Ko misliš, da je vsega konec,  pa jovo-nanovo. Sej se mi niti ne-da pisat.  Na kratko. Angina se mi je iz decembra ponovila in ko sem mislila, da sem “s ta hudega ven”, so me vsi kašljavci doma nalezli z virozo. Tako sem jedla  antibiotik in ponovno kuhala na 39,  že tretjič v enem mesecu.

Pa pravijo, da je vsaka stvar za nekaj dobra! Med tem časom se je pokvaril še pralni stroj – mi ni bilo treba prat. Mogoče sem pa mogla samo obležat. Čeprav se mi zdi, da imam preležnine povsod po telesu. GROZA.

Vmes sem pridno obljubljala pustne kostume, zdaj me pa panika, ker se že malo mudi. Evo za pokušino. Tole je sam del kostumčka za dvojčka. Idejo je njuna mama našla na spletu. Jaz sem izdelala le kapice.

Danes pa naprej. Nekaj jih bo zopet recikliranih.

Vmes pa še ena tema, taka starševska. Pri nas se je v zadnjem času razpasel  italijanski način komunikacije ali po domače- dretje. Tako iz strani otrok, kot odraslih. Kakorkoli, ni mi všeč.  Sicer imamo doma “kot” oziroma prostor, kamor je otrok poslan, ko pride do večjih konfliktov. Tam naj bi otrok razmislil o konfliktu, nam pa omogoča, da se prav tako malo ohladimo in zberemo za lažjo nadaljnjo komunikacijo z otrokom.  Včasih pa vse skupaj ne deluje! Zakaj? Nimam pojma!

Naša 8, skoraj 9 letnica, ki izgleda resnično mila deklina, zna ostro usekati z jezikom nazaj, do te mere, da človeka tako razburi, da  te tistih 10 minut sploh ne pohladi. Kar je pa še huje, vedno želi in ima zadnjo besedo. Iz nje vije taka jeza, da me občasno resno skrbi, od kje toliko jeze v tako malem telesu. Pa tudi v sobo se zapre kot mala pubertetnica in vpije da želi imeti mir in potem bolšči v strop in toči solze. Zmedena je pa tako ali tako vsak dan bolj. Jaz pa včasih kar obupana in v strahu kaj šele bo? No in tako zadnjič klepetam s sosedo in mi razlaga, da je gledala Supernanny in je navdušena nad metodami.  Jaz sem že 1000 x slišala o teh oddajah, vendar ker  ne gledamo Tv-ja, nisem nikoli oddaje resnično videla. Tako pa sem si v nedeljo zvečer, seveda pod vtisom glasnega vikenda, pogledala tale video.

Že po 5 minutah mi je bilo lažje. A zakaj? Ja ker veš,  da je vedno lahko še huje :D!

No in takih videov je še nešteto. Vsem pa je več ali manj skupno, da otroci potrebujejo neko rutino, določeno mero pozornosti in kar je bistveno – doslednost. Jaz vem, da v efektu čisto preveč govorim in da bi po tistem razmisleku v kotu lahko zaključila le s tremi besedami in pobotnim objemom, ne pa pol urno pridigo za lajšanje svoje duše!

Prijeten vikend vsem skupaj, upam da ne bo spet italjanski 😉 .  Danes je že mali petek. 🙂