Ne vem, če sem že kdaj, pa tudi če sem že, lahko še enkrat.
Nekoč pred davnimi leti, mi je kolega (Ninja 2) obljubil, da ima on enega prijatelja (zdaj NINJA), ki naju bo peljal v skalo plezat. Kaj sem bila vesela, k’ radio. Šli smo v Glinščico in lezli k’ blazni, od tam smo se kar s pasovi na riti odpeljal še v Sisljan. Men sta štrik navrgla k vajencu, onadva vsak za več kot glavo višja od mene, sta pa skoraj praznih rok prepevala Carl Douglas – Kung Fu fighting. In od takrat smo Ninje.
Lansko leto je Ninja praznoval okroglo obletnico rojstva in ker fanta večkrat tekmujeta na adventure race-ih pod imenom Ninja team, sem jima celo naredila logo.  Testno smo ga sprintali na jopico, ki smo jo podarili 30 letniku. V planu so bile še majčke, pa gate, pa…. svašta …

Pot do realizacije se je nekje prekinila.
Včeraj pa je praznoval Ninja 2 in  zanj  sem izdelala novo vrečko za magnezij. Tisto, ki jo bo najverjetneje danes vrgel v smeti, sem mu zašila pred več kot 10-imi leti in je narejena podobno kot tale moja na sliki.

Ja vem, rabim novo. 🙂

Takrat so bile vrečke zelo majhne, le toliko, da namočiš prstke notri.
Bolderji in z njimi bolderaši pa so prinesli tako velike vrečke, da lahko roke do komolcev namočiš v vreči.

No tale ni glih za komolce, bo pa Ninja 2 zagotovo stresal  veliko magnezija na Stenci.
Letim na Stenco in predat darilo.
In kot bi Riba rekla, Multipraktik šiva za vas.