prve pa draga moja sotrpina, jaz sem nas kr na suh prijavila :-)!
Pa še draga so-blogerica, če se ne motim, je danes ta dan. Želim ti še veliko burnih zapisov, čudovitih fotografij in bogate letine (vrt). Čim več smeha in sonca in čim manj brisanja nosov. Lepo praznuj!
Juhuhu, smo že nazaj. Kot prvo vsem hvala za vse veze, ker vreme je bilo skoraj idealno! Brez oblačka. Sicer je bilo hladno tudi do -15. Vendar so se našla pobočja brez vetra, tako da so otroci uživali 100/h. Posledično pa tudi starši. Slikic nimam skoraj nič, ker je bilo treba smučat in nasmučala sem se po 7-ih ali 8-ih letih, za sedem let nazaj :-).
Manimejker me je sicer hecal, da me bo posnel in objavil na netu v moji pred-carving opremi z pripadajočo tehniko. Vendar teh posnetkov ni! Kdor zna, pač zna :-). Oprema je res stara nekih 15 let (o moj bog), tako da drugo leto bom pa mogoče res menjala ;-).
Punci sta smučali v svojih skupinah z učitelji in nič se jima ni smučalo z nama. Čeprav sta vsak dan s ponosom pokazali kaj novega. Tako da smo bili res vsi zadovoljni! Jaz sem poleg tega še obujale spomine, preživete na zimovanjih z SD Novinarjem in mislim, da bistvo ostaja enako. Za otroke je učenje v skupinah bistveno bolj zabavno. Pravzaprav je, SUPER!
Kljub temu, da se smučanja letos nisem ne vem kako veselila, sem prav tam ugotovila, da ne zamenjam tedna smučanja za teden v toplih krajih. Še posebej, ker sem lahko pila prave kapučine, kar na smučišču. Mljaska! Bi pa dopust z veseljem dopolnila še z nekim popotovanjem v tople kraje.
Tako sem si ob večerih cedila sline, sanjala in se grela ob branju Jej, moli, ljubi (meni lušno lahko branje).
Torej enkrat bo treba na Bali. Do takrat, pa se bom le naslajala ob Aninih čudovitih fotografijah!
V petek mi je kazalo blazno slabo. Zvilo me je v dveh urah tako, da sem se samo s termoforjem pobrala v posteljo. Kasneje zvečer pa sem dobila tako “nespodobno” povabilo. Na katerega sem se odzvala nevedoč, kako bo z menoj takrat.
V soboto sem celo šivala. Čisto sem padla v dinozavre. Nečak je namreč danes praznoval 6. rojstni dan in njegova mama mi je naročila kapo. Do sedaj so ga zanimali samo avtomobili. Sedaj pa mu je menda carski Triceratops. Menda pa je tudi Stegozaver cool. Še dobro, da obstaja internet. Najprej sem se odločila za slednjega, se mi je zdelo lažje. Na koncu sem res padla noter in naredila še zahtevnejšega. No pa to sploh ni najpomembnejše, saj sem kape delala zvečer in jih nisem poslikala 😦 .Upam da mi pošljejo sliko na modelu in potem objavim.
Danes sem vstala malo pred sedmo, vzela sposojeno opremo (hvala Bernarda) in se napotila po eno Jeklenko in nato v Kranj po drugo Jeklenko. Punci sta me povabili na turno smuko. Torej odprava treh Jeklenk.
Vremenska napoved ni obetala, ampak me smo se zabavale že v samem štartu. Smeha in idej nam ni manjkalo. Na Pokljuki je bilo kar precej ledeno, tako da smo z avtom jemale zalet, da smo se po ledeni stezi prebile na želeno parkirišče. Namestile smo si vso opremo in sledili so seveda napotki glede hoje (moja prva prava turna odprava). Po parih metrih sem se že slačila in sopihala. Kasneje na Blejski koči je termometer kazal 7 stopinj C.
Tu sem bila že kar precej utrujena, vendar nebo se je kar odprlo. Sonce, sneg in gore naredijo svoje. Odločile smo se, da nadaljujemo brez počitka. Jeklenki sta pridno čebljali in moj zaostanek se je vedno bolj povečeval. Seveda sta me vedno čakali, vendar vedno dlje.
Res sem brez osnovne kondicije in noge so me že kar precej bolele. Fotografirat nisem mogla vedno, ko bi hotela, ker potem pa bi bila res v prevelikem zaostanku.
Zaradi slabe napovedi je bilo bore malo ljudi in tako smo tik pod vrhom srečale nekaj veseljakov, ki so malicali v luknji in kasneje še nekaj smučarjev na vrhu. Tu je kar precej pihalo. Oblekle smo se in odločile, da bomo tudi me malicale v luknji:). Hmmmm, luknjo smo zgrešile in in se odločile, da bomo uživale v smuki do koče in tam malicale. Vendar moje noge niso bile najbolj srečne. Sneg je bil na vrhu spihan in pomrznjen, kasneje pa seveda težak, južen. Vendar nekaj lepih zavojčkov mi je vseeno uspelo in kar precej sem vriskala. Nisem pa vedela, da sledimo nekim sledem in da ne vemo, če so le te prave. Oziroma če se ni ta, pred nami, tudi izgubil.:)
Tole je ena takih tipičnih “We have everything under control. Not really! :)”
Oh, ja. Odločile smo se, da malo pomalicamo sredi gozda, ki je res precej gost za smučat. Seveda nismo vedele kje smo. Pač nekje v Pokljuškem gozdu. Kjer je res veliko smrek. Nek občutek nam je govoril, da moramo bolj desno in to je bilo vse. Punci sta spraševali, če ima katera GPS in spomnila sem se, da ga imam na telefonu, vendar ne vem kako deluje. Ni nam kaj dosti pomagal, pika sredi gozda brez nekih vrisanih malih poti. O.k. gremo bolj desno. Meni se zazdi, da vidim cesto in zazvoni mi telefon. Manimejker. Kliče me kako nam kaže, saj gremo popoldne še na rojstni dan. Predlaga mi naj pogledam še na Google map, če nas najde in v tistem zaslišimo ljudi. Juhuhu! Sicer pa je bila res cesta pod nami. Trije turni smučarji nam dajo navodila, kako do našega avtomobila. Dekleti sta bila zadovoljni, saj po poti, kjer sta me mislili peljati, bi precej dlje drajsale cesto in manj smučale. Vse se je izšlo tako kot je prav. Prišle smo do avtomobila zelo zadovoljne. Kar na hitro smo se odpravile proti domu.
V avtu sem končno poskusila ajdovo torto, ki jo je spekla Jeklenka N in bila je res hudo dobra. Splačalo se je čakati nanjo:).
Punci, hvala za tole povabilo, bilo je res lušno. Kljub temu, da Mrežce veljajo za precej nezahtevno turo, sem kar precej utrujena in z nasmehom odhajam predčasno v posteljo:)!
V soboto smo bili na Lumpi teku. Tekla je najmlajša lumpa. Tako se je zagnala, kot da bi šlo za življenje! Komaj smo oddali otroke, saj je bil najtežji del, otroke oddati na start. Treba se je bilo prebiti čez živi zid zaščitniških staršev. Super prireditev. Otroci so uživali.
V nedeljo, pa se je naredilo božansko tekaško vreme. Toliko tekačev Ljubljana še ni videla na kupu. Manimajker je rekel, da bo tekel na rezultat in se postavil v boks pod 2 uri. Moja so-triatlonka se je tudi postavila bolj spredaj. Dva kroga namreč nista mala šala:). Ninje pa pred startom sploh nisem zasledila, kakor vem si je zadal, da bo tekel na zajčke za čas 3.30. Zajčki so tisti z balončki. Noro!
Z Miss 10 par of Camper in Miss Deha:), smo v zadnjih vrstah s smehom preganjale nervozo. Ena izmed niju je bila prvič na startu 21 km. Druga pa je dejala, da je povsem slabo pripravljena. Startale smo z 9 minutnim zamikom. Ker se je meni pokvarila tekaška ura sem vzela navadno in vklopila štoparico. Ideja je bila, da tečemo konstantno 6 minut na km. Punci sta se bali, da je tempo prehiter, vendar sem bila prepričana, da je pravi za tek okoli 2 uri in da to sigurno zmoreta:), ne pa jaz:(. Nekje v Rožni dlini sem ugotovila, da imam švic majico preveč. Slekla sem se, kar me tekom. Požela sem seveda striptiz aplavz. Vzdušje je bilo fenomenalno. Vsi so navijali, mnogo nas je prepoznala, zdaj eno, zdaj drugo. Ugotovile smo, da vedno ko nas kdo prepozna, nevarno pospešimo. Hitro sem se zadihala. Mislim, da že nekje pri preoblačenju. Miss Deha je držala tempo, medtem ko sem jaz začela popuščati. Ni hotela naprej, strah jo je bilo, da jo bo kasneje zvilo. Vendar po lahkotnosti njenega teka je bilo jasno, da je nabita z energijo. Končno se je odlepila.
Mene je zmanjkalo na 5 km.
Groza! Pa sej vem, da sem trmasta, morala bi iti na 10km. 10 km je namreč razdalja, ki jo lahko pretečem samo s trmo, ne pa 21km. 10 par of Camper je vztrajala ob meni, čeprav sem jo vidno vlekla nazaj. Težko mi je bilo. Najraje bi se obrnila proti domu. Pa kako bom pretekla še 16 km, če mam že zdaj vsega dosti. Ne boli me ne vranica, ne noge, samo slabo mi je in mal mi piska v ušesih. Sej vem odklopit moram glavo. Ne morem, gužva je. Komaj prepričam Miss 10 par of…, da bo meni lažje, če bom sama. Zapusti me še druga so-tekačica.
Odklopim glavo, mislim na dihanje, pozabim na km in avtomatično premikam noge. Pri Mercatorju v Šiški se zavem, da moramo še na Ježico, kjer me čaka najljubša nečakinja in nečak ter ostalo sorodstvo. Najraje bi hodila, pa je toliko navijačev, za katere smo junaki al pa bedaki in nimam face začeti hoditi. Pri mlekarnah me dohitijo Gazele. WoW! Vsakič znova me impresionirajo z lakotnostjo gibanja in ne navsezadnje s hitrostjo teka. Trener iz kombija mi pokaže palec obrnjen navzgor in pravi ” Gut!”, ” Dobar!”. Nasmejim se in spet malo pospešim. Res, kako malo je treba! Bližam se Glinškovi pl. in vsi veselo vriskajo. Opazim, da sta pred menoj dve odlični pol-maratonki Helena Žigon (82) s kolegico Kazimiro Lužnik (76), neverjetni sta. Na Ježici zagledam svoje in solze mi stopijo v oči.
Nečakinja priteče za menoj in sprašuje po Manimejkerju, ki pa je sigurno že kak kilometer pred menoj. Dunajska ravnina je zame grozna. Poznam vsak njen kotiček. Miljonkrat sem jo prekolesarila, malo manjkrat pretekla in kar nekajkrat prehodila. Vleče se! Noge postajajo trde. Valjda, morala bi biti že na cilju jaz se pa še majem po Dunajski. Ogovori me dekle, ki sva se spoznali prejšnji vikend v mestu. Poznam namreč njenega moža. Pravi, da ima hudo krizo, da se ji vleče od 7 km. Skupaj malo pokramljava o tekaških izkušnjah in metri hitreje tečejo. Tik pred koncem se hoče zaustavi, pa ji ne dovolim: “Hitreje bo konec, če tečeva.”. V cilj prideva skupaj. Ena drugi sva hvaležni za vzpodbudo na zadnjih kilometrih.
Moje punce so že v cilju. Vesele seveda. Tudi jaz sem vesela. Manimejker je bil srečen, saj je tekel pod 2 uri in je že huronsko lačen! Moški! Jaz sem prav tako zadovoljna. Kdo bi si mislil, da sem tako trmasta:). Glede na to, da je bilo res veliko tekačev je bilo pa tudi ekstremno veliko navijačev. Takih pravih vspodbudnih navijačev. Super je bilo. Komaj čakam naslednjega! Ha, ha, ha.
Maratonca sta pritekla v cilj s časoma 3:37 in 3:43. Ninja je komaj kaj povedal, medtem, ko je Jeklenka še kr blebetala.
Nora sta!
Ne bo šlo z lahka. Trenirala sem bolj redko in še takrat ne tako uspešno. Pa sej ne gre za to, da bi podirala rekorde, le po dobrem teku se navadno počutim precej bolje. Držim fige za lepo napoved.
Bližajo se tudi Krompirjeve počitnice in Noč čarovnic. Saj ne, da bi kaj posebnega praznovali, radi pa izdolbemo kako bučo, da lahko prižgemo svečko. Če pa vam ne uspe nabaviti buče vam predlagam naslednje.
Potrebujete:
Prazno pločevinko napolnjeno z vodo zamrznemo. Izberemo željen motiv (v našem primeru: buče, strahci, netopirji), ga narišemo ali pa sprintamo, prilepimo na pločevinko in po pikicah prebadamo.
Pri nas pojemo kar veliko koruze iz pločevinke. Spet sem pridno spravljala embalažo:).
Seveda lahko izbereta tudi kak drug motiv in tako naredite male svečnike za stezico ob hiški za balkon ali pa le namizni svečnik.
ad infinitum
Fashion by Almira Sadar
Ko bom velika, bom velik dietetik. Rastem pa hitro ;)
psihoterapija in svetovanje
tinasurfazavas 
You must be logged in to post a comment.