tinasurfazavas


9 komentarjev

Obljuba dela dolg

Obljubila sem, da nekoč pokažem še sedanjo kuhinjo. No, pa da ne bodo sam slikice kazala, povem še nekaj svojih “pametnih”.
Načeloma nisem minimalist. Vendar, ker je ta že leta prisoten tako v modi kot v arhitekturi, mi je počasi prirasel k srcu. Všeč so mi slike minimalistično urejenih ambientov ali pa izložb. Rada imam lokale, ki so minimalistično opremljeni in rada imam čiste linije, vendar se imam kljub temu za barvitega neminimalista. Torej glede na to, da sem sama po naravi kaotična (vn se vlečem, da sem lahko, ker sem kreativec, čeprav vem da niso vsi taki), si sama sebe v minimalističnem stanovanju težko predstavljam. S tem ne mislim, da imam rada nered, le da ga neprestano sama nenamerno ustvarjam in le v njem lahko ustvarjam. Vedno si pospravim mizo ali pa kotiček, preden začnem in v trenutku ko začnem, je spet vse še huje kot preden sem pospravila.
In ko sva začela s prenovo stanovanja in iskanjem opreme, sem se vse bolj navduševala nad minimalizmom in belinami. Tudi tla bi si želela imeti bela, taka skandinavska. Vendar sem na srečo malo posrfala in malo bolj razmislila, kaj si želim in kako bo to v realnosti izgledalo. Realnost je, da imam dva otroka, ki sta prav tako kaotična kot jaz. Ali pa kreativna :). Neprestano nekaj režeta, strižeta, ustvarjata in se seveda tako igrata. Vsi skupaj smo kar aktivni, kar pomeni veliko enih rekvizitov, pripomočkov in posledično, neprestano vlačimo stvari v stanovanje in iz njega, z njimi pa tudi nehote pride umazanija, listje, pesek, magnezij… Pa da ne dolgovezim: Niti slučajno, nismo družina za v minimalistično stanovanje. Vprašanje, če sploh kaka družina je?
Na koncu sem se pri opremi v večini odločila za belo barvo in za javor. Sem mnenja, da lahko s pisanimi dodatki (ki jih lahko po želji menjam) veliko več doprinesem prostoru, kot z barvnim pohištvom ali z barvanjem sten.

No in tole je kuhinja po montaži (kjer še ni čisto končana):

In takole zgleda REALNO, ko punci pospravljata posodo in se spravljamo peči potico:

V kuhinji mi še marsikaj manjka, ampak taka je realnost.
Sem pa zelo zadovoljna z izbiro;).


8 komentarjev

Rastlince

Pred dobrim mesecem sem v objavi spraševala, kako uspešno odrezati fikus. In poglejte kaj je nastalo:

Lotila sem se ga kar po domače, tako kot mi je svetovala Akvarij. In včeraj sem opazila, da je odgnal dva sveža lista. 🙂
V zagonu, pa smo se s puncami lotile še sajenja zelišč, jagod in pa nekaj rožič. Upam da čez 2 meseca zopet poročam o uspehih:).

Aja, sem pa tudi nekaj zasrala. Orhideja se  mi je  zasmilila in  sem jo presadila. Pač v navadno zemljo za rože. Šele kasneje sem posurfala o negi orhideje in izvedela, da to ne bo O.K.. Mogoče pa danes kupim substrat in jo rešim muke.


2 komentarja

Tekanje

Napoved za vikend je bila lepa in tako sem si obetala prvo letošnjo plezarijo v skali. V petek je velika Lumpa malo kuhala, vendar je v soboto vročina izginila in smo jo pripisali utrujenosti, ter se v nedeljo napakirali za izlet v Rovinj. Šment! Pred Vrhniko je mala Lumpa že bruhala :(. Obrnili smo in do doma, je vajo še enkrat ponovila.  Tako sem namesto plezanja imela generalno čiščenje avtomobila. Punci, pa sta prvikrat preizkušali naš balkon in moram reči, da se v takih primerih res dobro obnese.

Posledično sem se v nedeljo odpravila na svoj drugi tekaški trening in moram reči, da zavedanje o moji slabo-krvnosti prav nič dobro ne sede moji psihi. Vseskozi se počutim zadihano in utrujeno in sploh rabim dolgo, da se prepustim, pravzaprav prej obupam. 😦

V ponedeljek je zakuhala še mlajša in to kar do konca. Vročine nisem mogla zbiti niti za 0,5 stopinje. Zvečer sva bili obe tako utrujeni, mala Lumpa fizično, jaz pa psihično, da sva končali na infekcijski. Sreča, le za eno noč.  Prav smešno je, kako sva se obe počutili ujeti v tisti mali sobici in takoj, ko sva izvedeli, da bova “izpuščeni”, sva postali zelo nestrpni.

No danes zjutraj, pa se je starejša zbudila z zalepljenim očesom in zopet je sledil obisk pediatra za antibiotično mazilo za očke. Do nadaljnjega sem se preimenovala v “zasebno negovalko na domu”. In glavni šport je tekanje od zdravnika do zdravnika, ter vmes še v trgovino po živež!

Zahvaljujoč dejstvu,  da sem po prihodu Manimejkerja domov svobodna, sem se odpravila na svoj tretji tekaški trening in moram reči, da je tek danes  končno dobil svoj namen (osvobajanja).

Jutri pa skalabriram svojo urco, da bodo treningi tudi bolj verodostojni. 😉