Projekt 2018 je za mano, vendar ni  ✓.

V soboto zjutraj sva se odpeljali proti Misurini. Vmes sva tako klepetali, da sem prekmalu zavila na italjansko stran in sva se kljub vinjeti vozili po italjanskih vasicah do Misurine. Vmes sva si privoščili kavico in se smejali najinemu vijuganju. Nekaj km pred Misurino v kraju Auronzo sva opazile napis TRE CIME EXPERIENCE, instinktivno sem  želela ustaviti, pa me je Running buddy opomnila, da greva do Misurine.

Pripeljeva se do Misurine. Poiščeva hotel in ugotoviva, da je prevzem številk v Auronzu, ali pa jutri zjutraj v Misurini. Vsedeva se v avto in nazaj na prevzem. Prevzem številk, spominja na prevzem številk za Pot ob žici, ko smo le te prevzemali še na Staničevi.  Ko najdeva to “sobo”, nama zaupajo, da sva prezgodnji za pol ure. Sploh se nama ne sanja koliko je ura, prevzem je šele po14 uri. Malo se nasmejiva in odideva en krog in nato na prevzem. Vmes mine ravno toliko časa, da sem jaz postala lačna. Restavracije v Italiji pa so v tem času zaprte. Tudi trgovina je zaprta in odpre se ob 15.30. Tako nama preostane le toast v enem od bljižnih lokalov. Nato nakupiva še najnujnejše v trgovini: pršut, kruh, juice, čokolado in se vrneva do hotela. Na balkonu je čudovito, vendar hladno. Na sprehodu kupiva še karto Dolomitov, preveriva progo na zemljevidu in večerjava kar v hotelu. Letos greva v dolgih motivacijskih pajkicah.

Lani je Buddya kar zelo nazeblo.V hotelu povprašava še po zgodnjem zajtrku in bojda bo možen okoli 7 ure zjutraj.

Zbudiva se v čudovito jutro. Natočiva bidone, spakirava kroglice, kape, rokavice, jaz si zataknem palice na ruzak, na Buddy-evega pa ne grejo. Odpraviva se proti štartu. Buddya naživcirajo vsi s palcami in odideva nazaj in nekako nama uspe namestitev tudi njenih palc na ruzak. Na štartu nas je okoli 200, mogoče 250. Meni vsi izgledajo kot iz Salomon reklame, samo še Kilian-a Jornet-a zagledam pa Ido Nilsson pa se bom kr v hotel pobrala.

Vklopijo se zvočniki in nagovor v italjanščini, bojda je po dveh letih končno zopet cela proga. Torej lani in predlani je ni bilo, dve leti pred tem pa sta jo odtekla Ninja in Simon. 3,2,1…

Tečemo. Mrzlo je, še dobro da sem v pajkicah. Zadihana sem. To je od nervoze. Nisem zelo nervozna ampak kljub vseemu me tišči v preponi. Prvi klanec, že hodimo.

Eni imajo že palice. Potečemo čez čudovite meglice, in počasni vzpon. Mrzle noge, roke, malce klepetava in tekava, malce prehitevava, malce naju prehitevajo. Ker klepetava naju pozdravi tudi  slovenski sotekmovalec, tako izveva da nas je več. Končno nekje na 6 ali 7 km se ogrejem in sprostim.

Ujamejo naju “ta hitri” iz krajše proge, povsem zadihani. Prva okrepčevalnica, spijeva čaj in v hrib.

Spuščava naprej tekače in tekačice iz kratke proge, razgledi čudoviti. Spustimo se do ceste, tu pospraviva palce. Buddyu jih moram jaz, ker si jih sama težko. Vmes prepenjam številko na drugo majico, ker mi je vroče.

Loviva prvo limito na 12 km in ta gre dokaj v izi, urco prej. Pojeva pol banane spijeva čaj, se slikava in naprej. Meni se mudi, pa me Buddy miri, da 3 ure imava pa za 10 km res vrh glave. Ko mi to tko predstavi, se tudi meni zdi veliko časa. Vseeno se ne sprostim povsem, ampak pač nadaljujem v tempu in spuščam marsikaterega naprej, da se ne odaljiva preveč.

Running buddya je namreč strah, ker so napisali, da je tehnično zahtevna proga.  Serpentine me pobirajo in za prvo je druga in potem še ena in še ena, pa tisti ta hitrejši gor, so počasnejši dol, sploh ker imajo zlizane superge in so brez palic. Moje On-ke so odlične, tudi enega žulčka nisem imela, ampak jaz ne prehitevam kar povprek, saj imam čas. Po koncu tega dela se tekači na kratki progi odcepijo levo, mi pa zavijemo desno v dolino.

Ostaneva skoraj sami čez čas naju dohitevajo še sotekači. Jaz postajam resnično lačna, Running buddy pa pravi, da težko teče navzdol. Moje noge so še kar sveže, samo lačna sem pa za sendvič. Pojedla pa sem skoraj vse kroglice… nimam pojma koliko višincev je za menoj, vem pa, da je kar še nekaj kilometrov do druge limite, ki je 5 ur na 22 km. Vmes skačeva čez potoke, srečava konje in pohodnike ampak tu ne slikam, ker ne morem. Mislim na hrano in počasi me skrbi. Running buddy pravi, da jo je pobralo in da dvomi, da bo zmogla. Kot bi naglas slišala svoje misli. Neželim poslušat tega glasu, prelep dan je. Odidem v svojem tempu malce naprej, kjer srečam izčrpanega italjana, ki pravi da niti oznak ne vidi več. Ko sem na poti 4 ure in 38 minut zagledam kočo. Bližje je kot vrh Šmarne gore, ampak jaz sem utrujena in lačna. Če stisnem bo šlo. Italjan vpraša pohodnico, če je možno da nama rata. Odgovori, da sta cca 2 km in skomigne z rameni. Ne morm se sprijazniti da bom končala. Kličem Running buddya po telefonu in rečem, da bom pomoje probala ujet limito in upam, da mi ne zameri. Itak da naju vmes prekinja in da me ne sliši ampak na koncu me sliši. Zaženem se v hrib in po dveh minutah imam občutek, da se bom sesedla. Hrane mi manjka! Kaj če na limiti ni hrane, kako bom grizla še 20 km? Počasi se mi misli bistrijo. Pomirim se z mislijo, da danes NE bo šlo. Res je bilo lepo, vse do sem. Težko mi je bilo zadnje pol ure, ne vem koliko višincev je še. Naredim fotko in se pomirim z idejo, da danes ne bom FINISHER.

Ko pridem nekaj minut čez limito do postojanke ni nobene prave hrane. Suh kruh, rozine in mineralna voda. Prav sem naredila. Ne bi šlo. Runing buddy je bila tudi pobrana, zrihtala mi je coca colo in prisedeva v skupino “odstopajočih”. Italjan s poti pravi, če sem za las zgrešila? Povem mu, da sem se kar prej odločila, da ne bo šlo. Ko izve, da sva iz Ljubljane se mu zdi še bolj škoda, da nam ni uspelo. Potolažim ga, da se tudi midve z lahkoto pripeljeva drugo leto, zdej ko veva,  kje je ta, najtežji del. V drugem delu je namreč 10 km 900 višincev gor in 750 dol in ja, rabili sva 3 ure za ta del.

V mislih sem si rekla, da je tako čudovit dan in tako čudoviti razgledi, da bi sfiniširali bi bilo kar prelepo. Ni vsak dan popolen in prav je tako. V avtobusu navzdol sem bila zopet super lačna in valjda smo do hotela prispeli malo do treh. Spet ne bo hrane! Še dobro da imava pršut in G&T. Na balkonu jeva in navijava za finišerje, ki nama tečejo pod balkonom. Prvi pa je bil v cilju še preden sva midve prišli do druge limite. Norc.

Izračunala sem, da sva naredili cca 22km 1611 višincev gor in 1096 dol, ostalo nama je še 20km 879 višincev za gor in 1300 za dol.

In ja super vikend je bil. Jaz sem pripravljena, na ponvni napad!