tinasurfazavas

Category Archives: Rekreacija in šport


by 5 komentarjev

5. polovička je padla

Rane še niso zaceljene in spomin je še živ. O raznih izgovorih, kako nisem imela časa za dolge teke pred svojo 5. polovičko, pa raje kdaj drugič.
 V soboto zvečer sem si prestavila uro in pripravila budilko, da bi si v miru privoščila zajtrk. Ja gsm je bil pa tako pameten, da se je še enkrat sam prestavil in me zbudil še eno uro prej. Kako sovražim te prepametne aparate. Po uspešnem zajtrku sem se odpravila še na volišče, kjer sem mal’ pobulila, ker je bilo toliko kandidatov za župana, sem mislila, da sta samo dva :).
 Od tu pa me je brat z ženo in mojim očetom odpeljal v Sežano. Na poti tja pa volilna debata. Pri nas smo večinoma vedno enotno politično usmerjeni. Uglavnem, dan je bil lep in jaz sem se edina od nas treh oblekla v tri četrt pajkice in tanko majčko. Edina (od nas treh) sem tudi stala v neskončni vrsti za wc.  Na start sem prišla dokaj pozno in spet brez majčke z žepi. Doma sem namreč mislila, da bom tekla v dolgi, pa sem se v Sežani premislila. Vzela sem dva gela in si ju zatlačila za hlače, ampak to šele potem, ko sem se vrnila z wc-ja. 🙂  Na prvem ovinku sem imela enega že pri kolenih in ni mi preostalo drugega, kot da ga nesem v roki. Vroče je bilo. In to tako, da sem bila žejna že na drugem kilometru. Na prvi postaji vode sem spila le en kozarček in mi je bilo vse do druge žal, da si nisem privoščila dva. Veliko jih je teklo v dolgih hlačah in vetrovkah. Si ne predstavljam, kako jim je bilo, ker meni je bilo za znoret vroče, predvsem v glavo. To moje gnezdo je čist predober izolator.
Na drugi postaji sem si iztisnila ogabno topel gel, ker sem ga ves čas valjala po rokah, in zopet spila kozarec vode. Več je ni bilo:(. Pa dalje. Tako do enega 10 km je kar šlo, potem so mi pa noge začele nagajat. Pri 16 km niso sam nagajale, ampak štrajkale. Navadno sem izčrpana, tokrat pa je bilo drugače. Res, da mi je bilo čisto prevroče, ampak glavno krivdo pripisujem neulaufanim nogam. No, to, da so kilometri postali dolgi 3 km, bom preskočila in napisala raje, da so se organizatorji zelo potrudili z motivacijskimi napisi. Meni so koristili in mi risali nasmehe na obraz. Proti koncu sem se borila sama s seboj, da nisem začela hodit. Tisti ki so, so bili hitrejši od mene :). V cilj sem prišla z časom 02:11.19. Nima pojma, kako mi to uspe. Na uro sem gledala,  le tam do 10 km, kasneje sem imela preveč dela z vzpodbujanjem same sebe, kot paziti na tempo, ki ga tako ali tako nisem zmogla več držat.

Torej to je bil moja 5. polovička in drugi Mali kraški maraton.
Kljub temu, da ni bilo najlažje, grem drugo leto spet 🙂 . Pridelala pa sem si en ogromen žulj, ali pa kar tri skupi na palični kosti, tako, da sem morala danes špricat plezalni trening :(. Tekat pa začnem čez vikend.


by 4 komentarji

Izlet v London

Oče me je odpeljal na letališče. Prišla sem direkt na vkrcavanje z malim, malim kovčkom, ki so mi ga kljub vsemu vzeli (brezplačno), bojda na avionu ni bilo več prostora za ročno prtljago. Pa kaj. Še bolje, pograbim le knjigo in torbico, opravim preglede, kupim vodo in se počim na stol.
Ufff, kak mir. Nisem bila sama na letališču že od 17. leta. Res! Pri 17. sem sama letala v Miami na tečaj angleščine ali bolje rečeno amerikanščine :). Kasneje, sem vedno letela v paru. Bodi si z mamo, prijateljico, fantom… Zadnjih 7 let pa vedno z zverinicami. Vzamem knjigo (avtobiografija  Petra Vilfana) in čas leti na polno. Malo me zmedejo ljudje, ki se zgodaj postavijo v vrsto, a se ne dam motit, sedim in berem.  Ko se vrsta začne praznit, le dvignem pogled in srečam miss Black Pony.  Predstavi mi kolegico in hitro izmenjamo informacije o namenih. Moji so turistično ležerni, njuni pa poslovno natrpani. Mislim, da se zadnje vkrcamo na letalo. Poiščemo si prazne sedeže in jaz se poglobim v knjigo. Opazim le križanje osebe poleg mene, pa me ne gane preveč.
Na Stanstedu me dekleti povabita na kavo in tu se ravnam po izboru Miss BP.

 Kasneje si vsak dan enega privoščim. Vrhunski je. Punci me povabita še v taxi, ker bojda sem jima na poti :). Sprva se malo ogibam, v bistvu, pa sem utrujena in se mi ne da niti malo misliti in pristanem. Ker imam možgane na off, se hočem vsesti na voznikov sedež. 🙂 Nori Angleži vse mora bit, ravno obratno. Dostavijo me direkt pred hotel, kjer pa me že čaka Manimejker. Noro nobel. Oddam prtljago in odideva na nudle in pivo.
 Zgodaj zjutraj pa  na zajtrk in potem vsak svojim zmagam naproti.

 Manimejker na konferenco, jaz pa prosto kot se mi zahoče.  Muji me čaka že na vogalu hotela. 🙂

Prve se sprehodim do Narodne galerije, ki je še zaprta. Sedim na Trafalgar Squar-u in si malo pregledujem stvari. Odločim se za Davida Hockeya.

Poiščem lokacijo na zemljevidu in se odpravim do galerije, kjer je eno uro čakanja na karte in pol še gužva za notri. Hmmm, nekdo za menoj sprašuje, če je ves dan tako? Kmalu izvem, da okoli 2h, 3h je precej manj ljudi. Odpravim se proti Picadilly Circusu, se sprehodim malce po trgovinah in prav kmalu je že čas kosila in zopet povsod gneča. Po kosilu pa drugi poizkus v galerijo. Tokrat mi uspe. Kjub temu, da je vsaj pol ljudi preveč, sem očarana. Barve na slikah so take, kot jih ne prikaže nobena fotografija. Sploh pa formati. Več kot očarana  sem. Pa slike narisane na I-padu! Lahko bi bila cel dan tam, samo kaj, ko so vse klopce zasedene in jaz zelo utrujena. Kupim si knjigo in jo odnesem v hotel, kjer jo z navdušenjem listam vsaj še eno uro. Zunaj me je precej namrazilo, niti slučajno mi ni jasno, kako je šolarjem v kratkih hlačah. Odločim se za ogrevalno prho, nato pa na kavo s fantom iz bivše soseščine, ki trenutno živi v Londonu. Manimejker se nama pozno pridruži in tokrat zaključiva z Indijsko večerjo.
Drugo jutro pa se namenim v Narodno galerijo. Na poti,  zagledam še St Martin’s School of Art, kar še dodoatno spodbudi moje razmišljanje o študiju. Definitivno ni primerljivo z študijem pri nas. Vsaj kar se umetnostnih zvrsti tiče. Meni se zdi, da je tu 1001 inspiracija na vsakem koraku, kar za domači kraj ne bi rekla.
Sprehodim se še čez park in res jim zavidam to zeleno travo.

A je komu jasna tale ograjca čez rože?

Kosilo tokrat pojem na klopci ob Temzi, kjer mi slabo vest vzbujajo tekači, ki jih srečuješ res na vsakem koraku. Bojda je maraton v Londonu že aprila.

 Ne vem kam bi šla popoldne v Narodni Muzej, Znanstveni muzej ali pa v Tate modern, odločim se za zadnjega. Tu me nekaj zmoti. Sprva sploh ne dojamem kaj je drugače, kot je bilo v mojem spominu. Kasneje le ugotovim, da je zaradi prenove onemogočen prehod svetlobe v sredinjski del zgradbe, kar je povsem spremenilo mojo prejšno izkušnjo. No, razgled iz kavarne pa ostaja. 🙂 Škoda le da ni sonca.

Manimejker je tokrat  zaključil malo prej, da se še skupaj  sprehodiva po Regent Street-u in  si privoščiva mehiško večerjo preden odideva v teater na  Les Miserables.

Predstava je seveda odlična.

Zjutraj še na zadnjo londonsko kavo. Shoping sprehod po Covent Gardenu.

Slikanje s pirhi, ki so rastreseni po celem mestu in seveda brez jagodne pite ne gre. 🙂

3 dni je minilo kot bi mignil. In ker je bilo v nedeljo sonce, sem si kljub žuljavim nogam obula tekaške superge in se poddala na 10km tek. Mali Kraški se namreč približuje s svetlobno hitrostjo. Rekorda ne bom postavljala, ampak večjih težav pa ne bi hotela imeti. Res sem malo tekla, kljub idealnim razmeram to zimo. Nimam pojma kdaj bom našla več časa, da bom prišla v željeno kondicijo!


by 7 komentarjev

Smučkanje

Letos smo se zopet  odpravili v Schladming. Punci sta bili v šoli pri SD Novinar in super smučkali, midva pa sva se večino podila “off road”. Snega je bilo toliko, da ko sem padla ali bolje rečeno zapeljala v kup snega,  da sem se ustavila se sploh nisem mogla ven skobacat. Palica se mi je do konca zarinila v sneg in smučke prav tako. Manimejker je že pripravljal fotkič, ko sem ga rotila, da naj mi raje odpne dilo, kot da se norca z mene dela. Kondicija je bila boljša kot lani, vendar še vedno ne dovoljšna za toliko smučanja.
Manimejker bi se vseskozi vozil po celcu ali pa kuclih, malo sem bila utrujena in nekajkrat je šel sam. Odpravljava se na kosilo in Manimejker zapelje čez neko skakalnico, ki  ga neumno vrže na hrbet. Sprva se smejim, ko pridem bliže in ga vidim kako se vleče za roko,  mi je takoj jasno, da mu je rama skočila iz sklepa. Hitim z odpenjanjem smuči in ga vlečem pokonci, da si čim hitreje vrne ramo v pravilen položaj. Ljudje so takoj zraven in sprašujejo, če potrebujeva pomoč. Manimejker pa je že na smučeh in odpeljeva se na kosilo. Za njega to ni tako redek pojav, jaz pa se spomnim zakaj mu ne dovolim, da smuča sam po kuclih in off road.

Na smučanju je bil tudi moj brat z družino in njegov dober kolega z družino. Torej skupaj nas je bilo 12 in prav super smo se imeli. Za pusta smo se odpravili v nek lokal kjer so otroci prav divjali in se vrteli okoli droga in vsake toliko vzpodbudili svojega vlakca. Jaz  Lady GaGa pa sem se prepustila svojemu mornarju.

Lumpi sta odlično napredovali, nekaj dni sta bili celo v isti skupini, nato smo starejšo le opogumili za napredovanje v višjo skupino.  Saj tehniko obvlada, le strmine in rdeče proge jo strašijo. Mala seveda ne pozna strahu in se ne ozira na barve proge, oziroma ko naju poprosi, da gre popoldne z nama, naju tudi prosi, da jo peljeva tja  kamor oni niso šli. Na rdečo, mami! Res je neverjetna, vse prevozi. Se tudi prevrne a se zmeraj z nasmehom pobere. Smuk preža ji najbolj ustreza. In takole smo se merili v hitrosti :).

Minuto za tem je ponovno padla na povezovalni progi kjer ji smučka ni odpela. Ustavim se in čakam kje sta? Čudno se mi zdi, da sta toliko zaostala. Sto metrov višje opazim, da se ljudje ustavljajo. Odpnem smučke in laufam po progi navzgor, v bistvu po ravnini. Srce mi razbija v ušesih. Lumpa joka in sedi na sankah. Polno ljudi je že okoli nje. Manimejker pravi, da ji smučka ni odpela in da se ji je noga zavrtela okoli. Naključni smučar je zdravnik in pravi, da je noga najverjetneje zlomljena pod kolenom. Zasilno imobiliziramo nogo s palicami in pasovi iz hlač,  še preden pride reševalec z akijem. Lumpa neneha jokati in strašno me skrbi, ker navadno jok mine. Tudi ko si je prebila čelo in pregriznila jezik, se je pač pomirila. Vsa je iz sebe. Mogoče grozno, ampak prve kar pomislim, kako bom tega otroka krotila 3 tedne z nogo v gipsu?  Odpeljejo naju na urgenco in na slikanje. Vsi so zelo prijazni. Že mimoidoči  na smučišču so neverjetno prijazni, v bolnici je enako.  Po slikanju se lumpa končno umiri. Ko se vrnemo k zdravniku in jo ta vpraša, če lahko dvigne nogo, jo dvigne, kasneje tudi pokrči. Zdravnik pravi, da je slika povsem navadna in da ji je najverjetneje koleno skočilo ven in nazaj, tako da naj ji le hladimo koleno in ga malo povijemo.  Domov odšepa! Upam, da ima samo po otroško mehke ligamente in da ni podedovala plitkih sklepnih skodelic po Manimejkerjevi strani. Na srečo je tudi že četrtek in pred nami le še petkova tekma.
Na tekmi sem sama osvojila drugo mesto v svoji kategoriji (ženske), zakar gre zasluga predvsem mojemu sponzorju ali donatorju. Kolega, ki servisira smučke je bil presenečen nad mojimi arhivskimi smučkami (tako jih je poimenoval). Iz kleti mi je prinesel svoje stare, ki so baje že nekaj časa samevale v kleti, sam ima bojda že novejše. Meni so odlično služile ;).
Nasplošno smo se zelo zabavali, če primerjam z lanskoletnim zimovanjem v Kronplatzu mi je manjkala le Maša (SD Novinarjeva predstavnica) s svojo nalezljivo energijo in dobrovoljnostjo, no mogoče še kapučino. Saj ne rečem, da tukajšnji predstavnik ni bil dobrovoljen, zagotovo pa ni bil kos mladini, ki je bila zelo “neubogljiva”(mogoče malo premila beseda), v tem primeru sem sigurna, da bi Maša gladko pomedla z njimi.
Zaključili smo z Ikeo. Punci sta odkorakali z velikimi zverinami, mami pa z vrečo blaga :).
Upam, da ste uživali v počitnicah, mi smo si nafilali baterije in upam, da se do prvomajskih ne izpraznijo do konca :).


by

Gradovi Kralja Matjaža

V sredo sms:” A bi šli vi na Gradove Kralja Matjaža?”. Vrnem : “Bom dala na družinski posvet!”. Pošljem :”Je bilo sprejeto, pridemo!”. V četrtek dobim urnik, seznam potrebnih stvari  in načrt na mail. Ups! O.k. to da smo v ekipi je sicer cool, edino tista ura pričetka ob 9h na drugem koncu sveta mi ni bila najbolj jasna.
Osnovna ekipa se je tja odpravila že dan prej in so v bližini tudi prenočili. Mi pa smo si navili budilke za 6:30 in se celo ob 8h res usedli v avto. Čeprav zdaj, ko to pišem, razmišljam, da smo me delovni dan ob 8h v šoli, pa ravno tako zajtrkujemo in navlačimo vse te cunje,  torej niso problem otroci, dragi Manimejker. No, sam ti je šlo pa kar dobro:).
Pot je dolga. Tja grede smo šli čez Velenje, Topolščico in nato v Črno in prispeli v Podpeco.
Pričakala nas je uigrana ekipa “Kronca”, sonce in začrtan krog z nekaj temelji.

Lumpi sta se zelo, zelo razveselili snega. Dobili sta nalogo nabiranje snega in občasno sta se pripeljali na kockah. Pa tudi snežni tobogan jim je bil po godu.

Jaz sem imela bolj gradbeno vlogo (mogoče ker je moj oče gradbenik):), in sem rezala kocke v zidake, res lušno. Načrt za Kronco je zgledal takole.

Vendar so se proporci malo spremenili. Zasnovali sta jo dve krajinski arhitektki vendar se je med samo gradnjo malo povečala in ne boste verjeli končana je bila kake pol ure prej kot je bilo potrebno. Kljub enostavnosti na prvi pogled, vse skupaj ni tako enostavno. Sneg je bil namreč umeten in tako čudno suh, da se npr. ni dalo krogelj delati z valjanjem, ampak so zahtevale kiparsko obdelavo. Na srečo smo imeli mladega nadebudnega oblikovalca z zlatimi rokami.:)
 Na koncu smo imeli največ dela z iskanjem sedme svečke za v kroglo in jaz sem jo našla, vendar šele doma, skupaj z Mufni, ki prav tako niso moji!
Objavljam še nekaj delovnih fotografij in tudi drugih nedokončanih izdelkov. Morski pes je bil na kocu moder in eden izmed mojih favoritov, kot tudi veverica iz Ice Age. Pa zagotovo so tud Angry Birds-i zažgal v vseh barvah…


Ekipa in dokočana Kronca.

 Zadnja fotka pa je od bogsigavedikoga s FB strani, ker mi smo žal odrinili pred temo. Punci sta začeli zmrzovat.
Ob pogledu na našo dokončano Kronco smo se vsi skupaj strinjali, da se nam od daleč vidi, da smo iz Ljubljane. Kaj pa vam?

Dodatek:

Dobila sem naknadno obvestilo, da je ideja  prišla s Primorske in je bila zasnovana kot veternica. Sam ker Primorci niso uspeli priti,  smo jo Ljubljančani predimenzionirali in preoblikovali v Plečnikovo krono. 🙂


by 2 komentarja

Sonce, ki te pogrešam

Tri vikende zapored praznovanja in vse več ali manj v tej megleni Ljubljani. Sej jo imam rada, sam kar je preveč, je pa preveč.
Na Steni so se menili,  da bi se šlo čez vikend plezat, nekam na Primorsko. Manimejker je nekaj mutil glede nekih obveznosti, pa sem dala zelo na kratko vedet, da jaz grem na sonce, pa če se vsi na trepalnice postavijo in da bom plezala. Ne bom ne postrešček, ne varuška, ne mama, ne animator, …vstaviš lahko poljubno. Pa sej imam vse te vloge rada, samo včasih enostavno ne zmorem in hočem bit samo jaz, da nato spet zmorem, biti vse od naštetega. 
Pa sva štartala relativno pozno okoli 10h, še po današnjega fotografa  in via Črni Kal. Tam pa je bila ekipa že nabrana in kar lušno smo lezli. Sonce v skali je nenormalno toplo. Fotograf se je nasončil in načital. Jaz sem se nalezla, Manimejkerju pa tudi ni nič manjkalo.

Ob 16h, ko je sonce dol padlo je bila gostilna pod Slavnikom nabito polna,  smo pa zato naleteli na še enega znanca in se nato odpeljali v Kozino na kosilo in domov.
Trenutno pečem še pehtranko (Manimejker jutri praznuje), malo prej pa sem v banji prebrala Dylan Dog-a . Hvala Primzi za družbo, fotke in čtivo.
Pomoje je bila popolna nedelja, upam da tudi vaša! 🙂