temi palčkami, pa letos smo odkrili pakiran tiramisu, ki je bil prav tako odličen. Med ljubšimi so nam tudi bogato obložene palačinke, pa še bi se našlo.
Tale je bil zadovoljen, kar z drobtinicam ali pa špageti.
Poskusila sem se še v modelarstvu.:) Kjer sem izdelala čisto preveliko jadro za splav brez kobilice in se je ob prvem valu prekucnil.
Na ladji smo dokončali knjigo.
Na poti domov pa sem slikala najlepšejši “VAN” ever!
Ko bom velika…
Prvi cilj, je preživeti preostanek počitnic z Lumpami, brez hujših incidentov!
Ta veliki Lumpi je bilo strašansko dolgčas brez male. Manimejker se je drugače dnevno izposojeval desko za veslanje ali SUP in jo enkrat celo vzel s seboj. Vendar ji je bilo precej dolgočas, zato sem Manimejkerju namignila, da bi si morda sposodili mali surf in vzeli smo družiski paket za 3 dni, brez inštruktorja. Saj, če bi imeli kakega primernejšega, beri starejšega inštruktorja, bi si ga privoščila. Vendar teli angleški 18 letniki, me pa niso mikali :). Kako naj mu razložim, da sem surfala takrat ko se on še rodil ni in da je bila oprema takrat 5x težja . Sej mi ne bi verjel. Tako sva se odločila, da se bova pri veliki lumpi malce menjala ali pa morda poprosila kakega od okoliških slovenskih fantov za pomoč. V isto hišo so se naselili trije slovenski pari, ki so imeli privat slovenskega inštruktorja in trije fantje, ki so kar dobro surfali.
Lumpa je bila prvi dan kar navdušena. Za njo se je odpravil še manimejker in kasneje je v boj pošlje še mene. Enemu izmed 18 letnih inštruktorjev povem, da bi vzela enako desko kot Manimejker (145 l) in malce manjše jadro, tam 4 m2 ali pa še manjše. Vpraša me, če bom vzela trapez? Ja, itak! Drugače mi bo pa spet tisti oranžen rešilni jopič navesu, da se ja počutim še bolj izgubljeno! Itak, sem mu sumljiva in me vpraša, če ga bom uporabila? Suvereno prikimam! Deske nima enake in mi ponudi eno večjo 150 l in eno manjšo 140 l. Vzamem manjšo (KOZA!). Navlečem svojo lycro in hop-cop v vodo. Tako sem suverena, da poskusim beach-start, saj zgleda “simpl k pasulj”. Jadro na glavo, eno nogo na dilo in hop. Opa-jade! Gibčna sem, itak tok, da lahko tri ure skačem po eni nogi, sam ko probam pa drugo nogo gor dat’ se deska potopi in nikakor ne zglisiram :(. No po parih poizkusih se vdam, zlezem na desko in dvignem jadro in gremo. Ravno usmerim pogled naprej in skušam poravnati prvo nogo, ko se mi trapez sam vpne. Šokirana pogledam trapez in v istem trenutku me vrže na jadro. O moj bog! Sama sebi se na glas smejim. Opazim, da je bum mogoče malo previsoko, vendar tukaj ga ne bom popravljala. Zunaj piha v sunkih in je kar valovito. Prav zoprno je, ko se ravno naštimam, sune in me vrže iz ravnotežja, smeri in še kam. Kmalu sem na tako imenovani avtocesti, kjer izkušeni surfači švigajo gor in dol. Na višini sem že fino izgubila. Prvič se vrnem na obalo precej nižje in pametna kot sem, se še enkrat zapeljem ven, namesto da bi šla peš malo višje. Tokrat me odnese še mnogo nižje, vsi surfači so nekje desno zgoraj jaz pa sem globoko levo in sama sebi se smejim, da če bi imela viso s seboj, bi šla lahko v mesto na kavo, kot v reklami :). Odločim se, da tokrat pa res na obalo, pa peške gor! V tistem pa vidim kako se mi približuje čoln. Ozrem se naokoli in vidim, da res ni nikjer nobenega surfača. Joj obalna straža gre proti meni! O moj bog, še tega se mi manjka, da me Mitch Buchannon dostavi na plažo, do malega Angleža, ki sem mu bila že tako sumljiva. Prijazna gospodična s čolna (ni Pamela) me vpraša, če rabim pomoč? Pravim, da bom zmogla sama do obale. Prepričljiva sem in odpelje se naprej! Res mi uspe priti na obalo. Delam se, da ne razumem srbskih mladeničev, ki dajejo glasne pripombe in celo obalo kak kilometer ali dva vlečem surf za seboj. Zraven pa se smejim sama sebi in na koncu celo pomaham 18 letnem inštruktorju. Pa še ponazoritev na googel maps, za lažjo predstavljivost. 🙂
Jp, tako kot sem se ga letos veselila, pa že dolgo ne. Napotili smo se na isto mesto kot lani. Na poti v Benetke smo zavili na hitro še v Dechatlon po Quechuo. Do trgovine sem bila prepričana, da bom kupila tisto za tri, pa sem si v danem trenutku premislila in kupila le za dve osebi. Bojda se nam je strašno mudilo na ladjo. Kasneje pa smo z veliko zamudo štartali iz pristanišča, nimam pojma za kaj. Smo pa tokrat imeli dva sopotnika, Manimejkerjevega sodelavca z dekletom. Takole smo se namestili in glede na veter, ki je pihal na ladiji se je Qechua zelo dobro obnesla.
Je pa Manimejker spal zunaj, me tri pa notri. Pot sploh ni naporna. Če ima vsak svojo tehnologijo v rokah :).
No jaz sem malce retro ali pa staromodna, ampak pasjansa je zakon. No zej pa ta grenke. Prva je bila, ko smo prispeli do naše Frose – gazdarice, ki ne zna besede angleško ima pa sina za prevajalca, in nam je ta dala sobo brez razgleda na morje! Čeprav sva tega izrecno zahtevala v mailu! Itak, da sva na koncu vzela sobo, sej smo bili utrujeni od poti in da bi šli zdaj na novo iskat mi na kraj pameti ni padlo. Smo se pa zmenili da čez 4 dni selimo v sobo z razgledom. O.k, ampak ena taka stvar mi pa že ne bo pokvarila dopusta, sem si mislila. Prvi dnevi so bili prav lepi valovi in punci sta jih lovili kar z blazino in starim čolničkom, neizmerno sta uživali.
Nato se celo potapljali z Manimejkerjem in bojda je šlo mali lumpi odlično. Po treh dneh res počivanja in samo opazovanju hribov sem naštudirala, da bi zjutraj res lahko vstala in odtekla na enega izmed niju.
Zdaj pride druga grenka. 😦 Mala lumpa je ta večer začela tožit o bolečm ušesku, ampak nisem slutila nič hujšega. Ponoči pa se je stvar razvijala. Začelo jo je boleti in moja noč se je prelevila v nočno dežurstvo in jutranji tek je odpadel! Ob 6h sem komaj zatisnila očesa za kako urico in misel o jutranjem teku je zbledela. Stvar se je stopnjevala in odšli smo do zdravnika. Dobili antibiotik in se preselili v apartma z razgledom. Evo razgled na Itako in Kefalonijo.
Lumpo je počasi začelo kuhati. Druga noč je bila katastrofa, kuhala je na 40. Jokala, bolje rečeno ječala od bolečine, groza. Mene je vmes tudi zvijalo, težko prenašam trpljenje lastnih otrok. Čas mi je tekel počasneje, komaj sem čakala jutranjo uro antibiotika, ker sem verjela, da bo 3-ja doza prijela. Sranje! Izbruhala ga je, prav tako Lekadol in še tisto malo vode, ki jo je popila. Ponovila sem dozo, ona pa bruhanje. 😦 Še dobro da sem bila z Miss Deha na telefonski zvezi, ker sem bila že povsem zmedena. Opoldne se je stvar malce umirila, popoldne pa novi val bolečine in vročine. Painkilerjev je imela že polno rit pa nič ni pomagalo! Hopa copa, smo se zopet napokali k zdravniku. Tu pa štala! Tulila je, ko jesihar in nikakor ni pustila pogledati ušesa. Ta velika, se je kar skrila za Manimejkerja, ko je mala tako kričala. Vse jo je bolelo, glava, ušes, žrelo, ni da ni…. Zdravnika (predpostavljam, da je bil eden specializant) sta se pregovarjala po grško in me delalo še bolj nervozno. Vendar se nisem dala in vztrajno sem spraševala, o čem razmišljata. Naj povem še, da je bila to urgenca in o pediatru ni bilo ne duha ne sluha. Na koncu, so nam predpisali še antibiotične kapljice in predlagali menjavo dveh različnih painkilerjev. Aha, pa plačali smo 5€ za pregled in to samo 1x, drugič niso hoteli denarja in 11€ za antibiotik, precejšna razlika od prejšnič. Noč je bila mirnejša, vsekakor pa ne mirna. Počasi je šlo na bolje. Četrti ali peti dan bolezni sva šli celo na vrt. V vodo pa še ne. In ko je bolečina v ušesu povsem minila sva ga zaščitili z silikoskim čepkom in še plavalno kapo predelano v trak. Takole:
Vendar veselje v vodi ni bilo več enako tistemu prej. Se nadaljuje.
tinasurfazavas 
You must be logged in to post a comment.