tinasurfazavas


2 komentarja

Poročilo s plavanja

Evo po dobrem mesecu plavanja je čas za  manjše poročilo.
Na plavanje hodim 1x tedensko, 1x pa na plezanje, vmes pa skušam kako urco teči, ko Lumpi plavata in po koncu šolskega leta bom bolj fit kot kdajkoli v življenju. Ne hecam se! Sam če bo vse po planu, ne bo časa za glavobole :). O.k. zdej pa resno.
Izbrala sem si klub, se prijavila, prišla na prvo uro (kjer sem se takoj začvekala z inštruktorjem- ta namreč uči tudi v otroški plavalni šoli… ) in hop v vodo.  Pred prvo uro se nisem počutila ravno olimpijsko (beri zdravo), vendar ker me je res firbec matral, kako je na plavanju, sem vseeno šla.
Na vhodu je bilo malce zmede, ni garderob, oziroma jih je premalo, enako je z omaricami. Ta pametni in izkušeni pridejo v kopalkah,  slečejo vrhnja oblačila, zbašejo oblačila v ruzak in ga vzamejo s seboj  na bazen.  Jaz amater,  se preoblačim in pol tlačim vse stvari (s čevlji) v pol premajhen ruzak! Pridemo na bazen, nas malo zaslišijo in razdelimo se po skupinah. Sama se dosodim v počasno linijo. Gre mi kar v redu in baje se opazi, da sem se plavanja že učila in tako presedlam v ta hitro linijo. Ura mine kot bi mignil. Na odhodu je spet malo zmede, tuši zasedeni, ruzaka nimaš kam dat, da ne bi bil moker, garderobe zasedene… Dojamem, da je najlažje obleči se, dati kapo na glavo, pa domov pod tuš.
Aja, pa ozke kavbojke na mokre noge je mission impossible! No in ker sem bila na pol bolna, bazen pa ravno ni domača kopel, sem drugi dan, kar uspešno zakuhala. Poleg tega, pa  me je tudi  muskelfiber ujel. Tako sem drugo uro prešpricala in prišla na tretjo. Četrta ali peta, pa je bila tista po maratonu, kjer sem se bolj utapljala kot plavala. Res hecno, ko so bile noge utrujene, sem kar tonila.
Danes  pridem z zagonom in glej ga hudiča, že  pri skoku v vodo mi potegne dol očala in vsa zmedena se skoraj zaletim v nasproti plavajočega in pod vodo se tako zmedem, da ne vem na kateri liniji moram plavat. S kapami in očali smo tako ali tako vsi isti in ne na eni in ne na drugi liniji ne prepoznam nobenega soplavalca. Trener pa se je tudi odmaknil od linije, tako da ne morem določit prave linije. Sploh pa na polovici bazena nimaš kej ugibat, maš, da plavaš, če ne te slej kot prej, kdo preplava. To je spet ena varianta avtoceste. Na liniji se plava po desni gor in levi nazaj. In vsi več ali manj rinemo v ograjo in gledamo dol in ne naprej, tako se hitro zaletiš v počasneža pred teboj ali pa dobiš kako floskulo od sosednega plavalca, če ne drugega, ti pa špricne vodo ravno takrat, ko ti pomoliš usta iz vode in hlastaš za zrakom. No in ker sem jaz sredi bazena zajela vodo in ne zraka, me kašlajočo dohitita dva soplavalca, pa še ta prvi iz druge strani, ki se že vrača in nastane kar mala zmeda. Vajo, ki smo jo dobili pa sploh ne vem, če znam opisat. Zame supertežka. Nekako plavaš kravelj noge,  roke in komolce za glavo in nato  se obrneš na hrbet po zrak,  nekajkrat  zabrcaš in spet nazaj na trebuh. Roke imaš vseskozi za glavo.  Pa sem mislila, da je superman težak! Uglavnem sem prosila za premik v počasnejšo skupino in ker je bila tam gužva sem šla še v počasnejšo. 🙂 Tu je bila pa čist druga pesem. Prva v liniji in daleč nobenega zamenoj, ki bi me priganjal:))).

Najboljše od vsega, je bila pa pehtaranka in jogurt, kot regeneracijski obrok !:)


10 komentarjev

4. polovička

  S tole fotko sem že dva dni težila na FB. Jaz sem bila fascinirana, da je sprintano ime na številki. Poleg tega pa sem res komaj čakala, da nabrušene tačke (tole sem ukradla eni komentatorki;)) preizkusim na progi. Spala sem super in na startu sem bila res zelo malo nervozna, kljub temu sem skočila še na stranišče (opa, to pride kasneje kot pomemben podatek). Mene pač vedno tišči lulat!
Z manimejkerjem sva se znašla v isti coni (pod dve uri). Uro sem trikrat preverila, če dela na km in ne na milje, tako da je vse štimal. Mislim, da sva štartno črto prestopila po nekih 8 minutah in gasa. Manimejkerja sem kmalu izgubila, sploh nisem hotela vedeti kje je. Pred mano, za mano sam moj tempo je važen. Ura mi je na začetku kazala večino časa nek tempo 5.3 minut/km po nekem času sem padla na 5.4, ampak ni mi bila panika tempo, ampak so mi noge nagajale. Na 9 km sem se res veselila, da bo kmalu 10km, pa da stisnem ta gel in me spet malo požene (tempo sem mislila) sej je tempo padal. Pri Mercatorju je bila okrepčevalnica in iščem gelček na riti. O sranje, ni ga! Vprašam še dva za sabo: “A jaz nimam gela na hrbtu?” Z nasmehom mi odkimata. Sam brez panike! Naberem 2 cukra in tokrat spijem enervit. Tudi cuker je boljš k n’č. Sam kje je gel. Aaaaaaaaaaa, v stranišču! Kaka koza? Padu mi je v wc, ker sem pozabila, da ga imam za hlačami, ker v žepek ne gre!:) Nič, poskušam se spravit v hitrejši tempo, pa ne gre. Ponovno srečam Urban-ega tekača z ženo. Tokrat hodita, ker žena med hojo doji. Jaz bi ji privoščila počitek! Ampak vsak po svoje. Zavijamo na Drenikovo in kasneje po klancu na Podmiliščakovo in Slovenčevo in  res mi je mal daleč. Probam se fokusirat na noge pred menoj, pa vidim, da je večini  težko enakomerno teči.  Kar nekaj se jih ustavlja, prvič pomislim, da sem prepočasna, a na čas ne upam pogledat, vseskozi gledam tempo. Ta pa pada.:( Na Ježici se mi pridružita nečak in nečakinja, vendar imam ravno krizo in se težko pogovarjam z njima. Najdaljših 4 km je pred mano. Noge me ne nesejo in vseskozi me zateguje v mišicah, občutek je res hecen, tako kot da je mišica od zunaj premrzla in od notri prevroča, bojim se, da me bo krč.
Najhitrejši Kenijec me ujame pri Mercatorjevi poslovni zgradbi (to ni dober znak, vidim uro, ampak se mi ne da preračunavati). Izpustim zadnjo okrepčevalnico in zopet se mi priključita nečak in nečakinja. Kar tečeta in tečeta z menoj, prosim ju naj počakat na dedka saj ne morem skrbeti še za niju (da se ne izgubita) ker komaj še premikam noge.  Pozdravim še Lumpike in spremljevalke in odtečem še zadnje metre.
20:07:33 (se vid, da se mi je vlekel) 02:07:33 je rezultat. Klinc ni šlo pod 2 uri, pa tudi Manimejker je bil hitrejši, za ene 5 minut. Sama od sebe, oziroma od prejšnjih odtečenih 21 km, pa sem vseeno hitrejša za 4 minute.  Super je bilo! Navijači so bili tako odlični, kot še nikoli. Godbe še kako pridejo prav. In male ročice, ki nastavljajo petke so tudi zelo vzpodbudne. Hvala vsem, tudi tistim, ki jih ne poznam in so mi s kakim ploskom ali vzklikom pomagali premakniti nogo v malo bolj veseli korak.
Pri mistru ASICS-u pa sem že nastavila nov plan:)!
Prijeten teden vam želim!!!


16 komentarjev

Hočem moško telo

Khmmmm, ni tako kot mislite. 🙂 Ne gre za kako fiziološko potrebo, tudi estetika nima veze s tem. Čeprav…,  ma to je že druga zgodba, za drug ambient in predvsem za drug medij. Tu namigujem predvsem na fizično sposobnost. Ste vedeli da ženske za moškimi v športu zaostajajo za 10%. Torej, če govorimo o vrhunskih športnikih imajo ženske 10% slabši rezultat od moškega. Pa to sploh ni tok slabo, ker imamo že v startu ful slabšo predispozicijo, več maščob, pa menstrualni ciklusi, pa še en kup enih minusov….
Uglavnem, ker gre tu za osebno filozofiranje, naj povem, da se intenzivno ukvarjam z izboljšanjem svoje hitrosti teka. Vsaj ene 2 meseca (to redni spremljevalci veste:)),  sem  pridno vadila in trenirala v upanju, da se mi bo obrestovalo na Lj. maratonu. Upanje ostaja!:)
Danes sem tekla na 19. teku ob Savi. Med  4km in 5km me je pobiralo z veliko žlico . Moja ura se je preklopila na milje in nisem imela pojma koliko prehitro tečem. Jasno mi je bilo, da je zame hiter tempo. Kazalo mi je nekako 8,4 minute/miljo. Manimejker mi je preračunal,  da je nekje 5,5 minut/km.  Tekel je tik za menoj in mi sopihal na ušesa, kot da bo zdaj, zdaj izdihnil. Vendar je kljub temu gladko nadaljeval s tempom mimo mene, ko sem po 4km upočasnila tempo. Pobrskala sem po žepu za dextrojčkom in si ga polovico stlačila v usta. V mislih sem imela vodo na 8km. Te pa ni pa ni bilo. Ko smo končno obrnili in sem natanko vedele koliko je še do doma ( to je bil včasih moj domači tekaški teren),  sem se nekako prebudila in zopet poskušala pospešit tempo. Vendar kljub rezultatu : 13km 1h 12, kar se meni ne zdi tako slabo, sem bila zadnja v svoji kategoriji. Ampak to ni ni nič novega. Bolj mi ne gre, da me je Manimejker stresel za cele 4 minute. Da o tem koliko ni nič treniral, le kile pridno nabiral, raje ne govorim:(.  No zdaj se pa pejt. :)))
Lep teden vam želim in tisti, ki greste na Lj Maraton ne pozabite, da je ta teden pomembna hrana!!!


5 komentarjev

Bolje

Končno sem bolje. Včeraj sem celo tekla. Sicer  ne vem kako sem tekla, ker se mi ni dalo čipa prestavljat. Imam namreč nove superge. Kupila sem jih na vrat na nos. V omari sem imela poleg razpadajočih tekaških superg, dvoje balerinke in zimske škornje, pa ene mal majhne adidaske. Uglavnem nič ni blo primerno za kak športen izlet. Posebej, ker želim v scufanih tekaških copatih odteči 21km in si res ne želim, da mi dan pred maratonom razpadejo. Tako sem si kupla terenski tekaški copat (saj baje zima prihaja). Tole so:


Par kilometrčkov je pa bilo. Copati so mi bili malce pretopli, kar bo za zimo ravno super.  So pa Salomonke eden najbolj prodajanih copatov kot terenski tekaški čevelj in moram reči,  da je izbira precejšna. Po novem se ločujejo tudi na neutralne in pronatarsko – suplinatorske. Jaz sem kupila nevtralne, ker nisem vedela, da lahko dobim pronatorske. Ampak mislim, da me čaka lepa tekaška zima :). V nedeljo pa na bivši domači teren, na zadnji trening pred maratonom.
Vabljeni na:  19. tek ob Savi


6 komentarjev

Rekviziti

Ko mi je kolegica (arhitektka) pomagala risati načrt za stanovanje,  se ni mogla načuditi zakaj rabim toliko omar, oziroma, tako veliko shranjevalnega prostora na hodniku. Ja, za rekvizite! Veliko jih imamo. Pa vedno več jih bo, no vsaj večji bodo :). Žal je klet tu povsem neuporabna. Je vlažna in  povsem NE varna. No, če jih malo naštejem: vsaj 4 pare pancarjev, 4 pare smuči, plezalni pasovi, plezalke, plezalna vrv, 4 kompleti plavutk in mask, spalke, rolarji,  tekaški čevlji, tekaške smuči in več vrst čelad…

Zdaj sem si privoščila novega. Takega, ki ne bo zasedal nič prostora v omari. Ja v tisti na hodniku, ki je tako ali tako še nimamo :).  Tako grem danes tudi na prvo plavalno uro. Držite pesti, da se ne utopim.